PO MARIJI K JEZUSU Moč živega rožnega venca

V domači župniji vodim prvostopenjski tečaj priprave na birmo. Ob koncu tečaja sem razmišljala, kako bi prek živega rožnega venca in kronanja Marijinega kipa v mesecu maju lahko udeležencem bolj neposredno posredovala resnico o Marijini vlogi v njihovem življenju.

Pri živem rožnem vencu vsaka oseba prevzame mesto ene jagode in moli, ko pride na vrsto. Število udeležencev v mojem razredu je bilo premajhno, zato sem pričela s projektom verske vzgoje, v katerega sem povabila tudi starše in župljane. Po nedeljski maši so se osebe predstavile v župnijski dvorani, kjer sem na tleh oblikovala velik rožni venec iz krogov pene. Vsak posameznik je stopil v svoj krog. S kančkom poguma so udeleženci hitro dobili izkušnjo živega rožnega venca in vsak izmed njih je nestrpno čakal na svojo molitev, medtem ko so na zaslonu vsi skupaj gledali upodobljene skrivnosti iz Jezusovega življenja.

Kar bi lahko vodilo v polom, se je izkazalo za močno pričevanje o rožnem vencu, ki je za udeležence postal živ. Lahko so molili za svet in druge namene. Otroci in odrasli so v zbrani molitvi vztrajali več kot trideset minut! Molitev rožnega venca se je zaključila s kronanjem Marijinega kipa ob petju pesmi Brezmadežna Marija. Zbrani so odšli z olajšanjem v duši in z boljšim razumevanjem edinosti, ki je bila sad molitve.

Rožni venec ni samo vrsta ponavljajočih se molitev. Gre za globoko premišljevanje o življenju Kristusa in Njegove matere. Živi rožni venec tej lepi molitvi daje življenje in vse udeležence med seboj močno poveže. Ko ga verniki molijo skupaj, učinkovito vpliva na življenje Cerkve, še posebej takrat, ko se ta sooča z velikimi problemi. Prav tako močno deluje v našem osebnem življenju. Rešitev za probleme sveta in naše osebne boje je molitev rožnega venca. Živi rožni venec je eden od načinov, da smo kljub našim različnostim telesno in duhovno zedinjeni.

Sestra Nancy Usselmann

PO MARIJI K JEZUSU »Marija mi je obljubila, da bo hitro našla delo«

Dober dan. Danes se iz vsega svojega srca zahvaljujem Mariji, ki razvezuje vozle. Leta 2018 sem ostal brez dela in v svoji glavi si nisem znal točno predstavljati, kakšno dejavnost naj bi opravljal. Nekega dne sem se odločil, da bom svoj življenjepis nesel na podjetje, ki je organiziralo delo na domu za starejše invalidne osebe, čeprav na tem občutljivem področju nisem imel nobenih izkušenj.

Takoj sem pričel moliti k Mariji, ki razvezuje vozle. Drugi dan devetdnevnice sem odprl knjižico, da bi prebral molitev dneva in v tistem trenutku so me klicali s podjetja, na katerega sem naslovil svojo kandidaturo, in me vprašali, če sem pripravljen za delo.

Ni pomembno, kakšen je vzrok teh »vozlov«. Dejstvo, da jih predstavimo Devici Mariji, naši nebeški Materi, omogoča, da se zavedamo težke situacije in molimo, da bi bili ozdravljeni ali rešeni teh vozlov, ki zastrupljajo naše življenje.

Na moj pritrdilni odgovor so se takoj odzvali. Še isti dan sem opravil razgovor in naslednji dan sem pričel delati s starejšimi invalidnimi osebami. Danes se resnično počutim zelo dobro pri delu, ki ga opravljam za ljudi, ki mi omogočajo, da obnavljam svoje srce.

Hvala naši nebeški Materi!

F. B.

 

 

