Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 20. november 2017

Misli sv. Bernarda o ponižnosti


Mislim torej, da mora duša pred vsem drugim spoznati sama sebe; to zahteva korist in red. Red, kajti to, kar smo, smo najprej sami sebi; korist pa, ker takšno spoznanje ne napihuje ampak nas dela ponižne in je že priprava na duhovno rast. Duhovno stavbo je namreč mogoče postaviti samo na trdne temelje ponižnosti. In da bo duša ponižna, ga ni bolj uspešnega in primernega sredstva kakor resnično spoznanje same sebe. Seveda si ne sme nič prikrivati, ne varati sama sebe, ampak stopiti pred svoje obličje in se ne ozirati drugam. Če tako ob jasni luči resnice premišljuje sama sebe, bo morala priznati, da se je oddaljila od svoje podobe. In v svoji revščini, ki je ne more več skrivati, bo zdihovala in s prerokom klicala h Gospodu: »Po pravici si me ponižal« (Ps 119,75).
Kako se ne bo ob tem iskrenem spoznanju v resnici ponižala, ko bo spoznala, da je obremenjena z grehi,obtežena z butaro tega umrljivega telesa, zapletena v zemeljske skrbi, okužena s klico mesenega poželenja, slepa, sključena, bolna, polna zmot, izpostavljena mnogim nevarnostim, trepetajoča pred mnogimi strahovi, strta od tisočerih težav, tarča mnogih sumničenj, trpeča zaradi premnogih skrbi, nagnjena k napakam in nesposobna za kreposti ? Kako naj povzdigne oči in vzravna glavo ? Ali se ne bo rajši spreobrnila v svoji nadlogi, ko jo prebada trn? (Ps 36,4).
Spreobrnila, pravim, se bo k solzam, spreobrnila k joku in vzdihom, spreobrnila k Bogu in ponižno klicala: »Ozdravi mojo dušo, zakaj grešila sem zoper tebe« (Ps 41,5) (36,5).

Ni komentarjev:

Objavite komentar