Videla sem našo Gospo

Videla sem našo Gospo

Lucija je po prvem prikazanju zabičala obema mlajšima pastirčkoma, naj o vsem popolnoma molčita. To je storila, ker je imela že pri prikazovanjih leta 1915 s svojimi spremljevalkami slabe izkušnje, a ona si je hotela prihraniti zbadanja, hkrati pa je čutila, da je zaradi vsebine Marijinih sporočil treba o zadevi molčati. Frančišek in Jacinta sta obljubila, da bosta o vsem molčala.

Lucija se je bala, da Jacinta ne bo mogla biti tiho. Ta strah jo je obšel, ko je slišala svojo malo sestrično, kako je od časa do časa navdušeno ponavljala:

»Oh, kako lepa Gospa!«

'Vidim, da boš še komu povedala,' ji je rekla.

»Ne bom, ne, bodi mirna.«

Vendar je mala Jacinta v velikem veselju in navdušenju vse izklepetala svoji mami. Potem sta morala tudi Frančišek in Lucija povedati, kaj sta videla.

Jacintina mati Olimpija je pozneje pri zaslišanju povedala, kar je zapisano v tretji osebi:

»Nekoliko po sončnem zahodu, že ponoči, je prišla domov iz kraja Batalha, kjer je trg vsako nedeljo. Ko je prišla domov, jo je Jacinta vsa vesela objela, kar ni bila njena navada, in je rekla: 'O, moja mama, danes sem v Irijski globeli videla našo Gospo!' Mati jo je zavrnila: 'Ne verjamem. Ti si res taka svetnica, da lahko vidiš našo Gospo.' Otrok je postal nekoliko žalosten in je še naprej trdil: 'Mama, verjemite mi!' – Imela je tedaj sedem let. To se je zgodilo še na cesti na hišnih vratih.«

Lucija v prvem Spominu poroča:

»Ko je naslednji dan njen brat pritekel povedat, da Jacinta zvečer doma ni držala besede, je tiho poslušala obtožbo.

'Vidiš, meni se je zdelo, da boš povedala,' sem ji rekla.

'Tu notri je bilo nekaj, kar mi ni pustilo molčati,' je odgovorila s solzami v očeh.

'Ne jokaj zdaj! O tem, kar nam je Gospa rekla, ne povej ničesar več nikomur!'

'Pa sem že povedala. Rekla sem, da je Gospa obljubila, da nas bo vzela v nebesa.'

'Kaj je bilo treba to praviti?'

'Odpusti mi. Nikoli več ne bom nikomur ničesar povedala.'«

Res je bila za naprej Jacinta zelo molčeča, ko so jo radovedni ljudje nadlegovali z raznimi vprašanji v zvezi s fatimskimi dogodki.

Tudi Lucija in Frančišek sta morala povedati, kaj sta videla. Za naprej o Marijinih prikazovanjih niso mogli biti popolnoma tiho. To je bilo dobro, da so se ljudje začeli zanimati za fatimske dogodke in se zbirati v Irijski globeli.

Popolnoma pa so molčali o treh delih skrivnosti in o trpljenju in žrtvovanju za grešnike. Za vse to so ljudje in celo sorodniki zvedeli šele iz Lucijinih Spominov.

Nekoliko pred svojo smrtjo se sestra Lucija takole spominja tega dogodka:

»Kljub mojemu vztrajnemu priporočanju, naj ne govorimo o prikazanju naše ljube Gospe, je Jacinta povedala mami. Ni bilo potrebno nič drugega in že se je naglo razširila novica med preprostim in delavnim ljudstvom, zaposlenim s poljedelskimi opravili, da bi iz zemlje pridobivalo vsakdanji kruh (…) Z globoko vero, upanjem in ljubeznijo so prihajali iz mest, krajev in vasi. Prihiteli so, da bi zvedeli, kaj se je zgodilo. Prihajali so ubogi in bogati, modri in nevedni, nekateri verni, drugi neverni. Prišli so radovedneži in zasmehovalci in oni, ki so iskali najboljši način, kako bi stvar preprečili.

To je bil začetek tistega, kar je Marija prerokovala pastirčkom: 'Morali boste torej dosti trpeti.' Ne samo oni, tudi njihove družine.«