PO MARIJI K JEZUSU SV. JANEZ PAVEL II. VES MARIJIN (10, konec) Ves Marijin

Kaj je v ozadju papeževe svetniške osebnosti in izrednih sadov, ki jih je prineslo njegovo služenje vesoljni Cerkvi in svetu? Najprej je treba nekoliko spremeniti vprašanje in »Kaj« zamenjati z »Kdo«. V ozadju je in je bila Devica Marija, ki se ji je svetniški papež vedno znova izročal, kar je izražalo njegovo geslo »Totus Tuus!« (Ves Tvoj!) V ozadju je sv. Ludvik Grignion Montfortski, ki je napovedal, da bo njegova knjižica o popolni podaritvi samega sebe Kristusu po Mariji vzgajala svetnike. V ozadju je papeževa vloga »škofa v belem«, ki je s svojim velikim križem kot posledico atentata, pridružen Kristusu pribitemu na križ, reševal in posvečeval svet. Bil je ves Marijin, zato je bil ves Kristusov in ves potopljen v Presveto Trojico. To ni bila neka pobožnost, ampak način zelo poglobljenega duhovnega življenja. Mati Marija, ki je v odvisnosti od Kristusa posrednica vseh milosti – saj je bila Njegova sodelavka pri našem odrešenju – je obilno nagradila svojega zvestega sina, da je zapustil bogato dediščino na zemlji in v rekordnem času devetih let postal svetnik in svetilnik vesoljne Cerkve. On je zvesti služabnik Device Marije in svetnik upanja, ki je pogosto ponavljal besede drugega dela fatimske skrivnosti: »Končno bo zmagalo moje brezmadežno Srce.« Dejal je tudi: »Kristus bo zmagal po Mariji. Kristus želi, da je Njegova Mati udeležena v zmagah Cerkve, tako danes kot jutri.” S svojim svetniškim življenjem in izrednimi uspehi je dokazal, da Kristus zares zmaguje po Mariji. Tako bo tudi v prihodnje. Naj bodo za sklep ponovno omenjene papeževe besede v razgovoru z Vittoriem Messoriem: »Način, kako Marija sodeluje v Kristusovi zmagi, sem spoznal predvsem iz izkustva svojega naroda. Iz ust kardinala Stefana Wyszynskega sem zvedel, da je tudi njegov prednik, kardinal August Hlond, umirajoč spregovoril te značilne besede: ‚Če bo zmaga prišla, bo prišla z Marijo.‘ Med svojo pastirsko službo na Poljskem sem bil priča, kako so se te besede uresničevale. Potem ko sem z izvolitvijo za papeža stopil v probleme vesoljne Cerkve, sem nosil v sebi podobno prepričanje: tudi v tej univerzalni razsežnosti bo tako, da bo zmago, če bo prišla, prinesla Marija. Kristus bo zmagal po njej, ker hoče, da so zmage Cerkve v sodobnem in prihodnjem svetu povezane z njo.«

p. Anton

 

PO MARIJI K JEZUSU SV. JANEZ PAVEL II. VES MARIJIN (10, konec) V belo oblečeni škof

Glede usode »v belo oblečenega škofa« se kardinal Ratzinger sprašuje: »Ali ni moral sveti oče, ko si je po atentatu 13. maja 1981 dal predložiti besedilo tretjega dela ‚skrivnosti‘, v tem prepoznati svojo lastno usodo? Bil je zelo blizu na meji smrti in je sam svojo rešitev razložil z naslednjimi besedami: ‚… bila je neka materinska roka, tista, ki je vodila pot izstrelka krogle in je papežu, ki je bil v agoniji, dovolila, da se je ustavil na pragu smrti‘ (13. maja 1994). Da je tukaj neka ‚mano materna‘ [materinska roka] vendarle drugače speljala smrtno kroglo, samo še enkrat pokaže, da ne obstaja nikakršna nespremenljiva usoda, da sta vera in molitev moči, ki moreta vplivati v zgodovini in da je na koncu molitev močnejša od izstrelkov, vera mogočnejša od divizij.«

De Carli v knjigi 'Zadnja fatimska vidkinja' piše o papežu Janezu Pavlu II. »To je papež Fatime, razkritje ‚tretje skrivnosti‘: papež, ki prerokbo o ‚škofu, oblečenem v Belo, ki pade ob vznožju velikega križa, zadet od strelnega orožja in puščic‘, pripiše svojemu življenju« (str. 14). On je papež fatimske skrivnosti.

Nekateri trdijo, da atentat na papeža Janeza Pavla II. ni vsebina tretjega dela fatimske skrivnosti in da ta napoveduje mučeniško smrt nekega prihodnjega papeža. Na vprašanje msgr. Bertonea 27. aprila 2000, ali je bila glavna oseba v videnju papež, je sestra Lucija takoj pritrdilno odgovorila: »Nismo vedeli za papeževo ime, Marija nam ni povedala papeževega imena. Nismo vedeli, ali je bil Benedikt XV., Pij XII., Pavel VI. ali Janez Pavel II., toda bil je papež, ki je trpel in zaradi tega smo tudi mi trpeli.« Msgr. Bertone je sestro Lucijo tudi vprašal, ali so besede o »škofu, oblečenem v belo«, povezane z atentatom na Janeza Pavla II. in ali se tretji del skrivnosti nanaša ne le na papeže na splošno, ampak na čisto poseben način na papeža Wojtyło. Sestra Lucija je odgovorila, da je tretji del skrivnosti povezala s poskusom umora papeža takoj, ko je zanj zvedela.

