2. Cerkveno leto je Kristus

Krščansko bogoslužje je kristocentrično ne le zato, ker v svojem bistvu izvira od Kristusa, ampak še bolj zato, ker je on njegovo središče. V bogoslužju deluje na neviden način on sam, na viden način pa po ljudeh. Vse drugo je z njim povezano, od njega odvisno in od njega dobiva svojo učinkovitost. On je edini veliki duhovnik in edini srednik med Bogom in ljudmi. Po njem se v bogoslužju v Svetem Duhu dvigamo k Očetu. Zaradi Kristusovega sredništva je bogoslužje najvišja oblika češčenja Boga in posvečevanja ljudi. Dalje je izžarevanje Jezusove navzočnosti in dejavnosti, ponavzočevanje in podeljevanje njegovega odrešenja.

Benediktinski opat Ildefons Herwegen (+ 1946), eden od najpomembnejših utemeljiteljev liturgične prenove v Nemčiji, je naglašal: »Cerkveno leto je Kristus!« Kristus je s svojim odrešilnim delom vir in vrhunec vsakega krščanskega praznika. Kakor je Kristus v srcu sveta in krščanske vere, tako je tudi v središču bogoslužja in cerkvenega leta. Že sv. Ambrož je zapisal: »O Kristus, ... najdem te v tvojih zakramentih.«

V liturgičnem letu gre za Kristusa, na katerem se je popolnoma uresničil Očetov odrešenjski načrt. Gre pa tudi in predvsem za nas, da bi se vključili v ta odrešenjski načrt in se upodobili po Kristusu. Papež Pij XII. je v okrožnici Mediator Dei zapisal, da je liturgično leto »sam Kristus, ki vedno živi v svoji Cerkvi.«

Poveličani Kristus je srce cerkvenega leta. Dovolj je, da se spomnimo na nedeljo, ki je »prvi in glavni praznični dan« (B 106), spomin Kristusovega vstajenja, Gospodov dan. Vsaka mašna daritev, brez katere ni nedelje in praznika, je daritev Kristusa in njegove Cerkve. On je glavni darovalec, on je glavni dar; na zakramentalni način se ponavzočuje njegova kalvarijska daritev na križu skupaj z njegovim vstajenjem. Tako ima Kristusova velikonočna skrivnost, še posebej po nedelji in evharistiji, v cerkvenem letu osrednje mesto.

Pri krščanskem praznovanju in zato tudi pri cerkvenem letu gre za odrešenjsko dogajanje, za ponavzočevanje Kristusove skrivnosti. V enem letu praznujemo celotno Kristusovo skrivnost, kakor jo je sam označil: »Izšel sem od Očeta in prišel na svet, spet zapuščam svet in grem k Očetu« (Jn 16,28).

p. Anton

 

1. Zgodovina odrešenja

Bog se je razodeval in podarjal človeštvu v zgodovini. Tako se je odvijal večni odrešenjski Božji načrt, ki ga sv. Pavel imenuje skrivnost. Če hočemo odkriti pomen, zgradbo in notranjo povezanost cerkvenega leta, je treba upoštevati ta odrešenjski Božji načrt in njegovo udejanjanje v človeški zgodovini, ki tako postaja zgodovina odrešenja.

Zgodovina odrešenja se je začela s stvarjenjem, ki je bilo njeno prvo dejanje. Nadaljevala se je v stari zavezi, ki ni bila le priprava na Jezusov prihod, ampak tudi odrešenjsko dogajanje, ki je v kali na zastrt način že vsebovalo Kristusov dogodek. Zgodovina odrešenja je dosegla svoj vrh v Kristusu. On je izvršil delo odrešenja »predvsem z velikonočno skrivnostjo svojega blaženega trpljenja, vstajenja od mrtvih in slavnega vnebohoda« (B 5). Naslednja, današnja stopnja zgodovine odrešenja se razteza od Kristusovega vnebohoda do njegovega drugega prihoda in sovpada z obhajanjem cerkvenega leta in bogoslužja v Cerkvi. V bogoslužju Kristus vključuje v svoje odrešenje Cerkev, človeštvo in vse stvarstvo.

