Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 5. maj 2023

Pavlova hvalnica ljubezni do bližnjega (1 Kor 13,1–10) Ljubezen je potrpežljiva

Ljubezen se pokaže v praktičnih dejanjih, sicer je ni. Sv. Pavel omenja potrpežljivost na prvem mestu; s tem je poudaril njen pomen. Treba je potrpeti z bližnjimi: s sodelavci, s predstojniki, z domačimi, z verniki. Sprejeti jih takšne, kakršni so: z dobrimi in slabimi lastnostmi; dati jim možnost, da se poboljšajo. Zgled je Jezus: potrpel je z apostoli, Petrom, Judom. Seveda moramo potrpeti najprej s seboj, sprejeti sebe, da bomo sprejeli bližnje. Potrpeli bomo tudi s tistimi, ki nam nasprotujejo.

Sv. Klemen Dvoržak je kot apostol v Varšavi nekoč prosil v gostilni za svoje sirote. Tedaj mu je neki kvartopirec pljunil v obraz. Klemen mu je mirno rekel. "To je bilo zame. Zdaj mi pa dajte še kaj za moje uboge otroke!" Človek mu je osramočen takoj izročil večjo vsoto denarja.

Visoko stopnjo potrpežljivosti je pokazal sv. Janez od Križa. Skupina redovnikov je nasprotovala karmeličanski reformi, ki sta jo uvajala Terezija Velika in Janez od Križa. Leta 1577 je prišla v Avilo, v samostan Učlovečenja, kjer je bil Janez duhovni voditelj. Ugrabili so ga, ga odpeljali v Toledo in ga tam zaprli v umazano samostansko ječo, kjer je ostal 6 mesecev, dokler se ni z begom rešil. Na različne načine so ga zasramovali. Niti maševati mu niso dovolili. Vse je prenašal izredno mirno in potrpežljivo.

Karmeličan p. Gracijan je rekel o sv. Tereziji Avilski: "Kadar sem ji pripovedoval, kako zlobno po mestu govore o njej, je bila zadovoljna, da si je kar mela roke, kakor da je slišala vesel dogodek ali pohvalo!"

Sestre je učila, naj gredo molče prek krivic.

Afriški pregovor pravi o tej kreposti: Potrpežljivost je drevo, ki ima grenke korenine, rodi pa sladke sadove; turški pa: Potrpežljivost je ključ do veselja; in slovenski: Kdor rad potrpi, si rože sadi.

 

četrtek, 4. maj 2023

Pavlova hvalnica ljubezni do bližnjega (1 Kor 13,1–10)

Sv. Pavel najprej pove, da različna izredna dela brez ljubezni nič ne koristijo. Takšna so: govorjenje človeških in angelskih jezikov, dar preroštva, poznanje vseh skrivnosti in vednosti, vera, ki gore prestavlja, podaritev vsega svojega imetja, žrtvovanje svojega telesa, da bi zgorel. Apostol narodov nato našteje lastnosti prave ljubezni do bližnjega: „Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli se pa resnice. Vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenese“ (1 Kor 13,4–7).

sreda, 3. maj 2023

Misli sv. Bernarda Ponižnost in ponižanje

Koliko ljudi, ki niso ponižni, je ponižanih! Nekateri ponižanje sprejmejo z zamero, drugi s potrpljenjem, nekateri celo z veseljem. Prvi so krivi, drugi nedolžni, tretji pa pravični. Čeprav je tudi nedolžnost del pravičnosti, vendar doseže vrhunec v ponižnem človeku, v tistem, ki more reči: »Dobro je zame, da sem bil ponižan« (Ps 119,71).

Tega ne more reči tisti, ki prenaša ponižanje proti svoji volji, še manj pa tisti, ki godrnja…

Ponižen je tisti, ki ponižanje spreminja v ponižnost in govori Bogu: »Dobro je zame, da sem bil ponižan.« … Edino vesela in popolna ponižnost zasluži milost, ki je bila obljubljena (34,3).