Kardinal Ratzinger je takole razložil končni del tretjega dela skrivnosti: »Pod prečnicama križa angela zbirata kri mučencev in z njo škropita (namakata) duše, ki se bližajo Bogu. Kristusova kri in kri mučencev sta tu gledani skupaj: kri mučencev teče s prečnic križa. Njihovo mučeništvo se izvršuje v solidarnosti s Kristusovim trpljenjem, postane eno z njim. Mučenci dopolnjujejo v prid Kristusovega telesa to, kar še manjka Njegovim bridkostim (Kol 1,24). Njihovo življenje samo je postalo evharistija, privzeta v skrivnost pšeničnega zrna, ki umre in postane rodovitno. Kakor se je Cerkev rodila iz Kristusove smrti, iz Njegove odprte strani, tako je smrt pričevalcev rodovitna za prihodnje življenje Cerkve. Videnje tretje ‚skrivnosti‘, ki na svojem začetku tako zelo prebuja tesnobo, se torej končuje s podobo upanja: nobeno trpljenje ni zaman, in ravno trpeča Cerkev, Cerkev mučencev, postane kažipot človekovemu iskanju Boga.«

Sv. Janez Pavel II. je pogosto ponavljal besede drugega dela fatimske skrivnosti: »Končno bo zmagalo moje brezmadežno Srce.« Dejal je tudi: »Kristus bo zmagal po Mariji. Kristus želi, da je Njegova Mati udeležena v zmagah Cerkve, tako danes kot jutri.”

PO MARIJI K JEZUSU SV. JANEZ PAVEL II. VES MARIJIN (10, konec) Daritev sestre Lucije za svetega očeta

Fatimska vidkinja sestra Lucija je bila zelo povezana s papežem Janezom Pavlom II. Njena predstojnica sestra Celina je v knjižici 'Sestra Lucija, naši spomini nanjo', zapisala: »Včasih smo jo spomnile na bolezen svetega očeta Janeza Pavla II. Privzdigovala je roke in ponavljala: ‚Za svetega očeta!‘ Kako zelo je ljubila papeža! Opaziti je bilo, da je njeno srce vztrepetalo ob spominu na njej tako drago ime – to ljubezen pa ji je vlila v srce Devica Marija, ki se ji je nekega dne prikazala iz nebes v Irijski globeli. Od marca prejšnjega leta nikoli ni izpustila iz rok molka, ki ji ga je Njegova svetost poslala za rojstni dan. Ko je oče Droszdek povedal, da odhaja v Coimbro, je sveti oče potegnil iz žepa rožni venec, ki ga je uporabljal, in ga poslal sestri Luciji. Pri sebi ga je imela, dokler ni za vedno zaspala. Ta molek je isti duhovnik odnesel svetemu očetu po pogrebu sestre Lucije. Rade volje bi ga obdržale, vendar se nam je zaradi velikega prijateljstva, ki ju je vezalo, zdelo, da bi svetemu očetu rožni venec bil posebno pomenljiv. Vedno jo je zanimalo, kaj je novega s svetim očetom. Izkoristila je obiske kardinalov in škofa, da jih je povprašala, kako mu gre. Ko smo prejemale L‘Osservatore Romano, ga je z veseljem brala, saj od branja v jedilnici ni dosti odnesla, ker jo je zapuščal sluh. 10. [februarja 2005] jo je sestra, ki jo je spremljala, vprašala: ‚Zelo trpite?‘ ‚Trpim!‘ ‚Darujete to trpljenje za svetega očeta?‘ ‚Darujem ga za svetega očeta … za svetega očeta … za svetega očeta! … Potem ni več spregovorila. Opazile smo, da je enkrat hotela nekaj reči, vendar se ji ni posrečilo« (str. 37).

SKRIVNOST KRIŽA (27) Križ poslušanja (2)

