Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 23. marec 2018

VEČ IN BOLJE MOLITI (42) Za kaj naj prosimo (2. del)?


7. Za starše in predstojnike. Dobri otroci molijo za svoje starše, žive in pokojne. Prav tako molimo za cerkvene predstojnike in državne poglavarje. Apostol Peter je bil v ječi. Grozilo je, da bo mlada Cerkev izgubila svojega vidnega poglavarja. Zato je Cerkev zanj goreče molila k Bogu in apostol je bil čudežno rešen (prim. Apd 12,1–19). V liturgiji je veliko molitev za cerkvene predstojnike in državne voditelje. Pri vsaki mašni daritvi se v evharistični molitvi spominjamo papeža in svojega škofa.
Uslužbenka pripoveduje o svoji molitvi za mamo:
»Še en dogodek mi je iz otroške dobe ostal živo v spominu. Ko se je mama, strta zaradi očetove nezvestobe, sesedla na stol, je njen jok obupa zarezal vame prvo hromeče spoznanje o človeški nemoči ob bolečini najdražjih. Tedaj sem pograbila rožni venec, ki je visel na steni, in začela glasno moliti. Mama se je počasi umirila, verjetno predvsem zaradi nas, otrok, jaz pa sem postala bogatejša za spoznanje, da v brezupnih položajih edino molitev pomaga.«

8. Za otroke in tiste, za katere smo posebej odgovorni. Ko molimo za druge, imajo nekateri ljudje prednost pred drugimi. To so tisti, za katere smo že po svojem stanu in poklicu posebej dolžni skrbeti. Mnogi starši za svoje otroke veliko molijo. To je poleg lepega zgleda najboljša dota, ki jo lahko dajo svojim otrokom. Poznan je zgled sv. Monike, ki je sprosila spreobrnjenje svojemu sinu Avguštinu. Ni pa poznan zgled sv. Jute, druge sv. Monike, ki je tudi sprosila spreobrnjenje svojemu globoko zabredlemu sinu. Zašel je v slabo družbo, ki ga je popolnoma pokvarila. Juta je zanj molila, jokala in se hudo pokorila. Sin je zapustil mater in odšel od doma. V tujini je imel neko noč težke sanje. Stal je pred večnim Sodnikom, zaslišal je Božjo obsodbo in začutil peklenske muke. Tedaj se je pojavil angel in ukazal hudobnim duhovom: »Nehajte z mučenjem! Zavoljo zaslug in molitev njegove matere mu je dovoljen odlog treh let. Morda se v tem času poboljša.« Fant se je zbudil, se napotil domov k materi in začel novo življenje. Stopil je v cistercijanski red, postal menih in sveto živel.
Oče je prišel s svojim sinom k župniku in potožil:    »Povedati vam moram, da je moj sin silno zloben. Opominjal sem ga, svaril, pretepal, moral se je postiti, toda ostal je hudoben.«
»Ali niste uporabljali nobenih drugih vzgojnih sredstev?«
»Večkrat sem ga zapodil ven, da je zmrzoval na mrazu.«
»Ali ste zanj kdaj molili? Ste tudi njega naučili moliti? Ste molili skupaj z njim?«
»Ne, tega pa ne.«
»Potem se prav nič ne čudim, da pri svoji vzgoji niste uspeli. Naš najboljši učitelj in vzgojitelj je Jezus. Zato se je treba pogosto nanj obračati v molitvi.«
Drugače je ravnala mati našega največjega pisatelja Ivana Cankarja. Vse življenje si je zapomnil njene besede:
»Ali veš, kaj si sinoči zamudil? Gledala sem in čakala, nazadnje pa si zaspal. Nič nisi molil sinoči; še pokrižal se nisi. Truden si bil, ali ne tako truden, da bi roka ne dosegla čela.«
Sv. Leonida, mučenec iz začetka 3. stoletja, je v Aleksandriji v Egiptu zelo skrbel za krščansko vzgojo svojih sedmih otrok. Še posebej se je zavzemal za najstarejšega Origena, poznejšega velikega krščanskega učenjaka. Ponoči ga je spečega v zibelki večkrat poljubljal na prsi. Nekoč je pojasnil, zakaj tako dela: »Molim Svetega Duha, ki je v duši mojega otroka.«
Mati piše o svoji molitvi za moža in otroke:
»Vsak dan znova izročam moža in otroke v Božje varstvo in kličem nanje Božji blagoslov in milost, da bi mogli ohraniti vero, utrditi zaupanje v Božjo Previdnost in ostati zvesti vse dni življenja. Otroci rastejo in odraščajo, prišel bo trenutek, ko se bodo samostojni odpravili na svoja pota. Kamorkoli bodo odšli in kjerkoli bodo živeli, povsod jih bo spremljala moja molitev. Po tej molitvi bom najtesneje povezana z njimi, ker bom z njimi povezana v Bogu.«
Podobno se dobri predstojniki zavedajo, kako so brez molitve pri svoji vodstveni službi nemočni. Izprositi si morajo milosti zase, pa tudi za tiste, katerim so predstojniki.

9. Molitev zakoncev drug za drugega. Mož in žena naj bi molila drug za drugega. Še posebej je molitev potrebna za tistega, ki je v težavah, ali celo zaide na pota nezvestobe.
Neka žena je opazila, da jo mož vara. V obupu se je zatekla k molitvi. Po molitvi je prišla do spoznanja, da mora verovati v Božje delovanje v srcu svojega nezvestega moža. Pokazati mora svoje zaupanje. Moža ne sme gledati kot grešnika, ampak kot takšnega, kakršen bo, ko se bo vrnil z grešne poti. Vztrajno je prosila Boga in od njega dobila moč, da je gledala na moža v novi luči:
»Gospod, vem, da se boš dotaknil srca mojega moža in da bo postal spet to, kar mora biti: moj mož in oče, ki ga bodo moji otroci spoštovali. Pomagaj mi, da ga bom že danes gledala v tem stanju. Po tvoji milosti ga tako vidim, Gospod.«
Na ta način možu ni ničesar očitala, ampak ga je še naprej ljubila. Ob junaškem zgledu žene je moža začela tako močno peči vest, da se je skesan vrnil k ženi in ji bil zopet zvest.

10. Za napredovanje v svetosti. Na poti svetosti ne moremo napredovati, če redno in dobro ne molimo. Tihamer Toth pravi, da »molitev človeka poduhovi, očisti, poboljša in okrepi«. Na podlagi naših molitev nam Bog naklanja milosti, ki so potrebne za dosego svetosti. V Hoji za Kristusom beremo:«Nobene svetosti ni, če ti, Gospod, odtegneš svojo roko.«
Sv. Alojzij Gonzaga, zavetnik mladine, pravi: »Popolnosti in svetosti ni mogoče doseči brez molitve.«
Sv. Janez Krizostom je oznanjal: »Kakor riba ne more živeti brez vode, tako tudi človek ne more ostati in napredovati v življenju milosti brez molitve.«

11. Za uspeh apostolata. Molitev je odlično sredstvo apostolata. Sv. Ignacij Lakonijski iz 18. stoletja, preprost samostanski brat, je med pobiranjem miloščine na Sardiniji štirideset let zelo goreče apostolsko deloval. Ko se je zvečer utrujen vračal domov, je ure in ure preklečal pred Najsvetejšim in molil. Sad njegove molitve so bili izredni darovi v duhovno korist bližnjih. Videl je ljudem v srce, gledal v prihodnost in ozdravljal bolnike.
V Bratih Karamazovih ruskega pisatelja Dostojevskega je Aljoša takole molil: »Gospod, usmili se vseh, s katerimi sem danes govoril. Obvaruj jih v njihovih nesrečah in pokaži jim pravo pot. Ti si ljubezen, ki pošiljaš vsem tudi radost.«

