Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sobota, 18. november 2017

Rožni venec Mnogi znameniti ljudje so imeli redno v rokah rožni venec.



Papež sv. Janez XXIII. je kljub obilnemu delu vsak dan zmolil vse tri dele rožnega venca. Za to se je odločil kot beneški patriarh. Obiskovalcem je priznal:
»Vsak dan zmolim vse tri dele rožnega venca, toda za to je treba bolj zgodaj vstati.« Ob drugi priliki je izrekel pomenljive besede, ki lepo kažejo, kako je ta véliki papež znal povezovati molitev in življenje: »Petnajst rožnovenskih skrivnosti je petnajst oken, skozi katera gledam v Božji luči vse, kar se dogaja na svetu.« Danes bi govoril o dvajsetih oknih.
Papež bl. Pavel VI. je rekel, da je rožni venec povzetek celotnega evangelija, zato je šola evangeljskega življenja. V rožnem vencu nastopata Jezus in Marija, a tudi nebeški Oče in Sveti Duh. Rožni venec je tudi šola molitve: ustne in premišljevalne, saj gre za molitev ustnic in srca. Ker pri treh delih skupaj zmolimo 150 zdravamarij – prav toliko je tudi psalmov – nekateri rožnemu vencu rečejo psalterij za laike ali Marijin psalterij. Danes, po sv. Janezu Pavlu II., ki je v Cerkev uvedel še četrti, svetli del rožnega venca, imamo pri vseh štirih dvesto zdravamarij.
Papež sv. Janez Pavel II. je prijetno presenetil svet s svojo izjavo: »Rožni venec je moja najljubša molitev.«
V Franciji v lyonski škofiji so na škofijskem uradu razpravljali o tem, ali naj 29-letnega Janeza Vianneya, poznejšega svetega arškega župnika, ki mu je študij slabo šel, pripuste k svetim redovom. Na koncu je generalni vikar vprašal: »Ali je gospod Vianney pobožen? Ali časti Marijo? Ali zna moliti rožni venec?« Na vsa vprašanja so navzoči odgovorili pritrdilno. Generalni vikar je odločil: »No, potem je sprejet, vse drugo bo storila Božja milost!«
Sv. Klemen Dvoržak je dejal, da je rožni venec njegova knjižnica. Po mestnih ulicah je nosil v roki rožni venec in ga je molil, če se ni s kom pogovarjal. S to molitvijo je dosegel velike apostolske uspehe.
Ko je dr. Joseph Récamier, ki je deloval v sredini 19. stoletja, nekoč na neki znanstveni seji vzel v roke žepni robec, je z njim iz žepa potegnil tudi molek, ki mu je padel na tla. Svobodomislec Mace, ki je bil na tej seji navzoč, je pozneje priznal: »Moji tovariši in jaz smo bili presenečeni. Učeni Récamier, slavni profesor, učenjak, avtoriteta na področju zdravilstva, zdravnik knezov in kraljev, katerega sloves se širi po vsej Evropi, moli rožni venec.« Ko je Récamier videl začudene obraze, je zadevo pojasnil:
»Da, gospodje, molim rožni venec. Če mi kak bolnik povzroča skrbi in so izčrpana že vsa zdravilna sredstva, se obrnem k Njemu, ki more zdraviti vse. Z eno ali dvema desetkama rožnega venca prosim preblaženo Devico, naj posreduje pri Bogu. Priznavam, da sem videl čudovite uspehe.«
Josef Haydn, znameniti skladatelj, je bil zelo goreč molivec rožnega venca. Glede oratorija Stvarjenje je rekel:
»Nikoli nisem bil tako pobožen, kakor v tem času, ko sem se ukvarjal s tem oratorijem. Če mi delo ni šlo dobro od rok, sem šel z rožnim vencem v sobo, zmolil nekaj zdravamarij, in zopet so prišle misli in melodije.«
Dr. Emilijan Cevc, slovenski umetnostni zgodovinar in akademik, ki se je posebej posvečal naši srednjeveški umetnosti, je v knjigi Preproste stvari zapisal:
»O, prelepa preprostost vere, koliko si nam podelila s tem starim družinskim molkom, ki visi na porjavelem žeblju na steni omare. Nanj so navezani najlepši spomini mojega življenja. O, ve, lepe, obrabljene jagode! Očenaševe so velike kakor orehi, zdravamarije kakor češnje. Nihče razen Boga ne ve, koliko zdravamarij je že zdrselo po teh jagodah v nebeški ribnik. Vsakokrat, ko udari pri molitvi druga ob drugo, potrka na rajske duri: »Tik - poslušaj, dobri Bog, usmili se nas ... Saj si se za nas učlovečil, za nas trpel, nam v pričevanje od mrtvih vstal.«
Italijanski duhovnik, pisatelj, časnikar in profesor Alessandro Pronzato je kot posvetilo svoji knjigi Rad bi molil zapisal: »Svoji stari materi Jožefi in mnogim kilometrom njenega debelega molka z oglodanimi jagodami, ki so odločilno vplivali na mojo življenjsko pot.« V zvezi s svojo novo mašo, med katero je večkrat pogledal na svojo staro mamo, piše: »Dobro sem se zavedal, da je moje duhovništvo povezano z nekaj kilometri oglodanih jagod rožnega venca, ki je tolikokrat drsel skozi njene prste.«
Isti pisatelj je tudi zapisal: »Naj povem, da sem ohranil zelo grdo navado, da molim rožni venec. In to vsak dan, vsak večer. Tudi v avtomobilu ga molim, zlasti po avtocesti, ko položim nogo na plin in vozim po cestišču, kjer me more vsakdo prehiteti ... Nekateri pri rožnem vencu zadremajo, drugi zehajo, tretji se dolgočasijo, so slabe volje, zdi se jim blebetanje in zapravljanje časa – zame pa pomeni rožni venec vedno nekaj novega, ob njem razmišljam in dobim novih spodbud ...
Povedali so mi, da je neki duhovnik v cerkvi raztrgal rožni venec in mahal pred verniki z evangelijem v roki, češ: to berite, tisto staro šaro pa vrzite stran! Rekli so mi, da ga je neka ženica po tistem 'obredu' takole zavrnila: »Gospod, jaz ne vidim več brati ... Pripravljena sem poslušati branje evangelija, ko boste vi zares verovali in ko boste potrgali vse molke. Za nagrado pa bom vsak dan zmolila en rožni venec za vas. Je prav tako?«

Ni komentarjev:

Objavite komentar