Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 28. marec 2019

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (10) Odpusti nam naše dolge

V nadaljevanju Gospodove molitve izrečemo čudovite besede: in odpusti nam naše dolge. To prošnjo je Jezus postavil v očenaš zelo premišljeno. Zavedal se je naših slabosti, zato je naslovil na Očeta prošnjo, naj ljudem odpušča njihove dolgove. Tu seveda niso mišljeni denarni ali materialni dolgovi. Tu so mišljene naše grešne zadolženosti.
V življenju pogosto ne živimo po Božji volji. Sebično se oklepamo drugih nagibov in ti nas vodijo v zadolženost pred Bogom. To so naši grehi, ki nas ločujejo od Boga. Greh je posledica človeške samovolje in premajhne poslušnosti Bogu. Tudi te besede, ki jih je Jezus položil v očenaš, so znamenje Božje ljubezni do nas. Vedel je, da smo slabotni in pogosto padamo. Bremena grehov in padcev nas težijo, da postajamo še bolj slabotni. Potrebno je, da nam nekdo naša bremena odvzame in nam dá novih moči za zvesto življenje. Bog nas razume in ve, da velikokrat pademo iz slabosti. Nimamo jasnega spoznanja, kaj je prav in kaj ni. Jezus je to pokazal v usmiljeni prošnji k Očetu, ko so ga križali. Tisti, ki so ga mučili, so, človeško gledano, storili veliko zlo. Zaslužili bi kazen. Toda Jezus je vedel, da je odpuščanje bolj zdravilno kot kazen. Prosil je Očeta, naj jim odpusti, ker ne vedo, kaj delajo. Prav v tej prošnji odmeva Jezusova prošnja Očetu za odpuščanje.
Naše zadolženosti so lahko različne. Večje ali manjše, zavestne ali ne popolnoma premišljene. Bog to razume in upošteva. Toda vse so naše. Tega, da bi človek grešil, ni bilo v prvotnem Božjem načrtu s človekom. Bog je človeka ustvaril, da bi bival v popolnem soglasju z njim. Nobenega strahu ni imel človek pred Bogom. Bog ga je pogosto obiskoval in mu bogatil življenje. Človek se je Božjih obiskov veselil. Toda greh, ki ga je naredil prvi človek, je ves Božji načrt spremenil. V življenje je prišla sebičnost in človek je želel postati kakor Bog. Vse druge ustvarjene stvari so postale za človeka zanimive in privlačne. Pogosto si jih je želel prilastiti in gospodovati nad njimi. Boga se ni več tako veselil. Nek strah se je prikradel v odnos do Boga. Človek tudi ni več vedel, kaj je prav in kaj ne. Pred Bogom se je počutil nelagodno in strah ga je bilo, da bi ga Bog ne kaznoval za greh. Bog je obljubil odpuščanje grehov.
Po Jezusovem vstajenju je bilo odpuščanje grehov prvi dar, ki ga je Bog naklonil človeštvu. Želel je, da se obljuba, ki jo je dal že v raju, čim prej uresniči.
Odpuščanje ni tuj poseg v področje pravičnosti. Pravičnost je ena stopnja, odpuščanje pa je nad njim. Če bi Bog bil samo pravičen, bi nas moral vse zavreči. Vsi ljudje bi morali biti obsojeni, ker to po pravici zaslužimo. Toda Bog je več kot pravičen. Jezus pravi, da ni prišel zato na svet, da bi ga obsodil, marveč zveličal, rešil. Po poti pravičnosti ga ni mogoče rešiti, zato je moral izbrati usmiljenje. Človek se mu je tako zasmilil, da mu je moral izkazati usmiljenje, ker ga še vedno neskončno ljubi. Odpustil mu je grehe in jih odpušča vedno znova. Ni dovolj, da enkrat odpusti, ker je človek slaboten. Ko so učenci Jezusa vprašali, kolikokrat je treba odpustiti, jim ni rekel sedemkrat, temveč sedemdesetkrat sedemkrat. To pomeni vedno.
To je izraženo tudi v očenašu. Vedno, ko ga molimo, prosimo tudi za odpuščanje. Očeta prosimo, naj nam odpušča vsak dan znova, vsak dan večkrat. Mogoče se te prošnje navadimo in ne pomislimo dobro, kaj pomeni.
V tej prošnji nas Jezus kliče k ponižnosti, da bi se svojih grehov zavedali in zanje prosili odpuščanja. Bog se nas rad usmili, treba pa se je nagniti k njemu in reči: Oče, odpusti! Jezus nam razodeva, kako usmiljeno srce ima nebeški Oče. Očenaš molimo kristjani skoraj najbolj pogosto. Ali ne delamo nadlege Bogu, ko ga dan in noč prosimo za odpuščanje. Pomisliti moramo, da tudi noč in dan grešimo. Zato je potrebno tako pogosto prositi odpuščanja. Če to prošnjo izrečemo vedno z iskrenim srcem in premišljeno, je neke vrste kesanje in prošnja za usmiljenje. To so torej velike besede. Dobro se je zavedati njihove veličine.
Biti deležen odpuščanja pomeni, biti deležen ljubezni. Ko prejmeš ljubezen, te ta kliče, da bi jo tudi sam izkazal. Zato prejeto odpuščanje kliče človeka, da bi tudi sam odpuščal. Če Bog meni odpušča, sem tudi jaz dolžan odpuščati svojemu bližnjemu. Takoj za prošnjo po odpuščanju izrečemo besede obljube, da bomo tudi mi odpuščali svojim dolžnikom. V tej prošnji je čisto na kratko povzeta vsa prilika o gospodarju, ki je služabniku odpustil ves njegov velikanski dolg. Ta pa ni hotel odpustiti svojemu sodelavcu, ki mu je bil dolžan nekaj malega. V priliki je Jezus rekel, da je bil gospodar zelo žalosten. S temi besedami nam razodeva čuteče Očetovo srce, ki rado izkazuje usmiljenje in se žalosti, če človek sam ni usmiljen s svojimi bližnjimi.
p. Branko Petauer

Ni komentarjev:

Objavite komentar