Človekovo življenje je globoko zaznamovano z grehom. Greh, ki ga naredimo, spreminja naše življenje in nam prinese mnoge bridkosti. Spravlja nas v neke vrste suženjstvo, da delamo tisto, česar nočemo. Jezus pravi, da bomo svobodni šele takrat, ko ne bomo več sužnji greha. »Resnično, resnično, povem vam: Vsak, kdor dela greh, je suženj greha. Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni.«
Mnogi cerkveni očetje in svetniki so se ukvarjali z mislijo, kakšno je bilo človekovo življenje pred prvim grehom. Tudi sveta brata Ciril in Metod sta o tem veliko razmišljala in raziskovala tako imenovane pradedne časti. O tem ni lahko razmišljati, ker je greh tako zelo spremenil človekovo življenje, da od stanja pred grehom ni ostalo veliko. Mislim, da je najboljša podoba človekovega življenja pred grehom ravno Devica Marija, ki je bila obvarovana madeža izvirnega greha. Na posebno Božjo željo je bila edina izmed vseh ljudi tako čista, da je noben greh ni okužil ali umazal. Ko opazujemo Devico Marijo, si po njej lahko ustvarimo podobo človeka pred padcem v greh. Mislim, da je bilo stanje pred grehom zaznamovano s tem, da je bil človek v tako močnem prijateljstvu z Bogom, da druge stvari na človeka niso imele velikega vpliva. Človek je Bogu popolnoma zaupal in mu bil zvest. V človeku je bilo otroško zaupljivo prijateljstvo, ki ga je povezovalo z Bogom. Bog se je tega prijateljstva veselil in človeka vsak dan obdarjal z novimi milostmi. Človek je bil za vse Božje milostne darove sprejemljiv in odprt. Niso padali mimo, ampak so v človekovem srcu obrodili sadove. Človek je bil v celoti poslušen Bogu. Danes tako poslušnost hitro označimo za negativno, kot nezrelost ali nesamostojnost. Toda to ni pošteno: človek je bil poslušen Bogu, ker se je zavedal, da je tako najbolje. Imel je svobodno voljo in lahko je pretehtaval, kaj je zanj najbolje, in se tudi svobodno odločal. Prijateljstvo, ki ga je živel, mu je vedno pomagalo, da se je znal odločiti za Boga. Tudi iz izkušnje je vedel, da je bila odločitev za Boga tudi zanj najboljša. Poslušnosti tudi ni doživljal kot podrejenost ali suženjstvo Bogu. Njun odnos je temeljil na čisti in zaupljivi ljubezni. Človek se je zavedal, da ga ima Bog rad, zato mu je zaupal v celoti in mu v svojem življenju ljubezen vračal. Ta ljubezen je bila osvobajajoča. Človeku je pomagala, da je lahko rasel v svoji človeškosti in ostal prijatelj z Bogom. Človekova samostojnost in svobodnost nikakor ni v nasprotju z Božjo voljo. Bog človeku nikoli ne želi ničesar, kar bi ne bilo dobro ali kar ga ne bi izgrajevalo.
Prvi greh je to čudovito razmerje porušil. Človek se je obrnil od Boga in storil dejanje, ki mu ni bilo v dobro. To dejanje je razdejalo njegovo srce. Postal je usmerjen in zagledan vase, v svoj prav. Njegovemu ravnanju je začela gospodovati sebičnost. Ni bil več tako svoboden, da bi se lahko odločal za Boga. Bog mu je postal nekoliko oddaljen, zato med njegovimi izbirami pri odločitvah ni bil več na prvem mestu. Tudi hudobni duh mu je oteževal vse odločitve, ker je vedel, da se ga da premagati. Dobil je neko moč nad človekom, ki je prej ni imel. Prej mu je bilo nemogoče premagati človeka, ker je bil v prijateljstvu z Bogom tako trden, sedaj pa je postal bolj omahljiv in odprt tudi za vplive hudega duha.
Ob človekovem grehu je bil Bog zelo prizadet, če govorimo po človeško. Bil je ponižan in razžaljen v svoji najbolj čisti ljubezni. Na nek način se je čutil tudi zavrnjenega. Človekovo srce je postalo nekoliko bolj zaprto Bogu. Bog je bil pri človekovem odločanju postavljen med druge izbire. Sedaj človek ni več vedno izbral Boga, marveč se je odločal za tisti nagib, ki je bil močnejši. Prav zaradi tega je Bog postal človeku bolj nedostopen. To pa ne pomeni, da se je Bog od človeka oddaljil. Človek je postal drugačen in Boga ni več imel na prvem mestu. Zelo preprosto bi lahko rekli, da je človek postal nekoliko nesramen. Ni več gledal na tistega, ki ga ima najbolj rad ali ki mu hoče najboljše. Odločal se je za tistega, ki je bil najbolj prepričljiv in ne najbolj dober. Človek je bil pripravljen izbrati tudi slabo, ker se mu je takrat to zdelo najboljše. Iz vsega tega vidimo, da se je človeku nekoliko zaslepil pogled. Hudobni duh je človeku rekel, da bosta prva človeka spoznala dobro in hudo. »V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo.« Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje. Vzela je torej od njegovega sadu in jedla, dala pa je tudi možu, ki je bil z njo, in je jedel. V resnici sta takoj spoznala dobro in hudo. Spoznala sta smrt, ki je postala zanju huda in težka. Poželenje, ki ju je okužilo, jima je odprlo oči, da sta ugotovila, da sta naga. Tedaj so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga. Sešila sta si predpasnika iz smokvinih listov. Zaslišala sta glas Gospoda Boga, ki je ob dnevnem vetriču hodil po vrtu. Človek in njegova žena sta se skrila pred Gospodom Bogom sredi drevja v vrtu.
Čeprav se je Bog, po človeško rečeno, počutil postavljenega na stranski tir, človeka vendarle ni zapustil. Ni jima nehal pomagati, a njegova pomoč je bila po grehu manj učinkovita, ker je človek lahko nasedel tudi hudobnemu duhu ali lastnemu poželenju. Bog je že takrat napovedal, da bo človeku poslal odrešitev, ko se bo dopolnil čas. Bog je človeka še naprej navdihoval z dobrim in mu pomagal na poti življenja. Čeprav se je človek v življenju trudil, mu njegov trud ni vedno odpiral oči za Boga. Blodil je, trpel, se mučil z delom. Njegovo delo ni več rodilo tako obilnih sadov in Božji blagoslov je imel manj učinka na zemljo, ki je postala prekleta.
p. Branko Petauer