 

torek, 2. maj 2023

Misli sv. Bernarda Ponižnost je resnica

Če bi mi zanesljivo vedeli, katero mesto zavzemamo v Božjih očeh, bi morali mirno sprejeti resnico in se ne postavljati niti više niti niže od tega mesta. Ker pa so nam v našem sedanjem stanju Božji sklepi zaviti v temo in njegova volja prikrita, nihče ne ve, ali je vreden ljubezni ali sovraštva. Zato je v resnici bolj pravično in bolj varno, da si po nasvetu Resnice izberemo zadnje mesto, s katerega se bomo potem s častjo pomaknili više, kakor pa da bi se vsedli na višje mesto, od koder bi se morali sramotno umakniti (37,6).

Nič nevarno torej ni, če se še tako ponižamo ali se imamo za manjše, kako smo, to se pravi v očeh Resnice. Veliko zlo in strašna nevarnost pa je, če se le malo više cenimo, kakor smo v resnici ali če se v svojih mislih povzdigujemo nad koga drugega, ki ga ima Resnica morda za nam enakega ali pa celo za boljšega. To je kakor če gremo skozi vrata, kjer je podboj prenizko – uporabljam to primero, da boste lažje razumeli – brez škode se lahko pripognemo, kolikor hočemo, če se pa vzravnamo le za prst više, kakor je vratna višina, bomo trčili ob podboj in si ranili glavo. Tako za dušo ni nevarno nobeno ponižanje, strašno pa se je treba bati tudi najmanjše nepremišljene prevzetnosti. Zato se ne primerjajte niti višjim niti nižjim od sebe niti drugim, sploh nikomur.

Vzemimo človeka, ki se vam zdi morda izmed vseh največji hudodelec in lopov, čigar zločinsko in umazano življenje vam vzbuja pravo grozo. Mislite, da zasluži zaničevanje, ne samo v primeri z vami, ki morda menite, da živite trezno, pravično in pobožno, ampak v primeri z vsemi zločinci, saj je največji med njimi. Kaj pa veste, predragi, ali se ne bo ta človek z Božjo pomočjo spremenil in nekega dne postal boljši od vas in od drugih, v Božjih očeh pa je morda že sedaj boljši? Zato Jezus ni rekel, naj si izberemo mesto v sredi, niti predzadnje niti katero izmed zadnjih mest, marveč: »Sedi na zadnje mesto« (Lk 14,10), da boš res sam med vsemi na zadnjem mestu in ti ne bo prišlo na misel, da bi se postavil pred koga, ampak se ne boš z nikomer niti primerjal. Glejte, kakšno zlo nastane, če ne poznamo sami sebe: napuh, hudičev greh, ki je začetek vseh grehov (37,7).

 

ponedeljek, 1. maj 2023

TAKOLE MOLIM Moč skupne molitve

Dela človeških rok so minljiva, saj se ne morejo zoperstav­ljati neutrudnemu valovanju časa; le-ta s svojim vztrajnim delovanjem potrjuje že dolgo znano dejstvo, da je od vsega na svetu najbolj stanovitna sprememba. Našo krhkost je v izbranem pesniškem jeziku slikovito naglasil genialni angleški dramatik W. Shakespeare, ko je v svoji pravljični igri Vihar, med drugim, zapisal: "Kipeči stolpi, čarobne palače, slovesni templji, vélika ta obla, da, vse, kar jo uživa, se razsuje in kot je zginil nični ta sijaj, vse mine brez sledu. Iz take smo snovi kot sanje in drobno to življenje obkroženo je s spanjem."

A kljub pravkar povedanemu moremo, gledano z očmi smrtnikov, zaznati tudi nekatere izjeme, ki se že dolgo uspešno zoperstav­ljajo rušilni moči krutega časa, na primer: Keopsova in Kefrenova piramida ter kamnita Sfinga v Egiptu. Podobne, čeprav mnogo mlajše, "časovne želve" najdemo tudi med nekaterimi samosta­ni. Ob tem se nam nehote vsiljuje zanimiva primerjava med slovečima samostanoma Monte Cassinom in Stično.