Cerkveno leto ali leto Božjih skrivnosti je torej utemeljeno v zgodovini odrešenja, v vrsti dogodkov in besed, po katerih je Bog stopil v človeško zgodovino in v njej neprestano deluje. Še posebej to velja za bogoslužna opravila. Čas je tako zaznamovan z večnostjo.

Osrednji dogodek, skrivnost vseh skrivnosti, ki povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost, je v zgodovini odrešenja, v bogoslužju in cerkvenem letu Jezus Kristus. Vse praznovanje cerkvenega leta in vsi prazniki se nanašajo na Kristusovo odrešenjsko skrivnost, in sicer na celoto ali na posamezen vidik te skrivnosti.

Med Kristusom, Cerkvijo in bogoslužjem je tesna povezanost. Povsod gre za zakrament v širšem pomenu besede, to je za učinkovito znamenje Božjega, milosti. Kristus je zakrament Boga, Cerkev je zakrament Kristusa, bogoslužje je zakrament Cerkve in Kristusa.

Temelj cerkvenega leta je Kristus

Kristus je nekoč apostolom zastavil vprašanje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mt 16,15). Tako ga zastavlja vsakemu udeležencu bogoslužnega dogajanja. Gre za vprašanje naše vere v Kristusa. Odgovor na vprašanje, kaj komu pomeni cerkveno leto, je odvisen od odgovora na vprašanje, kaj komu pomeni Kristus. Cerkev namreč »na določene dni v letu obhaja sveti spomin odrešilnega dela svojega Božjega Ženina« (B 102). Obhajanje svetega spomina odrešilnega dela Jezusa Kristusa skozi vse leto je prav cerkveno leto.

BESEDA O BOGOSLUŽJU - MAŠNA DARITEV - 5. Gospoda prosi za usmiljenje

»Gospod, usmili se. Kristus, usmili se. Gospod, usmili se.« To je ostanek litanij, prastari klic po Božjem usmiljenju, nekakšna pramolitev. Gre za trikratni klic h Kristusu Gospodu. V grščini je za Gospoda beseda 'Kyrios', ki je ime za Boga: »Kyrie eleison!« Ko se obračamo na Kristusa kot Gospoda, ga najprej častimo kot pravega Boga, ki je premagal smrt in prešel v novo življenje. Pred njim kot neskončno svetim Bogom se čutimo majhne in grešne. Ker pa je tudi pravi človek, nam v vsem enak, razen v grehu, z neomajnim zaupanjem prosimo njegovega usmiljenja.

p. Anton

BESEDA O BOGOSLUŽJU - MAŠNA DARITEV - 4. Priznaj svoje grehe in se jih kesaj

Mašnik zbrano občestvo povabi k splošnemu priznanju grehov in k skupnemu kesanju. Vsemogočnemu Bogu in vsem navzočim priznaš, da si »grešil v mislih, besedah in dejanju, mnogo dobrega opustil in slabega storil«. Pri besedah 'žal mi je, zelo mi je žal' se trkaš na prsi. S tem dejanjem ponižno priznaš svoje grehe, ki imajo svoj izvor v srcu, se jih kesaš in se jim odpoveš. Z udarci na srce simbolično samega sebe kaznuješ. Tako posnemaš cestninarja v evangeliju, ki je pri molitvi v templju »stal daleč proč in še oči ni hotel povzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: 'Bog, bodi milostljiv meni grešniku!'» (Lk 18,13).

Če je tvoje priznanje krivde in kesanje iskreno, imaš v sebi tudi odločno voljo, da se boš poboljšal. Tvoje trkanje na prsi je zato tudi klic k doslednejši ljubezni do Boga in do bližnjega.

