Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 14. marec 2018

Z rožnim vencem sem se pomirila



Ta molitev me je že od otroških let dolgočasila. Imela sem jo za smešno ponavljanje enega in istega in v njej nisem videla smisla. Pa še kolena so me bolela, ko smo klečali ob klopi. Potem so prišle stiske, ki so pobrale moj notranji mir, mojo gotovost vase, in prinesle negotovost, žalost, nemir in strah. Ko se nisem zmogla sama rešiti iz tega, sem se nekega večera zatekla k molitvi rožnega venca. Proti koncu molitve sem začutila, da sem se počasi umirila. Rožni venec sem začela moliti vsak večer. In z vsako molitvijo sem se počutila bolje. Nisem bila več sama. Z menoj je bil Bog Oče, Jezus in Marija. Tako je postala ta molitev del mojega vsakdana.
Vedno bolj sem razumela, da je to pogovor z Bogom. In začela sem se pogovarjati. Med posamezne molitve se je izlivalo vse, kar je napolnjevalo moje srce: strah, kesanje, prošnje, zahvale, adoracija …, preproste besede, nič izumetničenega, kot je privrelo iz mojega srca. Odprla sem svoje srce, da se me je molitev včasih dotaknila do solz.
Potem sem pričela dvomiti, če je tako prav. Nekega dne sem šla k spovedi. Nič nisem omenila spovedniku tega dvoma, pozabila sem na to. Na koncu pogovora pa mi je duhovnik dejal: »Molite rožni venec, a molite ga živo! Med molitev položite vse, kar vas teži. Pogovarjajte se z Bogom!« Osupnila sem, kako on ve, da sem o tem dvomila. Tako je Jezus odgovoril na moje vprašanje.
Marjeta

Ni komentarjev:

Objavite komentar