Iskrena ponižnost pomaga človeku, da je pozoren in ljubeč. Kadar posluša, se zaveda, da ima pred seboj človeka, ki je v Božjih očeh dragocen, človeka, ki je popolnoma neponovljiv in enkraten v vsem stvarstvu. Zaveda se, da iz njega na nek način govori Bog, zato mu je sposoben z vsem spoštovanjem prisluhniti. Po besedah, ki jih sliši, k njemu prihaja Bog. V bližnjem je potrebno prisluhniti Jezusu samemu, ki je kot trpeči potreben, da mu prisluhnemo. Poslušanje mora biti sprejemanje bližnjega takega, kot je, z vsemi njegovimi odlikami in tudi z vsemi slabostmi. Napake in grehi nas ne smejo pohujšati, saj če pogledamo vsak svojo notranjost, smo velikokrat še slabši od bližnjega, ki govori. Ni prav poučevati ga, kako je narobe ravnal, ali mu celo dopovedovati, da je zabredel v takih stvareh, ki se vsem morajo zdeti razumljive. Tega se ne sme! Vsak greh človeka oslepi, zato ni sposoben videti tako, kot vidi domnevno brezgrešen človek. Še več, napuh poslušajočega lahko popolnoma narobe oceni njegovo stanje in mu celo napak svetuje. Tisti, ki posluša, mora ljubiti tistega, ki govori, saj mu samo z ljubeznijo odpira vrata srca. Velikokrat ni potrebno reči skoraj nobene besede v pouk. Ko bližnji pripoveduje o sebi, samega sebe sliši. Sliši, kar gre iz njega, sliši, ko ima moč, da stvari poimenuje s pravim imenom. Ko jih sliši, se jih v globini srca bolj živo zave. Njegovo pripovedovanje je hkrati poslušanje samega sebe. Ko svoje napake poimenuje s pravim imenom, sebi na nek način pove, kaj se v njem dogaja. Iskrenost, ki je v njem, ga že sama kliče k spreobrnjenju, zato ni potrebno, da bi mu bližnji razlagal njegove pregrehe in ga sodil. Celo napak bi bilo tako. Ko bi bližnjega sodil, bi mu vzel moč, da bi se spreobrnil. Že sam v sebi bi se čutil ponižanega, nato bi ga udarila še obsodba tistega, ki je poslušal. Tako bi mu vzel možnost spreobrnjenja. Samo odpuščanje daje novo moč za spreobrnjenje. Bližnji res ne more odpuščati, ker samo Bog odpušča grehe. Lahko pa mu s svojim odprtim sprejemanjem da čutiti, da še ni vse zavoženo, da je še možnost za drug začetek. Vlije mu upanje in mu pokaže svetlo točko prihodnosti. S poslušanjem v ljubezni mu daje razumeti, da ga Bog še bolj iskreno posluša in še bolj razume. Ker ga bližnji ne obsoja, ga Bog obsoja še manj. Prav nasprotno: Bog ga ima še bolj rad kakor bližnji. On mu v resnici lahko tudi odpušča.

Tisti, ki posluša, nikakor ne sme prevzeti vloge učitelja tistemu, ki govori. Na ta način se že v začetku postavi nad njega in mu onemogoči resnično iskreno izpoved. Potrebno je poslušati kot otrok in se naučiti sotrpeti s tistim, ki govori. Bližnjega ne smemo poučevati, marveč samo voditi, da sam najde tisto, kar bi bilo potrebno spremeniti. Ni prav svetovati mu, kako ravnati, da bo bolje. Pomagati mu je treba iskati pravilen izhod iz težave. Pravzaprav ga mora najti sam, zato je potrebno biti pri poslušanju in iskanju zelo nevsiljiv.

Poslušanje je neke vrste križ. Težko ga je nositi, ker je potrebno iti preko samega sebe in iz modrega učitelja postati samo ponižen poslušalec. Križ je zato, ker se je potrebno odpovedati sebi in svoji modrosti. Samo molče je treba spremljati bližnjega in mu slediti na Kalvarijo, kjer bo sam sprevidel svoje stanje in bo tudi njemu spregovoril Jezus s križa. Poslušanje je križ zato, ker je potrebno zapreti usta srca in odpreti njegova ušesa, da lahko bližnjega sprejemamo. Pri poslušanju je potrebno biti v drži iskrene ponižnosti, kar pa spet pomeni odpoved samemu sebi. Potrebno je križati svoje strasti, poželenja in tudi svojo dozdevno modrost. Še več: ob poslušanju je treba sprejeti tudi križ svojega bližnjega in se z njim križati. Križ bližnjega dobesedno križa tudi mene. Njegovi grehi bijejo tudi mene, saj sem tudi jaz grešen. Njegova izpoved budi izpoved tudi v meni. Njegovo trpljenje je tudi moje trpljenje.