Daniel Rops je zapisal: »O da bi trikratno trkanje na prsi moje srce pretreslo, mojo dušo, odrevenelo v smrtnem spanju, prebudilo in jo spomnilo njenih dolžnosti!«

Romano Guardini te glede trkanja na prsi takole poučuje: »Ne dotikajmo se obleke narahlo samo s konci prstov, zaprta pest naj bije na prsi. Nemara si že kdaj videl na starih slikah sv. Hieronima, ko kleči v puščavi, kako vihti kamen v roki in se bije na prsi. To je udarec, ne rahlo božanje. Naj udari ob vrata našega notranjega sveta in jih pretrese. Potem čutimo, kaj pomeni. (…) To pomeni torej, če se človek trka na prsi: Prebuja se. Drami svojo notranjost, da začuje Božji klic. Postavi se na stran Boga in kaznuje samega sebe. Spoznanje torej je to, kesanje in spreobrnjenje.«

Ko prosiš »sveto Devico Marijo, vse angele in svetnike« in vse navzoče, naj prosijo zate Boga, nebeškega Očeta, priznavaš, da je pri mašni daritvi s teboj in z vsemi navzočimi povezana vsa nebeška Cerkev. Posebno mesto gre pri tem Devici Mariji, ki je bila navzoča že na Kalvariji. Bodi pri sveti maši skupaj z njo in pod njenih vodstvom.

Daniel Rops pravi: »Čistost presvete Device, kri mučencev in svetla potrpežljivost svetnikov, te so postale moje rešiteljice. Skrivnostno me rešuje zasluženje drugih, zakaj skrivnostno je občestvo svetnikov.«

Mašnik v obliki prošnje k Bogu moli nezakramentalno odvezo: »Usmili se nas, vsemogočni Bog, odpusti nam naše grehe in nas privedi v večno življenje.«

BESEDA O BOGOSLUŽJU - MAŠNA DARITEV - 3. Prisluhni uvodu v mašno daritev

Duhovnik ali drug primeren pomočnik lahko vernike čisto kratko uvede v mašno daritev tistega dneva. Pred besednim bogoslužjem lahko čisto kratko uvede vse navzoče v to bogoslužje, pred hvalospevom pa v evharistično molitev. Pred odslovitvijo sme tako skleniti evharistično opravilo.

V izrednem pastirskem pismu 9. februarja 2003 so naši škofje zapisali: »Namen različnih uvodov pri sveti maši je, da nas v sveto opravilo ali njegov del čim bolje uvedejo. V vsakem primeru morajo biti uvodi kratki in jedrnati. Ti uvodi niso dodatne pridige, ampak le kratke spodbude za globlje doživljanje svete maše.«

BESEDA O BOGOSLUŽJU - MAŠNA DARITEV - 2. Mašnikov pozdrav te poveže z navzočimi

Pri vsakem srečanju se ljudje med seboj pozdravijo ali jih pozdravi voditelj. To jih poveže med seboj. Isto velja za evharistični zbor vernikov. Mašnik v pozdrav razprostre roke, kakor da bi hotel vse navzoče objeti in jih vključiti v Kristusovo daritev. Pri tem uporabi enega od treh možnih svetopisemskih pozdravov: »Gospod z vami.« »Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, ljubezen Boga Očeta in občestvo Svetega Duha z vami vsemi.« »Milost in mir Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa naj bo z vami vsemi.« Vsi navzoči na pozdrav odgovorijo: »In s tvojim duhom.« Duhovnik lahko uporabi tudi pozdrav: »Hvaljen Jezus.« Ljudje odgovorijo: »Vekomaj. Amen.«

Pozdrav »Gospod z vami« imamo tudi pred evangelijem, pred evharistično molitvijo in pred mašnikovim blagoslovom na koncu mašne daritve.

Mašnikov pozdrav je mnogo več kakor vljudnostna kretnja. Duhovnik zastopa Kristusa. Njegov pozdrav navzoče poveže s Kristusom in z vso Sveto Trojico. Obenem oznanja, da je Gospod navzoč, navzoča celo vsa Sveta Trojica. Pozdrav ustvarja ozračje spontanosti, neposrednosti in občestvenosti.