PO MARIJI K JEZUSU ŽIVLJENJE DRUŽINE IZ POSVETITVE (8, konec) Družina kot občestvo v pogovoru z Bogom

To je njena duhovniška naloga. Oznanjevanje evangelija in njegovo sprejemanje v veri dosega svojo polnost v zakramentalnem obhajanju. Cerkev je kot občestvo tudi duhovniško ljudstvo. Tudi krščanska družina je vključena v Cerkev kot duhovniško ljudstvo. »Po zakramentu zakona ... jo Gospod Jezus neprestano oživlja, kliče in obvezuje k pogovoru z Bogom, k pogovoru, ki se uresničuje v zakramentalnem življenju, v darovanju lastnega bivanja in v molitvi« (O družini 55,2). Družina je poklicana, da posvečuje sama sebe, pa tudi cerkveno skupnost in svet.

Zakrament zakona, ki je zakoreninjen v posvečujoči milosti krsta, je prav poseben pripomoček za posvečevanje zakoncev in krščanskih družin. V moči Kristusove smrti in vstajenja je zakonska ljubezen deležna očiščenja in posvečenja. Dar Jezusa Kristusa pa se ne izčrpa z obhajanjem zakramenta zakona, temveč spremlja zakonce skozi vse življenje. Zakrament zakona krščanska zakonca okrepi in tako rekoč posveti za dolžnosti in dostojanstvo njunega stanu. Vsesplošna poklicanost k svetosti velja tudi za krščanske zakonce in starše. Celotno življenje naj postane duhovna daritev.

»Naloga posvečevanja, ki je lastna krščanski družini, ima svoje korenine v krstu, svoj najvišji izraz pa v evharistiji, s katero je krščanski zakon globoko povezan« (O družini 57,1). Evharistija je studenec krščanskega zakona, ker je studenec ljubezni. Evharistični kruh napravlja iz različnih udov družinskega občestva eno samo telo, v katerem postane vidna in navzoča edinost Cerkve.

Družina je kraj medsebojnega odpuščanja. K posvečevalni nalogi družine spada tudi bistveno in trajno sprejemanje poziva k spreobrnjenju. Kesanje in medsebojno odpuščanje, ki znotraj krščanske družine zavzemata širok prostor, najdeta svoje posebno zakramentalno uresničitev v sveti spovedi. Obhajanje tega zakramenta je za družinsko življenje posebnega pomena. V luči vere odkrivajo zakonci in družinski člani, da greh ne nasprotuje le zavezi z Bogom, ampak tudi zavezi zakoncev in družinskega občestva.

K temeljem duhovniškega poslanstva, ki so ga deležni zakonci in starši, spada tudi molitev. Krstno duhovništvo vernikov preoblikuje vsakdanje življenje obeh zakoncev v duhovne daritve, Bogu prijetne po Jezusu Kristusu. To se zgodi ne le z obhajanjem evharistije in drugih zakramentov, ampak tudi z molitvenim življenjem. »Družinska molitev ima svoje značilnosti. To je skupna molitev moža in žene, staršev in otrok« (O družini 59,2). Skupnost v molitvi je hkrati sad in zahteva občestva. »Na člane krščanske družine se na poseben način nanašajo besede, s katerimi Jezus obljublja svojo navzočnost: 'Povem vam tudi: Če se na zemlji dva izmed vas zedinita v katerikoli prošnji, jima bo moj Oče, ki je v nebesih, vse storil. Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi'« (O družini 59,2). Vsi družinski dogodki so lahko priložnost za zahvaljevanje, prošnjo in izročanje Bogu. Praktičen zgled in živo pričevanje staršev pa je nenadomestljiva osnova vzgoje za molitev, tako liturgično kot zasebno. Družina more živeti le s stalno Božjo pomočjo. Kdor zanjo Boga ponižno in zaupljivo prosi, temu bo prav gotovo podeljena. »Nikdar ne smemo pozabiti, da je molitev bistvena in nujna sestavina krščanskega življenja ... Še več, molitev spada k naši človeškosti sami; molitev je prvi izraz notranje resnice človeka, prvi pogoj pristne svobode duha. Zaradi tega molitev nikakor ni beg pred vsakdanjimi dolžnostmi, nasprotno, molitev je najmočnejša spodbuda za krščansko družino, da sprejema nase vse odgovornosti, ki jih ima kot prva in temeljna celica človeške družbe« (O družini 62,1–2).