Benediktinsko opatijo Monte Cassino je okoli leta 529 ustanovil oče zahodnega meništva in prvi zavetnik Evrope sv. Benedikt. Opatija, čeprav namenjena udejanjanju posvečenega življenja, je prestala vrsto hudih preizkušenj. Že leta 577 so jo porušili Langobardi, leta 883 pa so samostan zasedli, izropali in požgali Saraceni. Samostanu tudi narava ni prizanašala; leta 1349 ga je porušil uničujoči potres. Najtežje preizkušnje je bil samostan deležen med drugo svetovno vojno, ko je bil, med prodiranjem 5. ameriške armade po italijanskem škornju navzgor, popolnoma uničen, propadle pa so tudi številne vrhunske stvaritve upodab­ljajoče umetnosti. Stroške obnovitve Monte Cassina po končani vojni je v celoti pokrila država Italija.

Cistercijansko opatijo Stična je leta 1136 ustanovil oglejski patriarh Peregrin. Tudi njej usoda ni bila naklonjena. Leta 1471 so belo Stično izropali in požgali Turki. Najhujši udarec, ki lahko prizadene katerikoli samostan, pa je Stična doži­vela leta 1784, ko so jo razpustili. Samostan je ukinil sin Marije Terezije cesar Jožef II., pri čemer je nepopravljivo škodo utrpela njegova dragocena knjižnica. Po dolgem, 114-letnem, premoru je Stično leta 1898 obnovil avstrijski cistercijanski samostan Mehrerau ob Bodenskem jezeru.

Zahvalo zgodovinskemu dejstvu, da sta oba samostana, Monte Cassino in Stična, tako dolgo stala in tudi obstala, moremo pripisati edinole rešilni moči vsakodnevne skupne molitve njunih pobožnih redovnikov, zaobljubljenih evangeljskim svetom uboštva, čistosti in pokorščine. Ne smemo pozabiti besed Gospoda Jezusa Kristusa, ki jih je v svojem evangeliju zapisal apostol Matej: »Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi" (Mt 18,19-20).

Benediktinska opatija Monte Cassino in Cistercijanska opatija Stična sta navzlic težkim udarcem usode vse do danes srečno preživeli. Monte Cassino bo leta 2029 praznoval svojo jubilejno 1.500-to, Stična pa leta 2036 svojo 900-to jubilejno obletnico. Vivat, crescat, floreat!

Vojan T. Arhar, stiški familiar

nedelja, 30. april 2023

TAKOLE MOLIM Kaj mi pomeni molitev v mojem življenju?

Ne morem si predstavljati življenja, da ne bi molila. Zatekam se v molitvi k Bogu v težavah, v težkih trenutkih in ga prosim za pomoč. Vedno, kadar globoko v srcu prosim Boga, čutim pomoč od Njega in sem duhovno potolažena. Saj molitev je vir žive vode, studenec, ki prihaja od Gospoda ter nas krepi in bogati.

Prav tako se v molitvi zahvaljujem za vso duhovno pomoč in tolažbo, ki jo prejemam od Njega. Ni zadosti, da se v težavah, stiskah obračam po pomoč v molitvi, še bolj moram biti hvaležna za vse milosti, ki jih prejemam. Molitev me duhovno bogati. Dan, ki ni bil toliko povezan z Bogom v molitvi, je zame prazen.

V molitvi se tudi obračam k Materi božji za njeno priprošnjo, saj čutim, da je taka molitev še bolj bogata, po Mariji izročena Jezusu.

Ne molim pa samo zase, ampak molim tudi za druge, ki se mi v molitev priporočajo in za ves svet, da bi začutil globino molitve in se obračal k Bogu, saj kdor se obrača ponižno v molitvi k Njemu, je gotovo potolažen.