12. V stiskah. Na Boga se človek najlažje obrne, če je v različnih stiskah. To je spoznala tudi ljudska modrost: »Kdor moliti ne zna, naj se na morje poda.«
Molitev nas zelo umirja in usposablja za prenašanje različnih težav. Mahatma Gandhi je rekel: »Nisem kakšen znan pisatelj ali učenjak. Preprosto poskušam biti mož molitve. Da kljub trpljenju nisem brez notranjega miru in ravnotežja, je zato, ker sem oboje dobil v molitvi.«

13. Za duhovne poklice. Molitev ima velik pomen pri odločanju za duhovni poklic in pri vztrajanju v njem. Škof dr. Stanislav Lenič, velik Marijin častilec, se je pri duhovniškem posvečenju popolnoma izročil Mariji. V svojo beležko je zapisal:            »Marija, v tvoje roke izročam svoje duhovništvo. Ti, ki si mi mati in srednica, si me pripeljala do oltarja. Ti hodi z menoj še naprej, pri vsem mojem delu me podpiraj. Mati Marija, tako se nate zanesem, nase pa prav nič, s teboj bom zmogel vse. Marija, moja mati si in moraš ostati, tvoj duhovnik hočem biti!«
Neka redovnica piše:
»Molitev mi je bila že od otroških let v veselje. Ne le skupna, tudi osebna. Rada sem ostajala po maši v polmraku prazne cerkve in govorila z Njim, ki me je že klical: »Hodi za menoj!«
Lahko rečem, da mi je bila tudi kasneje kot redovnici molitev vedno vir moči, tolažbe, novega poguma, opora v preizkušnjah, pa tudi čas spoznavanja sebe, kesanja, včasih trenutki globokega doživljanja lastne bede, nemoči, grešnosti.«

14. Za velike potrebe Cerkve in človeštva. Pri molitvi ne bi smeli pozabiti na velike potrebe Cerkve in človeštva. Vsi velikani duhovnega življenja so prepričani o odločilnem vplivu molitve na vso Cerkev in ves svet. Nemški pisatelj in novinar Herman Bahr to takole pove: »Čim bolj poznam svetovno zgodovino in kolikor več razmišljam o dogajanjih po svetu, toliko bolj sem prepričan, da je molitev najmočnejši dejavnik zgodovine človeštva.«

15. Za srečno zadnjo uro in za pokojne. Najbolj odločilna je človekova zadnja ura. Marijo vsak dan prosimo, naj prosi »za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri«. Sv. Avguštin pravi, da je molitev pravi nebeški ključ. Ko molimo za srečno smrt, prosimo predvsem za to milost, da bi umrli v prijateljstvu z Bogom, to je v posvečujoči milosti, brez smrtnega greha, pa tudi brez malih grehov. Cerkev veliko moli za pokojne, da bi prišli k Bogu, če so morda v stanju očiščevanja, v vicah. Kdor umrje v smrtnem grehu, pride v pekel. Takemu tudi z molitvijo ni več mogoče pomagati. Prav je, da molimo tudi za tiste, katerih življenje je bilo usmerjeno proti Bogu in njegovim zapovedim. Bog je lahko vnaprej upošteval našo sedanjo molitev zanje in jim je zato ob smrti dal posebno veliko milost, da so se spokorili in se odločili zanj. Bog daje v življenju vsakemu dovolj milosti in možnosti, da bi se zveličal. Prav do smrti je čas, da človek obžaluje svoje še tako velike grehe in zanje dobi od usmiljenega Boga odpuščanje. Za katoličane je to redno v zakramentu sprave ali spovedi, nekristjani pa imajo možnost popolnega kesanja. Popolno kesanje imamo takrat, kadar nam je resnično žal, da smo razžalili dobrega Boga. Kdor umrje v malih grehih ali pa še ni dovolj zadostil za pretekle grehe, se očiščuje v vicah. Pomagamo mu z mašno daritvijo, odpustki in molitvijo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar