Božji služabnik Anton Strle in verski tisk

Na god sv. Neže, 21. januarja 1915, se je rodil božji služabnik Anton Strle. Tako v mesecu januarju obhajamo stoprvo obletnico njegovega rojstva. Mesec januar pa je tudi mesec verskega tiska. Zato je morda prav, da v najbolj grobih obrisih osvetlimo Strletovo prizadevanje za dober tisk.

Do sedaj najbolj zgodnjo Strletovo objavo zasledimo v rokopisno pisanem glasilu Jutranja zarja, kjer je v številki z dne 29. 10. 1931, tedaj je bil v četrtem razredu nižje gimnazije, pod psevdonimom Samo objavljena njegova pesem z naslovom Jesen prihaja. V njej je izrazil svojo zaskrbljenost ob resni bolezni svoje matere. Očeta je izgubil že veliko prej, ko mu je bilo komaj šest let.

V prvi kitici pravi:

Jesen prihaja, tiha in otožna,

prinaša tožno žalost mi s seboj;

mladost odšla mi je cvetoča,

skrbi se zgrinjajo zdaj nad menoj.

V zadnji kitici pa:

In venejo na polju cvetke lepe,

pa z njimi tudi moja radost,–

postaralo se srce moje –

in mora bojevati težke boje.

Dobrih 16 let je imel, ko je to pisal. Upravičeno je bil zaskrbljen, saj mu je dobre tri mesece kasneje umrla mati (8. 1. 1932). Materin pogreb je bil 10. 1. 1932, niti 14 dni pred njegovim 17. rojstnim dnevom. Svojo žalost je ponovno prelil v pesem, ki je bila mesec dni po materini smrti objavljena prav tako v glasilu Jutranja zarja:

V veliki sem sili, o Jezušček moj,

– nesreča se zgrinja sedaj nad menoj.

Oh, mati preljuba umrla mi je –

kje zame na svetu ljubezen je še??

O Jezus, le Tebe zdaj hočem ljubiti,

na veke jaz hočem le Tebi služiti.

Takoj v naslednji številki Jutranje zarje je svojo bolečino ponovno izlil v pesem. In zdi se, da se je šele sedaj v polnosti zavedal, kaj ga je doletelo:

Ah, nikjer je ni mladosti.

Vse minule so radosti,

kajti vsa ljubeča srca

v črnem grobu zdaj trohne mi.

Kot višji gimnazijec je v 7. gimnaziji objavil dva sestavka v glasilu Domače vaje: v prvem je ocenil pesniško zbirko izbranih pesmi Simona Gregorčiča, v drugem sestavku pa pesniško zbirko Edvarda Kocbeka.

Iz dnevnika, ki ga je pisal kot bogoslovec in prva leta svojega duhovniškega delovanja, zvemo, da je napisal krajše sestavke za katoliško akcijo, katere član je bil že od gimnazijskih let naprej. Zelo poznan pa je njegov življenjepis Lojzeta Grozdeta, ki ga je pisal skupaj z doktorsko nalogo.

Takoj ko je bil jeseni 1946 imenovan za stolnega vikarja v ljubljanski stolnici, je začel sodelovati pri tedanjem skromnem verskem časopisu Oznanilo in v praktično vsaki številki vse do svoje aretacije na god sv. Ane leta 1947 objavljal kratko razlago veroizpovedi. Ker so bila Oznanila po obsegu zelo skromna, se je moral zelo truditi, da je na čim manj prostora povedal kar največ.

Po prihodu iz petletnega zapora leta 1952 je kmalu začel sodelovati pri Družini z občasnimi članki, več pa po svojem prihodu v Ljubljano leta 1959, zelo intenzivno pa zlasti v letih 1963 do 1965, ko je neformalno vršil celo vlogo urednika. Tudi po tem letu so ga uredniki vedno znova prosili, da je odgovarjal na razna vprašanja bralcev. Ti njegovi prispevki so bili zelo brani. Večkrat pa je tudi sam kaj poslal, še posebno ocene različnih knjig, ki jih je pregledal in jih priporočil v branje. Napisal je zelo hitro, poglobljeno, a vendar razumljivo. Tako je njegove članke še danes vredno brati. Nekaj let se ni podpisoval, kasneje običajno s kraticami. Do sedaj je bilo mogoče ugotoviti, da je z vso gotovostjo 197 prispevkov njegovih. Dejansko število je še večje.

