Marija ni bila samo Jezusova mati; bila
je tudi prva, najboljša in najodličnejša Jezusova učenka. To velja tudi glede
molitve. Za Jezusom ni bil nihče tako globoko potopljen v Boga, v Božji svet in
Božje odrešenjsko delovanje kakor Devica Marija. Razen Jezusa nihče na zemlji
ni znal tako moliti kakor ona. Zato bi jo lahko prosili podobno, kakor so
apostoli prosili Jezusa: "Marija, nauči nas moliti!"
Vrednost in učinkovitost človekove
molitve je odvisna od stopnje ljubezni do Boga, od njegove polnosti Božje milosti.
Angel Gabriel je Marijo pozdravil: »Veseli se, milosti polna, Gospod je s
teboj!« Marija je bila napolnjena z Božjo milostjo že, ko je bila spočeta v
telesu sv. Ane, saj nikoli ni bila pod oblastjo greha, tudi izvirnega ne. Vse
življenje je rastla v milosti, v prijateljstvu z Bogom, zato tudi v molitvi.
Posebej je bil milosti poln čas, ko je devet mesecev nosila Jezusa pod svojim
srcem. Sv. Avguštin pravi, da ga je nosila še bolj na duhovni kakor na telesni
način, torej v svojem srcu. Teologi pravijo, da je prejela več milosti kakor
vsi drugi svetniki skupaj. Katera koli milost je bila kdaj podeljena kakemu
svetniku, to je imela tudi Marija v še obilnejši meri.
Marija je poslušala Božjo besedo, jo
premišljevala, ohranjala v svojem srcu in se po njej ravnala (prim. Lk
2,19.51). Vse, kar se je dogajalo z njenim Sinom, je globoko odmevalo v njenem
srcu. Vir njene premišljevalne molitve so bili tudi dogodki in prerokbe iz
Stare zaveze.
Zato nam je poleg Jezusa najboljši vzor
za poslušanje Božje besede. Mnoge slike in kipi jo predstavljajo, kako je v
sveti zbranosti pripravljena na sprejem Božje besede.
Neka žena iz množice je blagrovala
Jezusovo mater. Jezus je odgovoril:"Še bolj pa blagor tistim, ki Božjo
besedo poslušajo in se po njej ravnajo" (Lk 11,28).
Ob drugi priliki so Jezusu naznanili, da
so zunaj njegova mati in sorodniki. Odvrnil je: "Moja mati in moji bratje
so tisti, ki Božjo besedo poslušajo in spolnjujejo" (Lk 8,21).
Ob Jezusovem rojstvu so prihiteli k
jaslicam pastirji in pripovedovali o angelovem oznanilu in petju angelov.
Evangelist je zapisal: "Marija pa je vse te stvari ohranila zase in jih
premišljevala v svojem srcu" (Lk 2,19).
Ko je dvanajstletni Jezus ostal v
templju, je staršem povzročil velike skrbi. Niso razumeli njegovega zagonetnega
odgovora: "Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti pri tem,
kar je mojega Očeta?" Dalje pravi evangelist: "Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je
bil pokoren. Njegova mati je vse, kar se je zgodilo, ohranila v svojem srcu"
(Lk 2,49–51).
Iz navedenih besedil vidimo, kako je
Jezus dajal prednost tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo.
Marija je to spolnjevala v najvišji meri, zato je bila najboljša Jezusova
učenka.
Poseben pomen ima dogodek na Kalvariji,
ko je svojega sina darovala nebeškemu Očetu za naše odrešenje. V zastopniku
Janezu nam je Odrešenik izročil svojo mater: »Glej, tvoja mati.« S tem je
postala mati Cerkve in mati vsega človeštva, torej tudi naša mati, mati vsakega
posameznika, mati naših družin, mati vsake skupnosti. Upravičeno lahko
pričakujemo njeno zavzemanje za nas, njeno priprošnjo pri Bogu.
Vse Marijino življenje je bilo ena sama
molitev. Vse je bilo povezano z Bogom, vse je bilo spolnjevanje njegove volje.
To najbolje izraža njeno življenjsko pravilo: "Glej, dekla sem Gospodova,
zgodi se mi po tvoji besedi!"
Čudovita je Marijina molitev hvalnica ob
obisku pri sorodnici Elizabeti:
"Moja duša poveličuje Gospoda in
moj duh se raduje v Bogu, mojem Rešitelju" (Lk 1,47).
Ta popolnoma s Svetim pismom prežeta
pesem je – podobno kakor očenaš – postala molitev Cerkve. To je molitev
Marijine vere, upanja in ljubezni, pesem Marijine duše, ki je vsa potopljena v
Gospoda:
Moja
duša poveličuje Gospoda
in
moj duh se raduje v Bogu, mojem Rešitelju,
ker
se je ozrl na nizkost svoje dekle.
Glej,
odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,
velike
reči mi je storil on, ki je mogočen
in
je njegovo ime sveto.
Od
rodu do rodu naklanja usmiljenje njim,
ki
se ga bojijo.
Moč
je pokazal s svojo roko
in
razkropil ljudi ošabnega srca.
Mogočne
je vrgel s prestola
in
povišal skromne.
Lačne
je obdaril z dobrotami
in
bogate odpustil prazne.
Zavzel
se je za svojega služabnika Izraela
in
se spomnil svojega usmiljenja,
kakor
je obljubil našim očetom:
Abrahamu
in njegovemu potomstvu na veke.
Lep zgled Marijine prosilne molitve je
posredovanje pri Jezusu v Kani. Na njeno priprošnjo je storil Jezus prvi čudež.
Marija je nastopila skromno, obzirno, z velikim zaupanjem. Nič ni bila užaljena
ob Jezusovi navidezni zavrnitvi.
Marija je bila središče prve Cerkve, ki
je v molitvi pričakovala prihod Svetega Duha. Sv. Luka pravi, da so vsi zbrani
enodušno vztrajali v molitvi "z Jezusovo materjo Marijo" (Apd 1,14).
p. Anton