Ko
so v 12. stoletju beli menihi iskali prostor, kjer bi zgradili samostan, je
igral pomembno vlogo tudi potok, ki priteče po dolini izpod stiških hribov.
Voda v enem izmed izvirov naj bi bila celo zdravilna. Zaželeli so si jo
onemogli, ki so ležali na smrtni postelji. Pomagal naj bi tudi pri boleznih
oči. V času opata Lovrenca, ki je dal preurediti rimski miljnik v današnji
Ivančni Gorici, so postavili tudi kamen pri zdravilnem izviru. V spodnjem delu
ga je krasila levja glava, skozi njena usta je pritekala voda. Napis na sredini
»VENI. FRA FRANCISCO DELLA CASTELIZA P.CALABRIA C.CHASTRO HILLARI 1597 FECIT«
razlagajo, da ga je dal postaviti brat Frančišek Kastelic po vrnitvi iz
Kalabrije ob svoji 50-letnici. To je verjetno povezano z zgodbo o sv. Frančišku
Pavelskem, ki je bil doma iz Kalabrije. Po legendi naj bi se s palico dotaknil
skale in je iz nje pritekla voda, da so se napili žejni delavci. Tako je brat
Frančišek Kastelic tudi stiški izvir posvetil temu svetniku, o čigar čudežih se
je poučil na potovanju po njegovi domovini. Ljudje so izviru rekli preprosto
Voda Frančiška. Najbrž je s stoletji vera v njeno moč pojenjala, a ljudje so se
še vedno radi osvežili ob izviru, saj je bila voda hladna in bistra. Ko so po
vojni na tem področju napravili zajetje za vodovod, so tako uničili vse
številne izvire, tudi Frančiškovega. Kamnito ploščo so shranili v samostanu,
kopijo pa vzidali v steno bližnjega Malnarjevega mlina. Pokojna Majorjeva mati
(1912–2004) je povedala takole: »Jaz se še spomnim, ko je hodila tamle iz
Litije neka mati s sinom, ki je bil skoraj slep. Umil si je oči pri studencu in
še v steklenici sta vzela vodo s seboj. Potem sta pa nehala prihajat. Čez dolgo
let je sin spet prišel. Mati je med tem umrla. Povedal je, da je ozdravel in se
je prišel zahvalit.«
Valerija
Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar