Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 12. oktober 2011

Fatima

Objavljano 1. del pridige p. dr. Leopolda Grčarja, ki jo je imel 19. julija 2011 na duhovnih vajah v Fatimi

Današnji dan je nadvse pomemben: Z Jezusom Kristusom obhajamo »Kalvarijsko daritev« v čast Fatimski Materi Božji, v čast Mariji, ki je pod križem darovala Sinovo žrtev za naše posvečenje.
To sveto evharistijo začenjam z zadnjimi Marijinimi besedami, izgovorjenimi tukaj v Fatimi: »Ne žalite več Boga, ker je vse preveč žaljen!« Brezmadežna Fatimska Gospa, stopila si med nas, da bi nam prinesla po Božjem naročilu besede spreobrnjenja, tolažbe in miru. Marija, hvala za ta dar.

 Lucija, Frančišek in Jacinta
V Fatimi na Portugalskem se je od 13. maja do 13. oktobra 1917 Marija šestkrat prikazala trem preprostim pastirjem: desetletni Luciji dos Santos (1907 – 2005), devetletnemu bratrancu Frančišku Marto (1908 – 1919) ter sedemletni sestrični Jacinti Marto (1910 – 1920).
Bilo je v času prve svetovne vojne. Divjala je že skoraj tri leta. Portugalska je bila vključena vanjo na strani Francije. Marija je s svojimi prikazovanji hotela posredovati kot Kraljica miru.

Kaj razumemo pod besedo FATIMA?
Fatima je Marijina beseda in Marijino naročilo sedanjemu svetu!
Fatima je čudovita zgodba Božje Previdnosti, ki nevidno pa do potankosti vodi zgodovino narodov. Fatima je trojni čudež:
a)   Da se Božja Mati prikazuje trem nedolžnim otrokom in se z njimi pogovarja.
b)   Notranje zorenje treh otrok, njihova čudovita rast v svetosti, v zatajevanju in v žrtvi za grešnike, za svet, ki propada in za rešitev domovine.
c)    Vstajenje in prerod Portugalske, ki posluša Marijo!
Večina Marijinih besed je namenjena vsem ljudem. Tukaj smo zato, da bi znova slišali Marijine besede in stopili na pot fatimskega sporočila: pot žrtve in zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu! Tudi Cerkev nam nenehno naroča: Molite, delajte pokoro, obnovite življenje! Kristusa v duše, v družine, v narode!
Že kot gimnazijcu mi je pokojni p. Marijan Valenčak rekel: »Če hoče Bog dati komu velike milosti, mu da najprej dar molitve!« Tako je Bog pripravljal fatimske pastirje! Angel miru jih uči moliti na kolenih in sklonjeni s čelom do tal:
»Moj Bog, verujem vate, molim te, upam vate in te ljubim nadvse. Prosim te odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in te ne ljubijo.«
Skrivnostni angel je naročil: »Tako molite! Glas vaših prošenj bo ganil presveti Srci Jezusovo in Marijino!« Ko je Lucija vprašala angela: »Kako naj se žrtvujemo?« je dobila odgovor: »V vsem, kjer morete, darujte Gospodu žrtve v spravo za grehe, ki ga žalijo, in v prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. Tako skušajte izprositi mir svoji domovini. Zlasti radi sprejemajte in voljno prenašajte trpljenje, ki vam ga Gospod pošlje.« Lucija je zapisala: »Te besede so se vklesale v naše duše kot skrivnostna luč, ki nam je razodevala, kako nas Bog ljubi in želi biti ljubljen, in kolike vrednosti je žrtev, ki zaradi nje Bog grešnike spreobrne.«
Končno jih angel, kleče na zemlji, nauči novo molitev:
»Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh, molim te iz dna srca in ti darujem predragoceno telo in kri, dušo in božanstvo Jezusa Kristusa, navzočega v vseh tabernakljih sveta, v zadoščenje za žalitve, bogoskrunstva in brezbrižnosti, s katerimi ga žalijo ljudje. Po neskončnem zasluženju presvetega Srca Jezusovega in brezmadežnega Srca Marijinega te prosim za spreobrnjenje ubogih grešnikov.«
Potem jih je obhajal s svetim Rešnjim Telesom in Krvjo, rekoč:
»Vzemite Telo in Kri Jezusa Kristusa, ki ga nehvaležni ljudje tako strahotno žalijo! Zadoščujte za njihove zločine in tolažite svojega Boga!«
Vse to je bila le priprava.

13. maja se jim razodene Marija – Božja Mati! In jim naroči, naj odslej sveti rožni venec prav pobožno molijo. Nato pa jih vpraša: »Ali se hočete darovati Bogu s tem,  da mu boste radi prinašali žrtve in radi sprejemali vse trpljenje, ki ga vam bo poslal, in sicer v spravo za neštevilne grehe, s katerimi ljudje žalijo Božje veličastvo? Ali hočete trpeti za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščevanje za kletve in vse druge žalitve, ki jih prizadevajo mojemu brezmadežnemu Srcu?«
Marija jim razodene: »Kmalu boste morali veliko trpeti, a milost Božja Vas bo vedno podpirala in tolažila.«
Marija je 13. maja čudovito preprosto pa jasno postavila pogoje za mir na svetu: molitev, rožni venec, prostovoljne žrtve, zadoščevanje, predvsem pa spreobrnjenje.

13. junija: naj vsak dan molijo rožni venec, … po Jacinto in Francka bom prišla kmalu, ti, Lucija, pa moraš še dalj časa ostati  tu doli … Jezus hoče razširiti po svetu češčenje mojega brezmadežnega Srca.

13. julija: v tretjič jim priporoča, naj vsak dan molijo rožni venec, da bi se vojna skoraj končala. Saj »Samo Ona more ljudem pomagati!« Potem pa naroča Luciji: »Žrtvujte se za grešnike in ponavljajte pogosto, zlasti kadar storite kako žrtev: 'Iz ljubezni do tebe, o Jezus, za spreobrnjenje grešnikov in v spravo za žalitve, ki jih ljudje zadajajo brezmadežnemu Marijinemu Srcu.«  Na ta dan jim je Marija rekla: »Videli ste pekel, kjer končujejo duše ubogih grešnikov. Da bi grešnike obvaroval pogubljenja, hoče Gospod uvesti po svetu pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.
Če ljudje ne prenehajo žaliti Gospoda, se bo v kratkem začela druga, še hujša vojna. Da to preprečim, bom prišla s klicem, naj posvetijo Rusijo mojemu brezmadežnemu Srcu in naj prejemajo zadostilno obhajilo na prve sobote v mesecu. Končno bo moje brezmadežno Srce slavilo zmago.« Nato je Gospa dodala: »Kadar molite rožni venec, dodajte po vsaki Slava Očetu še zdihljaj: 'Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.'« Otroci so razumeli, da je to molitev za grešnike, ali, kakor je rekla Lucija, za 'duše, ki se nahajajo v najhujši in najbližji nevarnosti večnega pogubljenja.'

13. avgusta so bili v Irijski globeli izredni pojavi, otrok pa ni bilo, ker jih je župan zaprl.

19. avgusta: Marija otroke spodbuja k molitvi sv. rožnega venca in zaključi: »Molite, veliko molite in prinašajte žrtve za grešnike! Kajti mnogo, prav mnogo duš pride v pekel, ker ni nikogar, ki bi se zanje žrtvoval in molil!«

13. septembra: Dobra Gospa spet naroča, naj ljudstvo vztraja v molitvi rožnega venca, če hočejo doseči konec vojne. Obljublja, da bodo oktobra videli sv. Jožefa in Dete Jezusa. Naj zagotovo spet pridejo sem trinajstega naslednjega meseca. Marija je posvarila: »Gospod je zelo vesel vaših zatajevanj, vendar ni treba, da bi spali z vrvjo. Nosite jo samo podnevi.«

13. oktobra  je Lucija vprašala: »Kdo ste, Gospa, in kaj želite od mene?«
»Gospa svetega rožnega venca sem. Želim, da mi na tem mestu postavijo kapelo v čast. Že šestič naroča: »Naj molijo vsak dan sveti rožni venec in delajo pokoro za svoje grehe.« …da se bo vojna kmalu končala in se bodo vojaki kmalu vrnili domov. Priporoča: »Treba je , da se ljudje poboljšajo! Da prosijo za odpuščanje svojih grehov!«
Marijin glas je zvenel kot prošnja: »Naj ne žalijo več Jezusa, ker je že vse preveč žaljen!«
To so bile zadnje besede brezmadežne Gospe, jedro Marijinega sporočila v Fatimi! Lucija je pozneje zapisala: »Te Marijine besede so se mi najbolj globoko vtisnile v srce … Kako milo izraženo pritožbo razodevajo in kako nežno prošnjo! O, kako želim, da bi jih slišal ves svet in da bi vsi otroci nebeške Matere poslušali njen glas!«
Fatima je bila v času Marijinih prikazovanj vas z okrog 2500 prebivalci, skoraj v sredini Portugalske, kakor njeno srce, okrog 125 kilometrov severno od glavnega mesta Lizbona.
Marijina prikazovanja pa se pravzaprav niso dogajala v Fatimi, ampak 2,2 kilometra zahodno od nje, v kotanjasti dolini, ki so ji ljudje rekli »Cova da Iria«, Irijska globel. Vendar so pozneje vsi govorili o »fatimskih« dogodkih, ker je bila Fatima večja in bolj znana.
Starši vidcev so bili kmetje s toliko posestva, da je bilo ravno dovolj hrane za preživljanje. Otroci Lucija, Frančišek in Jacinta so bili med seboj povezani kot sorodniki in kot prijatelji. Lucija je leta l985 v posebnem pismu za otroke povedala:
»Zaradi sorodstvenih vezi sta bili obe družini kakor ena sama družina. V eni in drugi hiši smo se vsi trije počutili kakor doma. Zato sta Božja služabnika Frančišek in Jacinta navadno prebila dan v naši hiši.«

Ni komentarjev:

Objavite komentar