Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 22. november 2017

Vir največje sile (7) Oseba, ki prosi



Obdelali smo že primer osebe, katero prosimo (neznanka x). Ta oseba je pri molitvi Neskončna, torej Bog. Obravnavati moramo še osebo, ki prosi (neznanka y), in prošnjo samo (neznanka z).
Kakor smo že prej omenili, naš Gospod Jezus Kristus v svojih besedah: »Vsak, kdor prosi, prejme« – svoje obljube, da bo dal njim, ki ga bodo prosili, ni omejil na noben sloj posebej.
Tedaj, ko je Kristus dal to obljubo, je govoril z Judi, izmed katerih so nekateri bili neizobraženi, kakršna je pač ljudska množica, drugi pa pokvarjenci in hinavci, kakršni so bili cestninarji in farizeji. Kristus nikogar ni izključil, da, celo s posebno ljubeznijo je poslušal in usliševal grešnike. Dovolj je, če beremo evangelije, da se prepričamo o tej resnici (Mt 9,10–13): »Ko je bil Jezus v (Matejevi) hiši pri mizi, glej, je prišlo veliko cestninarjev in grešnikov in so obedovali z njim in njegovimi učenci. Ko so farizeji to videli, so govorili njegovim učencem: 'Zakaj vaš učitelj je s cestninarji in grešniki?' Ko je Jezus to slišal, je dejal: 'Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj se pravi: Usmiljenja hočem in ne daritve! – Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.'«
Če Kristus v svojih besedah: »Vsak, kdor prosi, prejme,« ni izključil grešnikov, naj se torej nihče nima za izključenega. Zato je piškav ugovor nekaterih, ki pravijo: »Kako naj Boga kaj prosim, ko pa sem tako velik grešnik?« Iz prej navedenih Kristusovih besed bi kvečjemu lahko sklepali, da bi bili rajši prej izključeni tisti, »ki se imajo za pravične,« vendar pa tudi ti niso izključeni. »Vsak, ki prosi, prejme!« In videli smo že celo hudobne duhove, kako so prosili in kako jim je izpolnil njihovo zmedeno prošnjo, da bi smeli iti v svinje, čeprav se je to zgodilo zgolj po Kristusovi dobroti, ne pa zaradi kakšne obljube.
Ta stavek mora razbliniti nekatere predsodke! Ne manjka med katoličani ljudi, ki si domišljajo, da se obljuba »vsak, kdor prosi, prejme« nanaša izključno samo na nas, in mislijo, da Bog ne usliši molitev, ki jih opravljajo protestanti ali pravoslavni. To je popolnoma zmotno! Vsi imamo pravico Boga prositi, zakaj vsi smo delo Njegovih rok; nebeški Oče hoče zveličati vse, in molitev je za zveličanje nujno potrebna.
Pa tudi ne more biti drugače, Bog hoče, da se vsi ljudje zveličajo. Kakor smo že dejali in bomo še videli, je molitev za dosego zveličanja nujno potrebna. Kristus ni nikogar izključil. Ko je na križu visel, je takoj uslišal prošnjo desnega razbojnika. Kakor hitro ga je javno priznal za Kralja, mu je zagotovil: »Resnično, povem ti: še danes boš z menoj v raju!« Kdo ne bi zato zaupljivo vzkliknil, kakor imamo v cerkveni molitvi: »Grehov si Marijo rešil, in razbojnika odrešil: tudi moj up boš utešil!«
Vsem, velikim in majhnim, ženskam in moškim, mladim in starim, bogatim in revnim, pravičnim in grešnikom, katoličanom in protestantom ter pravoslavnim ali judom, vsem brez razlike veljajo tiste Kristusove besede: »Vsak, kdor prosi, prejme!«
Videli pa bomo še, kaj je treba, da bodo naše prošnje uslišane.
Kaj pa, kadar jih prosi več skupaj za isto stvar? »Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,19–20). Ta nova obljuba zahteva, da se vsaj dva na zemlji zedinita v molitvi. To zadostuje, da ju nebeški Oče usliši. Jezusova navzočnost je tista, ki zagotavlja uslišanje. Tisti, ki prosi je namreč Jezus med njima. Biti morata zbrana v Jezusovem imenu, kar pomeni v medsebojni ljubezni in edinosti. Svoje prošnje posredujemo po Jezusu nebeškemu Očetu. Iz vsega tega vidimo, kako pomembno je, da se v molitvi za isto stvar zedinimo z drugimi prosilci v eno molitveno občestvo.
Da se izognemo napačnim razlagam in nesporazumom, naj omenimo, da smo v tem poglavju premišljevali zgolj o osebi, ki prosi, ne da bi se spuščali v razlaganje potrebnih pogojev, ki se jih mora prosilec držati, da bo njegova molitev uslišana. Eno je, da imamo vsi ljudje brez izjeme pravico Boga prositi, nekaj drugega pa je, ali bo naša molitev v resnici tudi uspešna, to se pravi, ali bomo prejeli, kar prosimo. O potrebnih pogojih bomo spregovorili kasneje.
C. M. de Heredia

Ni komentarjev:

Objavite komentar