Živel je samo za Boga.

Frančišek je zelo ljubil Jezusa in se trudil, da bi spolnjeval njegovo voljo. Tudi Jacinto in Lucijo je k temu usmerjal. Ko je 19. avgusta 1917 sestrica Jacinta pritekla, da je bila navzoča pri četrtem Marijinem prikazanju, je hotela tudi po njem ostati na paši. Frančišek jo je opomnil:

»Ne, moraš domov, saj ti mati danes sploh ni dovolila iti na pašo.«

Da je raje šla domov, se je ponudil, da jo spremlja.

Marija je že v prvem prikazanju pastirčkom obljubila, da jih bo v trpljenju krepila Božja milost. Vsi trije so z njo zvesto sodelovali in hitro napredovali v svetosti.

O Frančiškovi duhovni rasti največ zvemo v Lucijinem četrtem Spominu.

Po prvem Marijinem prikazanju je živel samo za Boga. Zelo je bil vesel in srečen ob Marijinem zagotovilu, da bo šel v nebesa. Z veseljem je sprejel Marijino naročilo, da mora zmoliti še veliko rožnih vencev. Pogosto se je oddaljil od obeh deklic, kakor da bi se šel sprehajat, a je molil rožni venec. Ko sta ga začeli iskati in klicati, jima je odgovoril izza kakšnega zidu ali grma, kjer je klečal in molil. Pokazal jima je rožni venec. Lucija ga je včasih vprašala:

»Zakaj nama ne rečeš, da bi molili skupaj?«

'Ker rajši molim sam.'