Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 27. november 2016

VEČ IN BOLJE MOLITI (29) Klicanje imena Jezus (Jezusova molitev)


To molitev poznamo pod nazivom »Jezusova molitev«. Bolje bi bilo reči »KLICANJE IMENA JEZUS«, saj te molitve ni molil Jezus, ampak se mi obračamo nanj z najkrajšo molitvijo. Že sv. Bernard je v 12. stoletju dejal: »Jezus je v ustih med, v ušesu spev, v srcu pa vesela pesem.«
Neki duhovnik je zapisal: »V času, ko nisem zaposlen s posebnim delom ali sem na poti, rad molim 'Jezusovo molitev'. Ob enakomernem ponavljanju z ritmom dihanja Jezusovega imena: 'Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnika,' doživim notranji mir in na poseben način občutim Božjo bližino. Ta molitev mi je blizu tudi, ko čutim težave v premišljevalni molitvi in ko čutim v sebi nemir.«
Pri tej ustni in premišljevalni molitvi neprestano ponavljamo Jezusovo ime, kar pospešuje potopitev v Božjo navzočnost, hkrati pa nas vodi v ponižen in zaupljiv odnos do Jezusa. Da dosežemo potrebno pozornost razuma, volje in srca, je treba, da se telo popolnoma umiri. Ta molitev zajame vsega človeka. Treba je, da se volja in srce zbereta in da se čustva umirijo ter da smo v miru z vsem stvarstvom, spravljeni z vsakim človekom in sproščeni. Odpovedati se moramo lastnim interesom, iskanju lastne tolažbe in vse zaupanje staviti samo v Boga. Takšna molitev prinaša mir in osvoboditev.
Ko človek v molitvi bolj napreduje, ne deluje pri njej toliko razum, temveč bolj srce, čustva. V tem stanju se človek ustavi in v posamezni misli mirno počiva. Molitev je bolj kontemplativna in zelo preprosta. Izgovarjanje imena Jezus dobi polno vsebino. Gre za to, da se zberemo v samem sebi, da z vsem svojim bitjem, s telesom in dušo, stopimo pred Boga z enim samim dejanjem. Ta preprostost je nujno potrebna, če hočemo dobro moliti.
Klicanje imena Jezus je zelo razširjeno med grškimi in ruskimi pravoslavnimi kristjani in je zanje trden temelj molitvenega in sploh duhovnega življenja. Uporabljajo obliko, ki je nastala v 8. stoletju na gori Atos: »Gospod Jezus Kristus, usmili se me!« Pozneje je prevladala oblika: »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnika!«
Da bo Jezusova molitev občestvena in da bomo z njo priporočali Jezusu svoje skupnosti ali kar vso Cerkev in vse človeštvo, je dobro moliti v množini: »Gospod Jezus Kristus, usmili se nas!« »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se nas grešnikov!«
Pri tem se poglobimo v skrivnost naše vere, da smo člani novozaveznega Božjega ljudstva, živi udje na skrivnostnem Kristusovem telesu, mladike na trti-Kristusu, živi kamni Cerkve kot duhovne hiše. Če molimo v ednini, prav tako lahko mislimo na vso Cerkev, ki je edina nevesta edinega ženina Kristusa.
Dovolj je, če izgovarjamo samo ime Jezus. Najprej poprosimo Svetega Duha za pomoč, saj moremo le v njegovi moči vredno izgovarjati Jezusovo ime. Potem si živo predstavimo Jezusa, zdaj Dete, drugič Križanega, zopet drugič Vstalega. Lahko pa imamo pred seboj njegovo podobo, kar nam bo molitev olajšalo. Še bolj to velja za molitev pred Najsvetejšim.
Dobro je – a ni nujno – če prilagodimo izgovarjanje imena Jezus ritmu dihanja, npr. pri vsakem izdihu ali na vsakih nekaj izdihov. Klicanje imena Jezus je zelo lahka in primerna molitev tudi za ponoči, če ne moremo spati, ali med lahkim ročnim delom.
Ime Jezus bomo izgovarjali z različnimi čustvi: s hrepenenjem, zaupanjem, češčenjem, ljubeznijo, kesanjem, izročitvijo. Pozneje bomo morda dodajali: Jezus, moje veselje ...
Jezus, moja moč ... Jezus, moja sreča ... Jezus, moj mir ... Jezus, moje vse ... Tudi litanije Jezusovega imena in Srca Jezusovega lahko molimo na tak način.
Lahko bi molili tudi tako, da bi počasi izgovarjali prošnjo, ki je čisto na koncu Nove zaveze in lepo izraža krščansko hrepenenje po Jezusovem prihodu: »Pridi, Gospod Jezus!« (Raz 22,20).
Podobno kakor Jezusovo ime bi lahko izgovarjali tudi IMENI OČETA IN SVETEGA DUHA PA TUDI MARIJINO IME, tudi s primernimi dostavki.
Sv. Roza iz Lime je v trpljenju smrtnega boja počasi in premišljeno ponavljala: »Jezus, Jezus, ostani pri meni!«
Študentka je povedala o svoji molitvi: »Počasi vse življenje postaja molitev. Velik dar je to in z ničemer si ga nisem zaslužila. Vendar se moram zanj truditi tudi sama. Na začetku poti sem in veliko je padcev, velikokrat ostajam sama, se opiram le nase. V veliko pomoč pri iskanju mi je bilo srečanje z Jezusovo molitvijo. Nekaj besed, ki so jih stoletja učili ruski starci, ki so jih stoletja ponavljali ruski možje in žene: 'Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnice.'
Ta molitev je postala moja stalna spremljevalka. Na avtobusu, na poti domov, med delom. Veže me na Boga, spominja me, da sem z Njim, počasi v meni pripravlja prostor za sprejem resnice o meni sami, o moji majhnosti, počasi mi odpira pogled na druge. Kliče v mojo notranjost svetopisemske besede: 'V ponižnosti imejte drug drugega za boljšega od sebe.' Počasi odpira moje življenje temu, po čemer sem vedno hrepenela: živeti bratstvo in sestrstvo v Kristusu brez iskanja koristi zase; sprejeti svojo grešnost in talente in vse podariti Bogu, da bo On zame dovršil začeto.«
Jezusovo ali Kristusovo ime večkrat kličejo tudi tisti, ki za to obliko molitve sploh ne vedo. Morda molijo nekoliko drugače, kakor je splošna praksa, a to ni pomembno.
Redovnica je povedala: »V doraščajoči dobi me je molitev začela neverjetno privlačevati. Odprl se mi je nov svet osebnega, prostega pogovora z Bogom. Spominjam se, kako sem nekoč sedela v svoji sobi na tleh s Svetim pismom v rokah. Hotela sem premišljevati ob Božji besedi, pa sem prebrala samo eno besedo: Kristus. Bilo je dovolj. Potem sem dolgo, morda uro, ponavljala polglasno: 'Kristus – kristjan' in pri tem občutila, kakšen kristjan sem in kakšna bi morala biti - drugi Kristus.«
p. Anton

Ni komentarjev:

Objavite komentar