Ali je vse to, kar je učil, resnično? Ko se srečujemo s tem
vprašanjem, je treba, da smo za resnico odprti, da nas ne zavajajo kakšni
predsodki. Jezusova dela, njegov nauk, njegovi čudeži, njegovo vstajenje od
mrtvih, zlasti pa njegova čudovita osebnost nas bodo prepričali, da se ga bomo
z vsem srcem oklenili in ga vzljubili za vse življenje. Da se seznanimo z njim,
pa je treba vzeti v roke Novo zavezo in jo s sprejemljivim srcem in razumom
brati, premišljevati in po njej živeti.
Ko enkrat z vsem srcem vzljubimo
Kristusa in se ga oklenemo kot svojega središča, nam ni težko sprejeti
njegovega nauka, njegove Cerkve, verskih resnic, ki jim rečemo tudi dogme.
Vittorio Messori (* 1941), priljubljeni italijanski duhovni pisatelj, od doma ni imel
verske vzgoje. Z Jezusom se je srečal šele, ko je pripravljal svojo doktorsko
nalogo. Kupil si je Pascalove Misli.
Ta knjiga govori tudi o Kristusu. Messori je, spodbujen od Pascalovih Misli, vzel v roke evangelij, ki je napravil
nanj silen vtis:
"Bral sem ga in to je bil zame
pravi šok: na tistih maloštevilnih in skopih straneh sem našel pravilne
odgovore na vsa svoja vprašanja. In spoznal sem, da sem, ne da bi se zavedal,
iskal Kristusa. Bil sem nadvse srečen, da sem ga srečal. Vendar se moje iskanje
tedaj ni nehalo... Ko je bil tisti prvi šok mimo, se mi je samo od sebe
porodilo vprašanje: te stvari, ki sem jih bral, so lepe, dobre, dejansko dajejo
življenju neki smisel, toda ali so tudi resnične? Ali je zgodovinska osebnost
ali sad verske domišljije kakšne ločine? Ali se lahko zanesem nanj. To so se mi
zdela pomembna, temeljna vprašanja. Nekdo, ki se je rodil in odraščal v
katoliškem okolju in kulturnem izročilu, si teh vprašanj mogoče niti ne
zastavlja; ali zato, ker so po njegovem že razrešena, ali pa tudi zato, ker se
boji, da bi ga raziskovanje privedlo v slepo ulico in bi se tako ves grad
njegovih gotovosti sesul. Jaz, ki nisem bil obremenjen z vezmi te vrste, nisem
čutil nobenega strahu ter sem svobodno in sproščeno iskal. Bil sem celo
pripravljen vse zavreči, če bi na koncu svoje raziskave odkril, da tistih
gotovosti ni mogoče zagovarjati."
Iz tega študija o Jezusu je nastala
knjiga Kdo je Jezus, ki jo imamo tudi
v slovenskem prevodu.
Ljudje se srečujejo s Kristusom na
različne načine. Nekateri ga sprejmejo in se ga oklenejo že v otroštvu, drugi v
zrelih letih. To je včasih tudi na bolj nenavaden način.
Pascal pravi:
"Jezus Kristus je vrh vsega in središče, kamor vse teži. Kdor ga pozna, ve
za smiselnost vsega" (556).
Pisatelj Alojz Rebula (* 1924) je v knjigi Smer nova Zemlja zapisal: "Neverni nagonsko sluti v Kristusu
neko svetlo prásílo, ki ji mora biti človeštvo hvaležno, da se je kdaj pojavila
na tem strpinčenem planetu. Vernemu pa je Kristus ves njegov smisel in vsa
njegova usoda."
Kardinal Newman pravi: "Kristjana takole prav opredelimo: človek, ki
išče Kristusa. Ne išče dobička, odlikovanja, oblasti, nasladnosti ali udobja,
gre marveč le za Odrešenikom, Gospodom Jezusom Kristusom.
To je po Svetem pismu bistveno znamenje
kristjana, temeljna poteza, ki iz nje izvira vse drugo."
"Ne imejmo le vere v Kristusa,
temveč Ga tudi pričakujmo! Ne le upajmo Vanj, tudi bedimo zaradi Njega! Ne
imejmo le ljubezni do Njega, temveč tudi hrepenenje po Njem! Ni dovolj, da ga
poslušamo; čakajmo tudi na nagrado, ki je On sam.
Ni dovolj, da je On cilj naše vere,
upanja in ljubezni, temveč imejmo obenem za svojo dolžnost, da ne verujemo
svetu, da ne upamo v svet, da ne ljubimo sveta."
Mati Terezija
pravi: "Ni me strah reči, da sem zaljubljena v Kristusa, zato ker mi
pomeni vse." Ne srečuje pa Kristusa samo v posvečeni hostiji, ampak tudi v
pomoči potrebnem človeku: "Naše delo nas kliče, da vidimo Jezusa v vsakem
človeku. Jezus nam je povedal, da je On tisti lačni človek. On je nag. On je
žejen. On nima doma. On trpi. To so naši zakladi ... Oni so Jezus. Vsak posebej
je Jezus v svoji boleči preobleki."
Ni komentarjev:
Objavite komentar