ponedeljek, 10. oktober 2011

Bl. Alojzij Grozde in rožni venec


V času, ko se je leta 1923 na Zgornjih Vodalah Lojze Grozde rodil in v naslednjih letih doraščal, so po vernih kmečkih hišah redno molili rožni venec. Lojze ga je že s tremi leti znal moliti naprej in ga je tako v domači družini večkrat molil. Že takrat je s svojo ljubeznijo do molitve zbujal pozornost.

Molitvic in krščanskega nauka ga je učil predvsem stari oče, ker mati kot dninarica zaradi dela v oddaljenih krajih ni imela zanj dovolj časa. Za Lojzeta pa je skrbela predvsem teta Ivanka, mamina mlajša sestra.
Ko je kot izredno nadarjen študiral v Ljubljani in stanoval v Marijanišču, je seveda z veseljem v zavodski kapeli vsak večer molil rožni venec.

O Lojzetovi molitvi rožnega venca je profesor dr. Anton Strle, ki je bil v Marijanišču Lojzetov vzgojitelj in po mučeniški smrti njegov življenjepisec, zapisal: »Večkrat se je zgodilo, da se ni zadovoljil z enim delom rožnega venca na dan, tako je cenil to molitev.« Če je bil na sprehodu sam, ga je molil tudi med sprehodom.
Kaj je Lojzetu pomagalo, da je rad in redno molil to molitev? Tri dejstva so mu bila pri tem v izdatno pomoč. Izredno rad je imel Jezusa v Evharistiji, prisrčno je častil Devico Marijo, rožni venec je molil v posebne namene, za svoje vrstnike in zase.
  • V skrivnostih rožnega venca se je srečeval z istim Jezusom, ki ga je zjutraj prejel pri vsakodnevni mašni daritvi v svetem obhajilu ter ga je čez dan pogosto obiskal v kapeli. Njegovi obiski Najsvetejšega so bili včasih za mladega fanta kar dolgi. Spodbujal je sošolce k pogostnemu prejemanju sv. obhajila in za pobožno udeležbo pri sveti maši. Posebno so mu bili pri srcu prvi petki in je nanje opozarjal tudi svoje vrstnike. Na duhovnih vajah poleti 1942 si je v zvezek zapisal geslo: »Sveta Evharistija, sonce mojega življenja!«
Lojzetov vzgojitelj dr. Anton Strle je povedal: »Pri vseh marijaniških gojencih in tudi pri drugih stanovalcih v hiši so bili posebej znani Lojzetovi pogostni obiski sv. Rešnjega telesa. Če je šel mimo kapele, je skoraj gotovo vstopil vsaj za trenutek, ako je le količkaj utegnil. Ko se po božičnih počitnicah 1942/43 ni vrnil v Marijanišče, je sestra zakristanka začela povpraševati, kje je vendar tisti osmošolec, ki ga je prej tolikokrat čez dan videla v kapeli.«

Ljubezen do evharističnega Jezusa se je pri njem začela že zelo zgodaj. Izredno se je veselil prvega svetega obhajila. Ker mu mati za to priložnost ni mogla preskrbeti primerne obleke, je odšel v dve uri oddaljeno vas k stari materi in jo prosil, naj mu preskrbi obleko. Končno mu jo je preskrbel njegov oče, da je lahko prvikrat prejel Jezusa v svoje srce.
  • Pri rožnem vencu v zdravamariji kar naprej pozdravljamo Marijo, ki jo je ta izredni fant prisrčno častil. Tudi zato mu je bila molitev rožnega venca tako pri srcu. V Marijanišču je bila kapela posvečena Materi Božji, Pomočnici kristjanov. Kot drugošolec je bil  8. decembra 1936 sprejet v Kongregacijo Brezmadežne. Kot sedmošolec je bil pomočnik prednika Marijine Kongregacije, kot osmošolec pa njen prednik. Zelo je bil vesel, ko je škof dr. Gregorij Rožman jeseni 1942 povabil slovensko ljudstvo k zadoščevanju Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
Ljubezen do Marije se kaže tudi v njegovih pesmih. Rad se je med sprehodom oglasil v Marijinih cerkvah, na primer na Rakovniku pri Mariji Pomočnici. K Brezmadežni je vsak dan molil za čistost molitev O Gospa moja. Na zadnji praznik Brezmadežne, 8. decembra 1942, tri tedne pred mučeniško smrtjo, se je pripravljal z branjem in premišljevanjem čudovite Grignionove knjižice O pravi pobožnosti do Matere Božje.