Molim v molitveni skupini v cerkvi pred mašo rožni venec in čez dan. Dan pa zaključim z zahvalno molitvijo. Kadar več molim čez dan, sem srečna in zadovoljna. Tako so nas učili naši starši in smo bili srečna družina.

Pepca L.

sobota, 29. april 2023

JEZUS NAS UČI MOLITI (22) Jezusova molitev

To ni molitev, ki bi jo molil Jezus, kakor bi sklepali iz naslova. Najgloblje je Jezus molil, ko je izgovarjal besedo Oče. Za nas pa Jezusova molitev pomeni, da počasi izgovarjamo ime Jezus, lahko z raznimi dodatki. Sadove klicanja tega imena je sv. Bernard izrazil takole: »Jezus je v ustih med, v ušesu spev, v srcu pa vesela pesem.« Lahko bi takšno molitev imenovali molitev srca.

Neki duhovnik je povedal: »V času, ko nisem zaposlen s posebnim delom ali sem na poti, rad molim 'Jezusovo molitev'. Ob enakomernem ponavljanju, z ritmom dihanja, Jezusovega imena: 'Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se me,' doživim notranji mir in na poseben način občutim Božjo bližino. Ta molitev mi je blizu tudi, ko čutim težave v premišljevalni molitvi in ko čutim v sebi nemir.«

Pri tej ustni in premišljevalni molitvi neprestano ponavljamo Jezusovo ime, kar pospešuje potopitev v Božjo navzočnost, hkrati pa nas vodi v ponižen in zaupljiv odnos do Jezusa. Da dosežemo potrebno pozornost razuma, je treba, da se telo popolnoma umiri. Zelo ta molitev zajame vsega človeka. Treba je, da se volja in srce zbereta in da se čustva umirijo ter da smo v miru z vsem stvarstvom, spravljeni z vsakim človekom in sproščeni. Odpovedati se moramo lastnim interesom, iskanju lastne tolažbe in vse zaupanje staviti samo na Boga. Takšna molitev prinaša mir in osvoboditev.

Ko v molitvi bolj napredujemo, ne deluje pri njej toliko razum, temveč bolj srce, čustva. V tem stanju se ustavimo in v posamezni misli mirno počivamo. Molitev je bolj kontemplativna in zelo preprosta. Izgovarjanje imena Jezus dobi polno vsebino. Gre za to, da se človek zbere v samem sebi, da z vsem svojim bitjem, s telesom in dušo, stopi pred Boga z enim samim dejanjem. Ta preprostost je nujno potrebna, če hočemo dobro moliti.

Jezusova molitev je zelo razširjena med grškimi in ruskimi pravoslavnimi kristjani in je zanje trden temelj molitvenega in sploh duhovnega življenja. Uporabljajo predvsem obliko, ki je nastala v 8. stoletju na gori Atos: »Gospod Jezus Kristus, usmili se me!«

Pozneje je prevladala oblika: »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene, grešnika!« Da bo Jezusova molitev občestvena in da bomo z njo priporočali Jezusu svoje skupnosti ali kar vso Cerkev in vse človeštvo, je dobro moliti v množini: »Gospod Jezus Kristus, usmili se nas!« ali: »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se nas, grešnikov!« Če molimo v ednini, prav tako lahko mislimo na vso Cerkev, ki je edina nevesta edinega ženina Kristusa.

Katekizem Katoliške cerkve razlaga: »Ta vzklik združuje kristološko himno iz Flp 2,6–11 s klicem cestninarja in z vpitjem slepih, da bi spregledali (prim. Mr 10,46–52; Lk 18,13). S tem vzklikom se srce uglasi na bedo ljudi in na usmiljenje njihovega Odrešenika« (KKC 2667).