Poslušanje je neke vrste skupno iskanje. Tudi bližnji, ki ga poslušam, mi je dar. Ne darujem se samo jaz njemu s tem, ko ga poslušam, ampak je tudi on meni dar, saj me napeljuje k spreobrnjenju. Njegova iskrenost budi iskrenost tudi v meni in me kliče k drugačnemu življenju. Težava, ki mi jo zaupa bližnji, mi je kakor igla, ki me zbode na tistem mestu, kjer me najbolj boli. Bog mi je bližnjega podaril, da bi mi preko njegove iskrenosti spregovoril na srce in me povedel na pot večje svetosti. Zato je treba še toliko bolj iskreno in ponižno poslušati bližnjega in njegovo zgodbo, poslušati pa tudi Boga, ki mi govori po bližnjem. To je čudovito dogajanje. Bog me je naredil v dar bližnjemu. Dal mi je moč, da lahko v iskreni ponižnosti in ljubezni prisluhnem bližnjemu, ki me potrebuje. Toda jaz nisem tisti, ki dajem iz svojega obilja, ampak prav tako prejemam, ker je tudi bližnji dar zame. Po njem Bog prihaja še bolj v moje srce in me kliče k obnovljeni ljubezni. Križ poslušanja se mi je spremenil v blagoslov in me obogatil. Odpoved samemu sebi in darovanje bližnjemu mi je v dar in plačilo bližnjega, po bližnjem pa Bog prihaja v moje srce. Sem hkrati darovalec in obdarovanec.

O, čudovita Božja modrost, ki si vse tako čudovito uredila! K nam prihajaš na nedoumljivo čudovite načine. Naše izgubljanje znaš spremeniti v pridobivanje in bogatenje. Naše razdajanje nam spremeniš v rast in napredovanje. Kolikor več je človek sposoben dati, toliko več lahko prejme. Zato si rekel, da je potrebno življenje izgubiti. »Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« Da, potrebno je izgubljati svoja hotenja in želje. Iskati je treba samo Tebe, Bog. Najti te je treba v bližnjih in se jim podarjati v vsej iskrenosti. Potrebno jih je poslušati in skupaj z njimi iskati pot. Za oba je ena sama pot – Jezus. Ko pomagam bližnjemu iskati Tebe, Te tudi sam iščem. Ko z bližnjim najdem Tebe, ki si pot, resnica in življenje, najdem Tebe, ker si pot za naju oba. Ko bližnjemu pomagam urediti življenje, najdem Tebe, ki si moje Življenje.

Poslušati pomeni živeti za bližnjega, živeti z njim. Podarjanje je preprosto življenje za bližnjega. Življenje in darovanje za nekoga pa ni nič drugega kot odpirati vrata srca za Življenje. Bolj ko se darujem bližnjemu, bolj se odpiram Življenju. Ko pa sem odprt življenju, se v meni uresničuje Življenje in postajam resnično živ. Biti živ pomeni, da sem ves pregneten od Življenja, saj se v meni naseljuje in prebiva on, ki je Življenje samo. Živ je tisti, ki je postal ves Božji in je umrl sebi.

Sprejeti križ poslušanja je odpreti se življenju, saj v poslušanju bližnjega poslušamo Jezusa samega. On nas preko odpovedi sebi blagoslavlja s svojim križem, ki je pot v življenje. Ko pridemo k njemu na Kalvarijo, on prisloni svoj križ na nebeška vrata in jih z njim odpre, da se na nas vsujejo potoki milosti. Milost pa v nas utrjuje nebeško življenje, za katerega smo ustvarjeni. Bližati se nebesom pomeni izgubljati zemeljsko in obroditi sadove Duha. Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Zoper te stvari ni postave. Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred. Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu.

p. Branko Petauer

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2023

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja in drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 23. aprila, 28. maja, 25. junija, 23. julija, 27. avgusta, 24. septembra, 22. oktobra in 26. novembra.

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu (razen dveh izjem) ob 20.00: 8. maja (!), 5. junija, 3. julija, 31. julija (!), 4. septembra, 2. oktobra, 6. novembra in 4. decembra.

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra; avgusta bo shod na praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta ob 18.30.

Seja odbora Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu bo v Stični v soboto, 13. maja 2023, s pričetkom ob 9. uri z molitvijo rožnega venca.

Vseslovensko srečanje animatorjev Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu bo v Stični v soboto, 13. maja 2023, s pričetkom ob 16. uri. Sledila bo fatimska pobožnost, z mašo in procesijo, v baziliki, s pričetkom ob 18.30 uri.

Letno vseslovensko srečanje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu bo na Zaplazu, škofija Novo mesto, v soboto, 17. junija 2023. Potek srečanja bo objavljen kasneje.

Letne duhovne vaje za duhovnike, diakone in laike. posvečene Jezusovemu in Marijinemu Srcu, bodo od 6. do 10. avgusta 2023 v Assisiju. Prijave zbira g. Srečko Fras, župnik pri Mali Nedelji, na elektronski naslov: fras.srecko@gmail.com ali na mobilni telefon 041 93 93 94.