Po padcu prvih staršev se je Bog človeškega rodu usmilil in napovedal Odrešenika. Celotna zgodovina odrešenja je zaradi človekove slabotnosti in grešnosti zgodovina Božjega usmiljenja. Bog je na podlagi sklenjene zaveze z ljudmi vedno znova usmiljen. Usmili se vsakega, kdor pred njegovim usmiljenjem ne zapira vrat svojega srca. Psalmist ugotavlja: »Usmiljen in milostljiv je Gospod, počasen v jezi in bogat v dobroti« (Ps 103,8). Ko se je kralj David skesal grehov prešuštva in uboja, je prosil Gospoda: »Izkaži mi milost, o Bog, po svoji dobroti, po obilnosti svojega usmiljenja izbriši moje pregrehe!« (Ps 51,3). Pesnik Žalostink se zaveda: »Dobrota Gospodova je, da nismo popolnoma pokončani, da njegovo usmiljenje ni prenehalo« (Žal 3,22).
Za svoje prestopke je sicer treba delati pokoro.
Čeprav je pregreham sledila kazen in pokora, se je Bog vedno znova usmilil
svojega ljudstva. Bog je po preroku Izaiju napovedal: »Za kratek čas sem te
zapustil, a z velikim usmiljenjem te zberem. V izbruhu gneva sem za hip zakril
svoj obraz pred teboj, a z večno ljubeznijo se te usmilim. (…) Kajti gore se
bodo premaknile in griči omajali, moja milost pa se ne bo odmaknila od tebe in
moja zaveza miru se ne bo omajala, pravi tvoj usmiljeni, Gospod« (Iz 54,7–10).
Judje se bodo vrnili iz babilonske sužnosti: »Gospod se bo usmilil Jakoba,
ponovno bo izvolil Izraela in jih pripeljal v njihovo deželo« (Iz 14,1). Bog se
bo ljudstva usmilil. Pri tem prerok Izaija poudarja pomen zaupanja in goreče
molitve: »Gospod čaka, da se vas usmili, zato se bo vzdignil, da vas potolaži,
kajti Gospod je Bog pravice, blagor vsem, ki zaupajo vanj. Da, ljudstvo na
Sionu, ki prebivaš v Jeruzalemu, ne boš se več jokalo. Usmilil se te bo na
tvoje glasno vpitje, brž ko ga zasliši, te bo uslišal« (Iz 30,18 s). Gospod
»tolaži svoje ljudstvo in se usmili svojih ubogih« (Iz 49,13). Božje usmiljenje
je večje od usmiljenja matere do otroka: »Mar pozabi žena svojega otročiča in
se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne
pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal« (Iz 49,15 s).
Da se Bog človeka usmili, se mora ta vrniti h
Gospodu in delati pokoro: »Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje
misli. Vrne naj se h Gospodu, da se ga bo usmilil, k našemu Bogu, ki je velik v
odpuščanju« (Iz 55,7). »Tudi zdaj, govori Gospod, se obrnite k meni z vsem
svojim srcem, s postom, z jokom in žalovanjem; pretrgajte svoja srca, ne svojih
oblačil. Vrnite se h Gospodu, svojemu Bogu, kajti milostljiv je in usmiljen,
počasen v jezi in bogat v dobroti in se kesa hudega« (Jl 2,12 s). Bog se je
usmilil Ninivljanov, ki so delali pokoro, in jih ni pokončal.
Za dosego Božjega usmiljenja je potrebno, da
smo drug do drugega usmiljeni. Gospod naroča: »Izrekajte pravične sodbe in
ravnajte dobrotno in usmiljeno vsak s svojim bratom!« (Zah 7,9). Božje
usmiljenje je odvisno od našega usmiljenja: »Imel bom z njimi usmiljenje, kakor
je kdo usmiljen do svojega sina, ki mu služi« (Mal 3,17).
Ni komentarjev:
Objavite komentar