Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 28. februar 2016

Kako »živeti v resnici Kristusove posvetitve«?


Zadnje Marijine besede, navedene v evangeliju, so naročilo služabnikom v Kani galilejski: »Vse, kar vam Jezus poreče, storite!« Reči moremo, da je to Marijin testament, ki velja za vsakega Jezusovega učenca, torej za vsakega kristjana, posebno še za tistega, ki hoče biti popolnoma Marijina lastnina zaradi tega, da bi mogel biti zares Jezusov učenec.
In kaj nam Jezus še prav posebej naroča? Gotovo je njegovo odločilno naročilo tole: »Če hoče kdo priti za menoj, naj se sam sebi odpove in vzame svoj križ ter hodi za menoj!« (Mt 16, 24–28). Prav te Jezusove besede sv. Ludvik Montfortski – kakor tudi sv. Frančišek Asiški – navaja s posebnim poudarkom. Spolnjevati moramo zlasti to naročilo, če naj »živimo v resnici Kristusove posvetitve«. V naslonitvi na to Jezusovo naročilo uči sv. Ludvik, da vsa krščanska popolnost, h kateri smo prav vsi poklicani, obstaja v štirih rečeh.
1. Hoteti! – Na prvem mestu je potrebna resna volja, resno hotenje. Ni dovolj, da zatrjujemo: »Rad bi, hotel bi.« Treba je namreč odločno govoriti: »Hočem! Hočem, naj stane kar hoče! Hočem hoditi za njim, ki ima edini besede večnega življenja!« Z milostjo nam Bog nikdar ne napravlja nasilja, ne odvzame nam svobodne volje. Le vabi nas, bolj ali manj razločno. Spet in spet. Če pa nočemo prisluhniti ljubečim vabilom, če se vedno znova obotavljamo in odlašamo, se utegne zgoditi, da se bomo izgubili … In ne bomo (seveda iz moči Božje milosti) pritegnili h Kristusu drugih, ki bi jih, če bi se z odločno voljo napotili za Kristusovim vabilom.
2. »Naj se odpove sam sebi!« – Zaradi posledic izvirnega greha in nato še zaradi osebnih grehov, ki smo jih sami storili, je namreč v nas »napuh in zaslepljenost duha, slabost in nestanovitnost v duši; poželjivost, uporne strasti in bolezni v telesu … Ali se moremo potemtakem čuditi, če je rekel naš Gospod, da se mora tisti, ki hoče hoditi za njim, odpovedati sam sebi … Če ne odmrjemo sebi in če nas naše najbolj svete pobožnosti ne privedejo do te nujne in rodovitne smrti, ne bomo nikoli prinašali sadu, ki bi bil kaj vreden. Naše pobožnosti bodo za nas brez koristi, naše samoljubje in samovolja bosta spridila naša dobra dela, zaradi česar se bodo pred Bogom spremenile v gnusobo tudi največje žrtve in najboljša dejanja, ki jih zmoremo. Ob svoji smrtni uri bomo ostali praznih rok, brez kreposti in celo brez iskrice čiste ljubezni in zasluženj, ki so dana samo takim dušam, ki so sebi odmrle in katerih življenje je z Jezusom Kristusom skrito v Bogu«(Pp 79–81).
3. »Naj vzame svoj križ!« – Ta križ so težave, s katerimi se srečujemo, ko hočemo spolnjevati Božjo voljo. Te težave prihajajo iz človekove lastne notranjosti (bolezni in napake ter meje, ki jih sami bridko občutimo), od soljudi (neprijaznost, žalitve, sovražnost …) in iz razmer okoli nas, v svetu in Cerkvi. Zvesto in vztrajno spolnjevanje dolžnosti svojega stanu, ko se kopičijo skrbi in težave, neuspehi in nerazumevanja – to je tisti križ, o katerem govori Jezus, da naj ga vsak dan znova vzamemo nase in ga potrpežljivo ter brez godrnjanja nosimo za njim in skupaj z njim ter za njegove namene! Pogosto, posebno v težavah, naj govorimo: »Po Marijinih rokah se vsega darujem Jezusu Kristusu, da bom potrpežljivo nosil svoj križ vse dni življenja!«
4. »Naj hodi za menoj!« – Hoditi je treba, ne se vdajati brezdelnosti in lenobnosti. Hoditi in ne stati! In bomo prišli do veličastnega cilja: »Kjer sem jaz, tam bo moj služabnik,« pravi Jezus.
Anton Strle

Ni komentarjev:

Objavite komentar