Kako je bila Rusija vključena v posvetitveno molitev?

Prvič je ob posvetitvi sveta izrecno omenil Rusijo papež Pij XII. v posebnem apostolskem pismu 7. julija 1952: »na prav poseben način vse narode Rusije«, a brez sodelovanja škofov.

Pri posvetitvi 25. marca 1984 so bistvene besede, ki se nanašajo na Rusijo, a samo vključno, vendar dovolj jasne:

»Objemi z ljubeznijo Gospodove Matere in Služabnice ta naš človeški svet, ki ti ga izročimo in posvetimo, polni zaskrbljenosti za zemeljsko in večno usodo ljudi in narodov. Na poseben način ti izročimo in posvetimo tiste ljudi in narode, ki to izročitev in posvetitev posebno potrebujejo […] Razsvetli posebno tista ljudstva, katerih posvetitev in izročitev pričakuješ od nas.«

Tako je papež Janez Pavel II., po Marijinih besedah sestri Luciji sicer (pre)pozno, izpolnil prošnjo Boga, ki jo je Devica Marija posredovala Luciji 13. junija 1929 v mestu Tuy, v Španiji, v sestrski kapeli:

»Prišel je trenutek, ko Bog prosi svetega očeta, naj v občestvu z vsemi škofi sveta posveti Rusijo mojemu brezmadežnemu Srcu. Obljublja, da jo bo po tem sredstvu rešil (…)«

Šele po letu 1984, ko je papež Janez Pavel II. vključno z Rusijo posvetil Cerkev in svet Marijinemu brezmadežnemu Srcu, se je Rusija začela osvobajati komunističnega jarma. Od časa, ko je Bog po sestri Luciji prosil za posvetitev Rusije pa do same posvetitve je minilo skoraj petinpetdeset let. Če bi ljudje nehali z velikimi grehi žaliti Boga in bi pravočasno začeli obhajati prve sobote na fatimski način ter bi bila Rusija pravočasno posvečena Marijinemu brezmadežnemu Srcu, bi sploh ne prišlo do druge svetovne vojne. Na svetu bi vladalo blagostanje in mir, predvsem pa bi se človeštvo držalo moralnih in verskih vrednot. Rusija ne bi razširjala svojih zmot po svetu ne pospeševala vojn ter preganjanj Cerkve.

Lahko se vprašamo, zakaj je bila Cerkev prepočasna glede posvetitve Rusije. Vsekakor v Vatikanu posvetitve Rusije niso imeli za nekaj zelo pomembnega. Tudi mnogi škofje je niso cenili. V ozadju je bilo prepričanje, da gre za »privatna« razodetja, ki jih nismo dolžni sprejeti. »Ne more navadno preprosto dekle vplivati na zgodovino Cerkve in sveta,« so si mislili in govorili mnogi cerkveni dostojanstveniki. To je res. Vendar more Bog uporabiti, kogar hoče, kadar hoče in kakor hoče. Čim bolj nesposoben je njegov sodelavec, tem bolj se pokaže Božja vsemogočnost, usmiljenost in ljubezen.