Spovednik je vprašal sestro Lucijo, zakaj ravno pet sobot in ne devet, kot neke vrste devetdnevnica. Lucija je – šele po daljšem času, potem ko je v molitvi dobila odgovor – pojasnila: „… gre za pet vrst žalitev in kletev, ki ranijo Marijino Brezmadežno Srce“.
1. Sramotenje Marijinega brezmadežnega spočetja
Blaženi papež Pij IX je 8. decembra 1854
razglasil dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju. Vsebina dogme je, da je
Marija že od spočetja prosta izvirnega greha in njegovih posledic. Je „polna
milosti“ od prvega trenutka svojega bivanja. Ta nauk ni nov! Prvi cerkveni
očetje so primerjali Marijo z Evo pred padcem v greh: vsa čista in brez greha.
Sv. Amrož je učil, da je bila „Marija brez vsakega madeža greha“. Že v 6.
stoletju so jo klicali „Brezmadežna“.
V t. im. „protoevangeliju“ beremo: „Sovraštvo
bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim in njenim zarodom. On bo strl
tvojo glavo, ti pa boš ranila njegovo peto« (1 Mz 3,15). Med kačo in ženo je
radikalno nasprotje. Pozornost vzbuja, da je od leta 1830 v vseh velikih
Marijinih prikazovanjih vedno poudarjeno „brezmadežno spočetje“ in „brezmadežno srce“.
Leta 1830 se je Marija v Rue du Bac
prikazala sv. Katarini Labouré. Naročila ji je, naj da kovati medaljo z
napisom: „O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.“ Brezmadežno Srce Marijino naj bo naše
zavetje! Marija je obljubila velike milosti tistim, ki z zaupnjem nosijo to
medaljo.
Leta 1858 se je Marija v Lurdu 18-krat
prikazala štirinajstletni Bernardki Soubirous. 25. marca je odgovorila na
vprašanje, kdo je, z besedami: „Jaz sem Brezmadežno Spočetje.“ Sv. Maksimiljan
Kolbe je pojasnil, da Marija s tem pove nekaj o svojem dejanskem bistvu, o
svoji naravi, kot polna milosti, od Boga ustvarjena, kot „novo stvarstvo“.
2. Sramotenje Marijinega devištva
Marijino
devištno je bilo ohranjeno pred rojstvom, ob Jezusovem rojstvu in po njem.
Cerkveni očetje razlagajo Marijino devištvo ob rojstvu z lepo prispodobo: Kakor
gre svetloba skozi steklo, ne da bi ga poškodovala, tako je Jezus zapustil
naročje svoje Matere na čudežen način, tako da je Marijino telesno devištvo
ostalo nedotaknjeno. Sv. papež Janez Pavel II. je učil, da je bilo Marijino
telesno devištvo izraz njene popolne hoje za Jezusom. Marija je z Jožefom
živela deviško in poleg Jezusa ni imela še drugih otrok. Prvi cerkveni očetje so
njen odgovor nadangelu Gabrijelu: „Kako se bo to zgodilo, ko moža ne spoznam?“
razlagali kot namig na njeno zaobljubo devištva. (V judovstvu je bilo deviško
življenje neobičajno, v skupnosti Esenov v tem zgodovinskem obdobju pa nekaj
povsem običajnega.) Njen odgovor odseva njeno trajno naravnanost. Z „Jezusovimi
brati in sestrami“, o katerih na več mestih govori evangelij, so mišljeni
bližnji sorodniki.
3. Sramotenje Marijinega Božjega materinstva
Koncil v
Efezu je leta 431 razglasil: Marija je Theotokos, Božja Mati. Vsi verniki so
dolžni to verovati. S tem je rečeno, da Marija ni rodila zgolj človeka, temveč
da je bil Jezus od prvega trenutka svojega življenja, od trenutka spočetja,
pravi Bog in pravi človek in da zato Marijo z vso pravico imenujemo Božja Mati.
4. Sramotenje Marijinih podob in kipov
Po svetu
imamo vse polno Marijinih podob, tudi „milostne podobe“, pred katerimi so
ljudje molili in bili uslišani. Če te podobe častimo, častimo osebe, ki jih
predstavljajo. Prav tako je, če jih skrunimo in sramotimo.
5. Zadoščevanje za zaničevanje Božje Matere, ki ga ljudje sejejo v srca otrok
Otroška
srca so kakor vosek: kar vanje položimo, se globoko vtisne. Kolikor je mogoče,
položimo vanje protiutež proti napačni ideologiji, izkrivljeni in prezgodnji spolni
vzgoji in brezverstvu. Sejmo ljubezen do Božje Matere z besedo in zgledom!
Ingeborg
Obereder, prevod in prireditev s.
Doroteja Hladnik OCD
Ni komentarjev:
Objavite komentar