Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 02. april 2019

Vir največje moči II/2 Svetloba in senca

Jezusova velikoduhovniška molitev, ki jo je zapisal apostol Janez ((Jn 17,1–26), je prav gotovo najvažnejši del Kristusove oporoke. To je bila oporoka ljubezni, zadnja molitev za njegove. Po tej molitvi je Jezus vstal in šel na vrt Getsemani, da bi tam nadaljeval svojo molitev v najbolj temni uri svojega življenja.
Sveti Ignacij pravi, da moramo ob premišljevanju Kristusovega trpljenja zlasti premišljevati, kako se skriva božanstvo, prepuščajoč Kristusa v strahotni temi, da bi tako njegova človeška narava mogla trpeti in tem bolj občutiti bolečino.
Ko je Kristus odmolil velikoduhovniško molitev, je odšel iz dvorane zadnje večerje. Luči sedmeroramnega svečnika, ki so gorele med velikonočno večerjo, so po odhodu Kristusa in apostolov ugasnile. Odrešenik pa je šel proti potoku Cedronu po kamniti poti, ki jo je komaj malo osvetljevala bleda luna, katera je le težko predirala zastor viharnih oblakov, ki so zastirali pogled na nebo … Peter je nosil v roki svetilko in skušal svetiti na vijugasti stezi, po kateri je stopal Jezus, molče, s sklonjeno glavo, potrt pod bremenom temnih misli, ki jih v srcu Boga-človeka vzbuja »sila teme« in ga tako skuša motiti pri molitvi, s katero si hoče sveta človeška narava dobiti moči, da premaga kneza tega sveta.
Ko so prišli v vrt, je Petru svetilka ugasnila, ker je zmanjkalo olja, kakor nespametnim devicam. Nebo se je popolnoma stemnilo in vse je objela najgloblja tema … Jezus pozna tisti kraj, kamor se je že tolikokrat umaknil k molitvi v spremstvu tistega, ki se prav ta trenutek pripravlja, gnan od Satana, da bi ga izdal in izročil sovražnikom. Jezus svoje učence pusti pri vrtnem vhodu, s seboj vzame Petra, Jakoba in Janeza ter se umakne še globlje med drevje, kjer je bilo to najbolj gosto. Priporoči jim, naj bedijo in molijo, da ne padejo v skušnjavo; zakaj Satan jih zalezuje kakor rjoveč lev. Jezus se umakne na še samotnejši, še temnejši kraj. Tam se vrže na zemljo in moli. Okoli Jezusa se zgrinja najgostejša, najbolj črna, najgloblja tema: tema »moči teme«, ki ga tare. Jezus trepeče, z rokama si zakriva obraz in z zaprtimi očmi moli. Nezaslišano goreče moli – toda niti najmanjši žarek svetlobe ne posije ob njegovi strani. »Če si Sin Božji«, – mu govori že znani glas –, »se spomni, kaj o njem piše prerok Izaija, spomni se na 53. poglavje …« Jezus si zatiska ušesa, da ne bi slišal tistega glasu … vendar pa skušnjavčeve besede prihajajo v njegovo srce. »Rastel bo kakor mladika« – nadaljuje glas – »kakor ponižna rastlina, kakor korenina iz suhe zemlje; toda njegova postava ni imela lepote; če ga pogledaš, nima na sebi nič, kar bi ga storilo mikavnega …« Kristusovo srce stiska strah, kajti dobro ve, koga pomenijo te preroške besede … Zlohotni glas pa se znova oglasi, da bi se ves pogreznil v Kristusovo dušo: »Videli smo ga zaničevanega in zadnjega med ljudmi … moža bolečin. Kakor zastrt je njegov obraz od sramu in zasramovan, da ga nismo čislali …« Jezusa objame vedno hujša žalost, navdaja ga strah … On pa moli. Njegova duša čuti smrtno grozo in zakliče: »Oče, moj Oče!« Toda njegov klic ne najde odmeva …
Skušnjavec nadaljuje: » Ranjen je … in razbičan …« Jezus pa, poln groze in stiske, zakliče: »Oče, moj Oče!« Njegov Oče pa mu ne odgovori … »Vem, da me vselej uslišiš …« Odgovora pa od nikoder.
»Kakor za gobavca ga imajo … ranjenega in ponižanega po Božji roki« – pristavi Satan.
»Oče, moj Oče,naj gre ta kelih mimo mene, ne da ga pijem!« moli Jezus še bolj goreče.
Smeje se dostavi Satan: »In vzel je nase trpljenje … grehe vseh ljudi!«
Ob teh besedah Jezusa zajame smrtna groza, in še bolj goreče in več moli.
»Naložil je nanj grehe nas vseh …« In Satan je umolknil. Jezus je v vsej potrpežljivosti pripravljen pretrpeti vsakršno trpljenje …
Toda Jezus, ki je sama nedolžnost in pravičnost, mora biti obdan z gobavostjo naših grehov in mora takšen stopiti pred svojega Očeta. To je tisti kelih, ki ga je bilo tako težko sprejeti, to je bila najbolj grozna med vsemi mukami. Jezus v smrtnem boju poti krvavi pot: Bori se v smrtnih težavah, moli pa še bolj iskreno. Njegov pot je postal kakor krvave kaplje, ki so tekle na zemljo (Lk 22,44).
In v svoji smrtni grozi kliče: »Oče, moj Oče, vse ti je mogoče … vzemi ta kelih od mene!« Satan pa mu odgovori: »Če si Božji Sin, boš moral kot grešnik stopiti pred svojega Očeta … da, pred svojega Očeta … kot grešnik … grešnik, grešnik!«
Jezus spozna ta glas, se vzravna in zakliče: »Vendar ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi!«
Ob teh besedah se Satan prestrašen umakne. Jezus pa, v skrbeh za svoje učence, vstane, stopi k njim in jih najde, da spijo.
Trikrat se ponovi ta hudi boj, in vsakokrat Satan na Zveličarja huje pritiska. Toda Jezus, obdan od grozne tesnobe, zakliče: »Oče, ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi!«
Nazadnje se zmagoslavno dvigne ter pogumno stopi svojim sovražnikom naproti, da bo izročen rokam grešnikov.
Njegov Oče bo skrbel zanj, čeprav se tisti čas zdi, da ga ne usliši. Vzvišena Kristusova molitev je zmagala!
Izvršujoč voljo svojega Očeta, pokrit z grehi vseh časov in vseh ljudi, gre, da odreši svet in da umrje sramotne smrti na lesu križa. In da čez tri dni zmagoslavno vstane.
C. M. de Heredia

61. Vrednost reči
Rečém in uslugam dajejo vrednost:
delo, koristnost, redkost in silovitost človeških željá.
Merimo láhko redkóst, koristnost in delo,
žélje ljudi pa nimajo mere, ne mej.
Ker je zato negotova vrednost stvari,
trg naj odloča, kaj vsaka velja.

62. Spreminjanje mere
Denar je mera za vrednost.
Vladar, ki spreminja to mero zato,
ker skriva, taji primanjkljaj in hkrati trdi,
da revnim pomaga,
ter da blaginja je vsem dosegljiva
z močjó oblasti – brez tveganj, naporov,
se laže in ljudstvo zavaja.
Podobno, kot druge laži,
je tudi ta zapeljiva in ima kratke nogé.

63. Odgovornost države
Zakon, mere in valuta
v varstvo so zaupani državi.
Kadar ta, ki naj jih varuje,
jih spreminja samovoljno,
si zaupanje zapravi.

Ni komentarjev:

Objavite komentar