Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 13. december 2013

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (10) Moj Bog, verujem vate, molim te



Bilo je spomladi leta 1916, v času, ko so Lucija ter bratranec Frančišek in sestrična Jacinta vedno skupaj pasli. Lucija se na paši ni več družila s prejšnjimi tremi tovarišicami. Da bi bili sami, so se domenili, da bodo pasli le na ozemlju svojih staršev. Frančišek in Jacinta sta bila za naprej z Lucijo navzoča pri vseh prikazovanjih angela 1916 in Device Marije 1917.
Angela so fatimski pastirčki videli trikrat, in sicer spomladi, poleti in jeseni leta 1916. To je bil “angel miru”, v drugem prikazanju pa se je predstavil kot “angel Portugalske”. O teh videnjih Lucija pripoveduje v drugem in četrtem Spominu.
Prvič se je angel prikazal, kot se Lucija spominja, spomladi 1916 v kraju Loca do Cabeso (izg. Loka du Kabesu). Pastirčki so pojedli malico in odmolili rožni venec ter se začeli igrati s kamenčki. Ob upoštevanju drugega in četrtega Spomina Lucija poroča:
»Po nekaj trenutkih igranja je zavel močan veter, zamajal je drevesa in pogledali smo, kaj se godi, kajti dan je bil jasen. Nad drevesi smo opazili neko svetlobo, bolj belo kot sneg. Bil je mladenič kakih štirinajst do petnajst let, bolj bel kot sneg, v soncu je bil videti prosojen kot najlepši kristal. Zelo, zelo je bil lep. Bolj ko se je bližal, tem jasneje smo mogli prepoznati poteze njegovega obraza. Bili smo presenečeni in napol zamaknjeni. Molčali smo. Ko je prišel do nas, je rekel:
‘Ne bojte se, sem angel miru, molite z menoj!’
Pokleknil je na zemljo, se s čelom sklonil do tal in nas povabil, da smo trikrat ponovili naslednje besede, ki jih je izgovarjal:
‘Moj Bog, verujem vate, molim te,
upam vate in te ljubim nadvse.
Prosim te odpuščanja za tiste,
ki ne verujejo, ne molijo,
ne upajo in te ne ljubijo.’
Potem ko smo to trikrat ponovili, je vstal in rekel:
‘Tako molíte! Srci Jezusa in Marije sta pozorni na vaše goreče prošnje.’
Nato je izginil.
Njegove besede so se tako globoko vtisnile v naš spomin, da jih nikdar nismo pozabili. Od tedaj smo jih dolgo molili sklonjeni do tal, včasih tako dolgo, da smo od utrujenosti celo popadali po tleh. Prijateljema sem takoj priporočila, da moramo skrivnost ohraniti zase; in tokrat sta me, hvala Bogu, uslišala.
Nadnaravno razpoloženje, ki nas je obdalo, je bilo tako močno, da se skoraj nismo zavedali samih sebe. Dolgo smo ostali v položaju, v katerem nas je pustil, in ponavljali vedno isto molitev. Božjo navzočnost smo občutili tako močno in notranje, da še med seboj nismo upali govoriti. Naslednji dan smo bili še vedno zatopljeni v to duhovno ozračje, ki se je le postopoma začelo razblinjati.
Nihče od nas ni mislil na to, da bi govoril o prikazanju ali priporočal, naj ga hranimo zase. Slednje je bilo samo po sebi razumljivo. Bilo je tako notranje, da ni bilo lahko reči o tem tudi le ene same besede. Morda nas je zato tako prevzelo, ker je bilo prvo.«
Lucija poroča, da so se ob prikazanju angela vsi trije pastirčki vrgli na tla, ker jih je k temu »prisilila neka nadnaravna sila«. Frančišek angela ni slišal, ampak ga je samo videl. Molitve se je naučil šele, ko je slišal Lucijo in Jacinto. Ni mogel tako dolgo klečati sklonjen do tal kakor dekleti. Nadaljeval je na kolenih ali sede in se potem opravičil:
»Jaz ne morem biti tako dolgo sklonjen kakor vidve. Hrbet me tako boli, da ne morem nič več.«

O pomenu prvega angelovega prikazanja je sestra Lucija proti koncu svojega življenja zapisala:
»To je sporočilo vere: 'Moj Bog, verujem vate.' Verujem, da si edini pravi Bog, Stvarnik vsega, kar je, edini Gospod neba in zemlje, edini vreden, da ti služimo, te molimo in ljubimo. Ker verujem, te molim in upam vate, kajti od tebe prihajajo vse dobrine, se izročam v tvoje očetovsko naročje in zaupam v tvojo ljubezen, saj si moj Odrešenik.
Ljubim te, ker si edini vreden moje ljubezni. Želim ti poplačati z enako ljubeznijo, s kakršno me ti ljubiš« (LP 20).

Angelova molitev je hkrati jedrnata izpoved treh Božjih kreposti, vere, upanja in ljubezni, ki smo jih prejeli že pri svetem krstu kot temelj, ki ga je s pomočjo Božje milosti treba vse življenje razvijati. So kakor rože, ki jih moramo stalno zalivati in s pomočjo Svetega Duha iz njih živeti. Skupaj z molitvijo so osnova in abeceda vsakega krščanskega življenja.
Z navedeno angelovo molitvijo pa ne obujamo samo vere, upanja in ljubezni, ampak tudi prosimo odpuščanja za tiste, ki živijo brez vere, upanja in ljubezni. Tako se pridružujemo Jezusu na križu, ki svojih nasprotnikov ni obsojal ali celo preklinjal, ampak je zanje prosil Očeta: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34).
Fatima je v tej luči klic k poglobljeni veri, upanju in ljubezni. Pastirčke je angel takoj od začetka povabil k apostolski dejavnosti, k reševanju ljudi za nebesa, in sicer najprej z molitvijo zanje. Tako so tudi sami rastli v ljubezni, ne le do Boga, ampak tudi do bližnjega.
Že prvo prikazanje angela miru spomladi 1916 je razodelo glavni problem moderne družbe, pred sto leti in danes: izginjanje vere in z njo molitve, upanja in ljubezni. Mnogi so izgnali Boga iz svojih src, vanj ne verujejo, ne upajo in ga ne ljubijo. Boga so izrinili tudi iz javnega življenja. Bog, ki je ljubezen (prim. 1 Jn 4,8.16), hoče zaustaviti duhovno propadanje človeštva. Še več, hoče ga na mnoge načine privesti do spreobrnjenja. Eden od njih so tudi fatimski dogodki.
Pastirčki so stopili v Božjo šolo, ki jih je naučila svetega življenja. Značilno je, da Bog ne začne s kritiko grešnega človeštva, ampak z vzgojo treh pastirčkov, ki so kakor jedro novih skupnosti lepega krščanskega življenja, ki je življenje v veri in molitvi, upanju in ljubezni.
Angel poučuje s svojim zgledom. Kar uči pastirčke, najprej sam izvršuje. Pastirčki ga le posnemajo, ko se, kakor angel, vržejo na kolena in se s čelom dotaknejo zemlje ter molijo.

Lahko rečemo, da so bila vsa tri angelova in vseh šest Marijinih prikazovanj več ali manj povezana s tremi Božjimi krepostmi in z molitvijo. Pastirčki so angela in Marijo sprejemali kot Božja odposlanca.

Ni komentarjev:

Objavite komentar