Že pred kristjani so podobno molitev, seveda z drugačno vsebino, poznali in jo dobro razvili hinduisti v Indiji. Zelo je to molitev cenil in jo uporabljal Mahatma Gandhi.

Dovolj je, če izgovarjamo samo ime Jezus. Na Vzhodu, posebej v Rusiji, molijo: »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene, grešnika!«

Najprej poprosimo Svetega Duha za pomoč, saj moremo le v njegovi moči vredno izgovarjati Jezusovo ime. Potem si živo predstavimo Jezusa, zdaj Dete, drugič Križanega, zopet drugič Vstalega. Kot poveličanega si ga lahko predstavljamo v svojem srcu. Posebno dragocena je ta molitev pred Najsvetejšim.

Dobro je, če prilagodimo izgovarjanje imena Jezus ritmu dihanja, npr. pri vsakem izdihu ali na vsakih nekaj izdihov. To vajo lahko opravljamo tudi ponoči, če ne moremo spati, ali med lahkim ročnim delom.

Ime Jezus bomo izgovarjali z različnimi čustvi: najprej s hrepenenjem, nato z zaupanjem, češčenjem, ljubeznijo, kesanjem, izročitvijo. Pozneje bomo morda dodajali: Jezus, moje veselje ... Jezus, moja moč ... Jezus, moja sreča ... Jezus, moj mir ... Jezus, moje vse ... Tudi litanije Jezusovega imena in Srca Jezusovega lahko molimo na tak način.

Lahko bi molili tudi tako, da bi počasi izgovarjali prošnjo, ki je čisto na koncu Nove zaveze in lepo izraža krščansko hrepenenje po Jezusovem prihodu: »Pridi, Gospod Jezus!« (Raz 22,20).

Podobno kakor Jezusovo ime bi lahko izgovarjali tudi imeni Očeta in Svetega Duha pa tudi Marijino ime.

Sv. Roza iz Lime je v trpljenju smrtnega boja počasi in premišljeno ponavljala: »Jezus, Jezus, ostani pri meni!« Marsikomu veliko pomeni ponavljanje vzklika sv. Favstine Kowalske: »Jezus, vate zaupam!«

Neka študentka je zapisala : »Počasi vse življenje postaja molitev. Velik dar je to in z ničemer si ga nisem zaslužila. Vendar se moram zanj truditi tudi sama. Na začetku poti sem in veliko je padcev, velikokrat ostajam sama, se opiram le nase. V veliko pomoč pri iskanju mi je bilo srečanje z Jezusovo molitvijo. Nekaj besed, ki so jih stoletja učili ruski starci, ki so jih stoletja ponavljali ruski možje in žene: 'Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnega. Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešne.'

Ta molitev je postala moja stalna spremljevalka. Na avtobusu, na poti domov, med delom. Veže me na Boga, spominja me, da sem z Njim, počasi v meni pripravlja prostor za sprejem resnice o meni sami, o moji majhnosti, počasi mi odpira pogled na druge. Kliče v mojo notranjost svetopisemske besede: 'V ponižnosti imejte drug drugega za boljšega od sebe.' Počasi odpira moje življenje temu, po čemer sem vedno hrepenela: živeti bratstvo in sestrinstvo v Kristusu brez iskanja koristi zase; sprejeti svojo grešnost in talente in vse podariti Bogu, da bo On zame dovršil začeto.«

Redovnica je izpričala »V doraščajoči dobi me je molitev začela neverjetno privlačevati. Odprl se mi je nov svet osebnega, prostega pogovora z Bogom. Spominjam se, kako sem nekoč sedela v svoji sobi na tleh s Svetim pismom v rokah. Hotela sem premišljevati ob Božji besedi, pa sem prebrala samo eno besedo: Kristus. Bilo je dovolj. Potem sem dolgo, morda uro, ponavljala polglasno: Kristus – kristjan in pri tem občutila, kakšen kristjan sem in kakšna bi morala biti – drugi Kristus.«

p. Anton