Dolgoletni urednik Družine prelat dr. Ivan Merlak je v svojem pričevanju o prof. Strletu 25. 7. 2012 zapisal: »Najbolj se g. Strleta spominjam iz let 1965 do 1981, ko sem deloval pri verskem listu Družina…. Eden najbolj zvestih zunanjih sodelavcev je bil profesor dr. Anton Strle. Včasih je bilo treba od sobote do ponedeljka, ko smo oddajali besedila nove številke Družine v tiskarno, napisati aktualen uvodnik ali nujno odgovoriti na kakšno težje vprašanje. Profesor Strle je vedno ustregel in izpolnil, kar je obljubil. Ob tem moram še posebej omeniti njegovo ponižnost. Redno so bili njegovi članki dolgi, prostor v Družini pa omejen. Kot urednik sem moral krajšati. Ne samo, da mi ni nič zameril, celo vnaprej mi je dejal, da lahko kaj krajšam. Ponižnost je krepost, v kateri se je naš svetniški kandidat Anton Strle zares odlikoval.«

Zelo rodoviten je bil s svojimi prispevki v teološki reviji Bogoslovni vestnik, kjer je njegovih prispevkov kar 154. Od vsega začetka je pisal tudi v pastoralno revijo Cerkev v sedanjem svetu, v kateri je 67 njegovih prispevkov, nekaj jih je tudi v duhovni reviji Božje okolje in drugje.

Glede izdajanja knjig pa je zelo lepo sodeloval s kartuzijanom p. Nikolajem Bregantom. Pater Nikolaj je pridno prevajal, Strle krepko popravljal njegova besedila in kartuzija je tako izdala celo vrsto dobrih duhovnih knjig. Prof. Strle je bil še posebno vesel izida Newmanove Apologia pro vita sua ter Grignionove popolne posvetitve. Prof. Strle je vse napravil, da so ljudje te knjige naročili in sam je bil eden največjih odjemalcev. V svojem stanovanju je imel cele kupe teh in drugih knjig, ki so izšle, in jih je velikodušno delil. Iz korespondence med Strletom in p. Nikolajem zvemo, da bi se brez Strletovega izredno krepkega zavzemanja za prodajo izdanih knjig izdajanje ustavilo verjetno že kmalu na začetku.

Poleg številnih člankov pa je zelo pomembna Strletova vloga kot cenzorja. Za uradnega cenzorja je bil imenovan 10. 7. 1964 in to službo je opravljal do smrti, še posebno intenzivno po svoji upokojitvi leta 1985, ko sam ni več toliko pisal. Do sedaj se je odkrilo, da je opravil pred tiskom pregled okoli 180 del, ki so nato izšla v tisku. Nekatere stvari so res krajše, a v glavnem obsegajo vsaj nekaj deset strani, včasih tudi po več kot sto. Kot cenzor je bil zelo priljubljen tako na škofiji kot pri piscih oziroma prevajalcih. Svoje delo je opravil zelo temeljito in zelo hitro. Vnesel je vsebinske in jezikovne popravke, čeprav zlasti zadnje ni naloga cenzorja. Tako je vsebino dejansko pripravil za tisk. Vse to je redno opravil brezplačno.

Da bi bile pomembnejše knjige bolj uporabne, je večkrat sam sestavil stvarno kazalo. To je bila neke vrste njegova specialiteta. Za vse štiri zvezke Leta svetnikov je delal stvarno kazalo kar nekaj mesecev.

Knjige so bile Strletu pomoč za duhovno življenje in sredstvo utrjevanja vere. V njegovih cenzorskih ocenah pogosto najdemo opombo, da bo izid določene knjige v veliko duhovno korist bralcev in iskreno je želel, da bi imela knjiga čim več bralcev. Zato je veliko svoje energije in znanja vložil v to, da smo dobili celo vrsto dobrih knjig in kvalitetnih člankov v Družini. Pogosto je tudi svetoval, kaj naj se prevede ali napiše.

Na področju tiska je božji služabnik prof. Anton Strle opravil delo, katerega vrednosti in pomembnosti se še vse premalo zavedamo.

p. Andrej Pirš FSO