Na sam praznik Brezmadežne, 8. decembra, je kot prednik Marijine kongregacije v nagovoru spodbujal člane, naj posnemajo vzvišeni vzor prečistega Srca Marijinega. Dejal je: »Z Marijino pomočjo hočemo najprej posvetiti sami sebe (…) Slabi smo, a mogočno Mater imamo. Zato hočemo. Hočemo iz sebe izklesati svete katoličane, nepopustljive v načelih in delavne!«
  • Naš mučenec je rad molil rožni venec tudi zato, ker je z njim hotel doseči apostolske uspehe. To se je pokazalo zlasti od tedaj naprej, ko je postal član Katoliške akcije. To je najprej njega samega obvarovalo, da ni zašel na stranpota. Polagoma se je razvil v vnetega apostola med svojimi sovrstniki. V njem je rastla zavest, da mora Kristusu pomagati reševati duše. Vedno bolj je vanj prodirala želja, da bi razkristjanjeno okolje pomagal osvojiti za Kristusa Kralja.
Na praznik Brezmadežne 1942 je mladim govoril: »Biti moramo apostoli češčenja Marijinega Srca, truditi se moramo, da se ji posveti vse slovensko dijaštvo in vse slovensko ljudstvo … Hočemo zadoščevati za grehe drugih in za svoje Božjemu Srcu Jezusovemu in prečistemu Srcu Marijinemu, ki so ju tudi Slovenci tako hudo žalili in ju še žalijo. – Hočemo reševati druge, ki so v nevarnosti, da se za vekomaj pogubijo.«

V te namene je molil tudi rožni venec. Dr. Strle poroča, da je velikokrat med prostim časom kar na lepem izginil in odšel v kapelo, kjer ga je molil, »za tovariša, ki ga je hotel pridobiti za dobro stvar, za sošolca, ki je bil v nevarnosti, da zaide, zase, da bi neomajno vztrajal na poti kreposti«. Tudi pri nagovorih tovarišem je opozarjal na pomen molitve.

Ker je ta idealni fant tako ljubil evharističnega Jezusa in je ves gorel za čast Božje Matere ter mu je šlo za reševanje svojih vrstnikov za večnost, je zelo rad molil rožni venec. Posnemajmo ga, posebej še v mesecu oktobru, mesecu rožnega venca in rožnovenske Božje Matere. Čim bolj bomo ljubili Jezusa in Marijo ter mislili na večno srečo ljudi, tem bolj bomo vzljubili tudi rožni venec in ga s premislekom in srcem molili. To je rešilna lestev, Božje dvigalo, ki nas za gotovo pripelje v nebesa. Amen.
p. Anton

Rožni venec gospe Adžubej


Ko je mons. Roncalli, bodoči papež Janez XXIII., zapuščal Bolgarijo, je dejal: "Če bo kakšen Slovan, katoličan ali ne, kdaj potrkal na moja vrata, bodo ta vedno odprta in ga bom prijateljsko sprejel." Nekega dne je prispel v Fiumicino (rimsko letališče) nek Slovan in je prosil za sprejem pri papežu Janezu XXIII. Odgovor je prišel nemudoma in se je glasil: "Naj pride!" Srečanje je bilo določeno za 7. marec.

Po splošni avdienci je papež poklical gospoda Adžubeja soprogo Rado, Hruščovovo hčerko, in ju sprejel v svoji knjižnici. Potem ko ju je povabil, naj se usedeta, je med drugim govoril o ruskih svetnikih, o bogati liturgiji, nakar je vzel v roke rožni venec, ki je bil na mizi, in rekel: "Gospa, ta rožni venec je vaš. Moji svetovalci so me poučili, da se nekatoliški princesi spodobi podariti kovance ali znamke, toda jaz vam podarjam rožni venec, kajti mi duhovniki imamo, poleg svetopisemske molitve psalmov, tudi to obliko ljudske molitve.  

Meni, papežu, rožni venec pomeni petnajst skrivnosti, s pomočjo katerih premišljujem dogodke sveta v Gospodovi luči. Osebno zmolim en rožni venec zjutraj, drugega proti večeru in tretjega ponoči. Novinarji so bili presenečeni, ko sem jim povedal med intervjujem, da peto veselo skrivnost molim zanje. Drugi so bili presenečeni, ko sem jim povedal, da tretjo veselo skrivnost  - Jezusovo rojstvo - navadno molim za vse otroke, ki se bodo rodili v naslednjih 24 urah; katoličani ali ne, čim pridejo na svet, so deležni papeževega voščila.

Ko bom odslej molil tretjo skrivnost, gospa, se bom spomnil tudi vaših treh otrok." Gospa Adžubei je z rožnim vencem v rokah odgovorila: "Hvala, sveti oče, zelo sem vam hvaležna! Povedala bom svojim otrokom ..." Papež se je nasmehnil, jo pogledal in ji rekel: "Poznam imena vaših otrok ... Tretji se imenuje Jan, Janez tako kot jaz ... Ko boste prišli zvečer domov, posebej pobožajte Jana ..."

Prevod D. Č. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar