Sveti Ignacij pravi, da moramo ob
premišljevanju Kristusovega trpljenja zlasti premišljevati, kako se skriva
božanstvo, prepuščajoč Kristusa v strahotni temi, da bi tako njegova človeška
narava mogla trpeti in tem bolj občutiti bolečino.
Ko je Kristus odmolil
velikoduhovniško molitev, je odšel iz dvorane zadnje večerje. Luči
sedmeroramnega svečnika, ki so gorele med velikonočno večerjo, so po odhodu
Kristusa in apostolov ugasnile. Odrešenik pa je šel proti potoku Cedronu po
kamniti poti, ki jo je komaj malo osvetljevala bleda luna, katera je le težko
predirala zastor viharnih oblakov, ki so zastirali pogled na nebo … Peter je
nosil v roki svetilko in skušal svetiti na vijugasti stezi, po kateri je stopal
Jezus, molče, s sklonjeno glavo, potrt pod bremenom temnih misli, ki jih v srcu
Boga-človeka vzbuja »sila teme« in ga tako skuša motiti pri molitvi, s katero
si hoče sveta človeška narava dobiti moči, da premaga kneza tega sveta.
Ko so prišli v vrt, je Petru
svetilka ugasnila, ker je zmanjkalo olja, kakor nespametnim devicam. Nebo se je
popolnoma stemnilo in vse je objela najgloblja tema … Jezus pozna tisti kraj,
kamor se je že tolikokrat umaknil k molitvi v spremstvu tistega, ki se prav ta
trenutek pripravlja, gnan od Satana, da bi ga izdal in izročil sovražnikom.
Jezus svoje učence pusti pri vrtnem vhodu, s seboj vzame Petra, Jakoba in
Janeza ter se umakne še globlje med drevje, kjer je bilo to najbolj gosto.
Priporoči jim, naj bedijo in molijo, da ne padejo v skušnjavo; zakaj Satan jih
zalezuje kakor rjoveč lev. Jezus se umakne na še samotnejši, še temnejši kraj.
Tam se vrže na zemljo in moli. Okoli Jezusa se zgrinja najgostejša, najbolj
črna, najgloblja tema: tema »moči teme«, ki ga tare. Jezus trepeče, z rokama si
zakriva obraz in z zaprtimi očmi moli. Nezaslišano goreče moli – toda niti
najmanjši žarek svetlobe ne posije ob njegovi strani. »Če si Sin Božji«, – mu
govori že znani glas –, »se spomni, kaj o njem piše prerok Izaija, spomni se na
53. poglavje …« Jezus si zatiska ušesa, da ne bi slišal tistega glasu … vendar
pa skušnjavčeve besede prihajajo v njegovo srce. »Rastel bo kakor mladika« –
nadaljuje glas – »kakor ponižna rastlina, kakor korenina iz suhe zemlje; toda
njegova postava ni imela lepote; če ga pogledaš, nima na sebi nič, kar bi ga
storilo mikavnega …« Kristusovo srce stiska strah, kajti dobro ve, koga
pomenijo te preroške besede … Zlohotni glas pa se znova oglasi, da bi se ves
pogreznil v Kristusovo dušo: »Videli smo ga zaničevanega in zadnjega med ljudmi
… moža bolečin. Kakor zastrt je njegov obraz od sramu in zasramovan, da ga
nismo čislali …« Jezusa objame vedno hujša žalost, navdaja ga strah … On pa
moli. Njegova duša čuti smrtno grozo in zakliče: »Oče, moj Oče!« Toda njegov
klic ne najde odmeva …
Skušnjavec nadaljuje: » Ranjen je …
in razbičan …« Jezus pa, poln groze in stiske, zakliče: »Oče, moj Oče!« Njegov
Oče pa mu ne odgovori … »Vem, da me vselej uslišiš …« Odgovora pa od nikoder.
»Kakor za gobavca ga imajo …
ranjenega in ponižanega po Božji roki« – pristavi Satan.
»Oče, moj Oče,naj gre ta kelih mimo
mene, ne da ga pijem!« moli Jezus še bolj goreče.
Smeje se dostavi Satan: »In vzel je
nase trpljenje … grehe vseh ljudi!«
Ob teh besedah Jezusa zajame smrtna
groza, in še bolj goreče in več moli.
»Naložil je nanj grehe nas vseh …«
In Satan je umolknil. Jezus je v vsej potrpežljivosti pripravljen pretrpeti
vsakršno trpljenje …
Toda Jezus, ki je sama nedolžnost in
pravičnost, mora biti obdan z gobavostjo naših grehov in mora takšen stopiti
pred svojega Očeta. To je tisti kelih, ki ga je bilo tako težko sprejeti, to je
bila najbolj grozna med vsemi mukami. Jezus v smrtnem boju poti krvavi pot:
Bori se v smrtnih težavah, moli pa še bolj iskreno. Njegov pot je postal kakor
krvave kaplje, ki so tekle na zemljo (Lk 22,44).
In v svoji smrtni grozi kliče: »Oče,
moj Oče, vse ti je mogoče … vzemi ta kelih od mene!« Satan pa mu odgovori: »Če
si Božji Sin, boš moral kot grešnik stopiti pred svojega Očeta … da, pred
svojega Očeta … kot grešnik … grešnik, grešnik!«
Jezus spozna ta glas, se vzravna in
zakliče: »Vendar ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi!«
Ob teh besedah se Satan prestrašen
umakne. Jezus pa, v skrbeh za svoje učence, vstane, stopi k njim in jih najde,
da spijo.
Trikrat se ponovi ta hudi boj, in
vsakokrat Satan na Zveličarja huje pritiska. Toda Jezus, obdan od grozne
tesnobe, zakliče: »Oče, ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi!«
Nazadnje se zmagoslavno dvigne ter
pogumno stopi svojim sovražnikom naproti, da bo izročen rokam grešnikov.
Njegov Oče bo skrbel zanj, čeprav se
tisti čas zdi, da ga ne usliši. Vzvišena Kristusova molitev je zmagala!
Izvršujoč voljo svojega Očeta,
pokrit z grehi vseh časov in vseh ljudi, gre, da odreši svet in da umrje
sramotne smrti na lesu križa. In da čez tri dni zmagoslavno vstane.
C. M. de Heredia
61.
Vrednost reči
Rečém
in uslugam dajejo vrednost:
delo,
koristnost, redkost in silovitost človeških željá.
Merimo
láhko redkóst, koristnost in delo,
žélje
ljudi pa nimajo mere, ne mej.
Ker
je zato negotova vrednost stvari,
trg
naj odloča, kaj vsaka velja.
62.
Spreminjanje mere
Denar
je mera za vrednost.
Vladar,
ki spreminja to mero zato,
ker
skriva, taji primanjkljaj in hkrati trdi,
da
revnim pomaga,
ter
da blaginja je vsem dosegljiva
z
močjó oblasti – brez tveganj, naporov,
se
laže in ljudstvo zavaja.
Podobno,
kot druge laži,
je
tudi ta zapeljiva in ima kratke nogé.
63.
Odgovornost države
Zakon,
mere in valuta
v
varstvo so zaupani državi.
Kadar
ta, ki naj jih varuje,
jih
spreminja samovoljno,
si
zaupanje zapravi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar