V ponedeljek, 1. maja zvečer, je pri sveti maši na Rakovniku nadškof Stanislav Zore blagoslovil kipe fatimske Marije v lepo izdelanih kapelicah. Kapelice je pripravil Odbor za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu srcu, kipi pa izvirajo iz Fatime. Kapelice je zasnoval in izdelal akademski slikar Lojze Čemažar.
Namen kapelic je, da bi
Marija ob stoletnici prikazovanj v Fatimi lahko prišla ne samo v župnije,
marveč v družine. Ob Marijini podobi naj bi se družine zbirale k molitvi, da bi
zopet postale družine, ki skupaj molijo.
V pridigi je gospod nadškof
poudaril, kako pomembno je, da se družine zbirajo k skupni molitvi. Danes je to
še posebej potrebno, ker se v družinah ne družijo dovolj, se ne pogovarjajo.
Premalo so skupaj. Molitev ob kipu fatimske Gospe bi lahko bila povod, da bi se
skupna družinska molitev obnovila, da bi se obnovil pogovor v družini in bi
družina zopet postala bolj povezana.
Marija je v Fatimi prosila
pastirčke, naj molijo za grešnike, zadoščujejo za njihove grehe in delajo
pokoro zanje. Gospod nadškof je poudaril, da moramo k molitvi za grešnike
pristopati z ljubeznijo do njih. Ni dovolj, da za grešnike samo molimo,
potrebno je, da jih ljubimo. Ne smemo se kot molivci čutiti nekaj več kot oni
grešniki tam spodaj. Zavedati se moramo, da smo tudi sami grešniki. Ko molimo
za grešnike, molimo tudi sami zase. Naša molitev bi bila malo vredna, če bi
molili za grešnike kot farizeji. To bi bila hinavščina. Potrebno je, da se
postavimo v vrsto grešnikov in molimo drug za drugega. Bog posluša prošnje
grešnikov in jih uslišuje. Videl je skesano srce žene, zasačene pri
prešuštvovanju, ki so jo farizeji pripeljali k njemu, da bi jo obsodil.
Odpustil ji je, ne obsodil. Tudi Juda, ki ga je izdal, je nagovoril s besedo:
prijatelj. Prav tako je bil pozoren na kesanje desnega razbojnika in mu
obljubil raj. Samo z ljubeznijo do grešnikov bomo zanje lahko molili tako, kot
je Marija prosila. Kajti jaz grešnik sem bil vreden Jezusovega učlovečenja in
vsake njegove besede. Njegovo trpljenje dokazuje, kako zelo me ljubi.
Drugo, za kar je prosil
gospod nadškof, je delo in skrb za družine. Danes se namreč bije duhovni bolj
za zakon in družino. Zato smo še toliko bolj poklicani k skrbi za družine. Ne
smemo pustiti družine same v vrtincu tega sveta, moramo jih spremljati z molitvijo.
V teh mesecih bomo družino prinašali pred Gospoda in molili kot družina.
Molitev nas bo povezala z Bogom in med seboj. Skupna molitev nas bo spet
naučila skupnega pogovora. Zopet bomo začutili drug drugega.
Ti
meseci spomina na fatimske dogodke so torej pomembni za vse nas. Pomagajo nam,
da bi našli drug drugega, da bi zaživeli kot družina, da bi se kot ljudje
zavedli svoje identitete. Nasloniti se moramo na Očeta, da bomo postali zopet
močni in odporni proti napadom hudega duha. Marija pa je tista vodnica, ki nas
k tej naslonitvi na Očeta vabi in usmerja. Družine moramo odpreti Bogu, da on
zopet najde svoj prostor v njih. Vztrajna skupna molitev bo Gospodu vedno bolj
odpirala pot v naše družine in ga naredila zopet za člana naših družin. Zato
nam Marija, ki prihaja v naše družine, pomaga k ponovnemu razcvetu skupne
molitve in še posebej k razcvetu ljubezni v družinah. Bog daj, da bi po Mariji
zopet začutili in vzljubili drug drugega
Ni komentarjev:
Objavite komentar