Bog lahko ustavi in prepreči vojne, sušo, pandemije in druge naravne katastrofe

Spomnimo se odlomkov iz Svetega pisma, ki govorijo o tem, kako so ljudje grešili in jih je Bog zato hotel kaznovati. Tak je na primer odlomek o Ninivljanih. Prerok Jona jih je opozoril, da jim grozi Božja kazen, pa so se pokesali svojih grehov, postili in molili. Ko je Bog to videl, je spremenil svojo odločitev in jih ni pokončal.

Morda so na svetu vojne in katastrofe, ker tudi danes mnogi ljudje žalijo Boga s svojimi grehi, nevero, sramotenjem in zaničevanjem. Mi, ki verujemo in ljubimo Boga, moramo biti protiutež temu tako, da ga častimo, molimo, ljubimo in verujemo Vanj. To sta prosila fatimske pastirčke angel in Marija. S svojo ljubeznijo do Boga in Marije, molitvami in žrtvami so prispevali k skrajšanju prve svetovne vojne. Tako zadoščujemo za svoje grehe in grehe človeštva, zmanjšujemo Božjo jezo in kličemo na svet Božje usmiljenje in blagoslov.

Odločimo se in posvetimo Bogu eno uro dneva za zadoščevanje. Lahko se tudi samo v duhu postavimo pred Najsvetejše. Kot zadoščevanje lahko darujemo Bogu tudi svoje delo, bolezen, duševno ali telesno trpljenje, premišljevanje Božje besede ... Dobro je, da si določimo stalno uro – da se tega res držimo. Tako dela Častna Straža, ki ima tudi to milost, da na začetku ure zadoščevanja daruje Bogu kri in vodo, ki je pritekla iz Jezusovega srca na križu – za vse namene sveta, za Božje usmiljenje, odpuščanje naših grehov, za modrost politikov in svetovni mir, za varstvo pred vsemi katastrofami in ravnotežje v naravi, za svetost in zvestobo poklicanih, spreobrnjenje grešnikov ...

Prosimo z vero in zaupanjem v Božjo ljubezen in usmiljenje – tako kot da smo to, kar prosimo, že prejeli. Tako je molil Abraham in veroval, da bo dobil sina, čeprav je bilo to po človeškem gledanju nemogoče.

Darujmo Bogu naše molitve, dobra dela, post tudi pri sveti maši, da sprejme vse to skupaj z Jezusovo daritvijo. Skupaj z duhovnikom darujmo Jezusa in nas same Bogu Očetu za vse potrebe sveta – to je zelo močna molitev, saj nas je Jezus s svojo smrtjo osvobodil greha, smrti in vsakega zla. Prosimo tudi Božjo Mater, da posreduje za nas. Lahko darujemo za svete maše, na primer za mir v svetu. Sama imam to izkušnjo, da se je moja težava rešila takoj, ko sem naročila sveto mašo – še preden je ta maša bila ...

V Sloveniji obstaja skupnost Častne Straže in Duš žrtev. Če želi kdo o tem več informacij ali se nam pridružiti, me lahko pokliče na 031 772 916 – Pavlica Bojana. Lahko vam pošljem tudi knjigo Če zrno umrje, ki govori več o tem.

Bojana Pavlica

TAKOLE MOLIM Kako molim

Prvih, otroških molitev me je naučila stara mama. Spominjam se, kako je vsak večer, z rožnim vencem v roki, sedela v postelji in molila. Nisem pa še v svojih letih odraščanja povsem razumela pomena molitve rožnega venca, ponavljanja vedno istih besed. Res mora človek za molitev dozoreti, iti skozi razne preizkušnje, življenjska spoznanja. Hvala Bogu, da so nam starši, stari starši in takratni duhovnik s svojim zgledom in vzgojo položili v srce trdne temelje vere in molitve. Res pa je, da se v molitvah največkrat obračamo k Mariji in Jezusu s prošnjami, manj se zahvaljujemo.

Kako lepe so naše ljudske pobožnosti, tako tudi prošnje procesije pred praznikom Vnebohoda, ki še danes potekajo po številnih župnijah. Tako smo se na dan Marije Pomočnice kristjanov – Marije Pomagaj, spet zbrali farani, tudi iz sosednjih župnij, pri znamenju sredi vasi, od koder smo med molitvijo rožnega venca, v procesiji krenili proti podružnični cerkvi nad vasjo, kjer smo imeli še sv. mašo.

Med potjo je g. župnik blagoslavljal vrtove, travnike, polja, domove. »Žegna« so bili deležni še mimoidoči in avtomobilisti, ki so se takrat odpravljali v službe ali po opravkih. Med sv. mašo in pri litanijah vseh svetnikov smo prosili, da bi bili obvarovani pred raznimi nesrečami, ujmami, da bi zemlja obrodila sadove. In prošnja, ki se mi je še pred desetletji zdela skoraj ne več pomembna, pa je v današnjem času tako živa in v nebo vpijoča: »Kuge, lakote in vojne, reši nas, o Gospod!«

Hvala Jezusu in materi Mariji za vsak preživet dan, četudi je včasih naporen in neprijazen.

Ana

JEZUS NAS UČI MOLITI (16) Marijina molitev v času zemeljskega življenja

Marija ni bila samo Jezusova mati; bila je tudi prva, najboljša in najodličnejša Jezusova učenka. To velja tudi glede molitve. Za Jezusom ni bil nihče tako globoko potopljen v Boga, v Božji svet in Božje odrešenjsko delovanje kakor Devica Marija. Razen Jezusa nihče na zemlji ni znal tako moliti kakor ona. Zato bi jo lahko prosili podobno, kakor so apostoli prosili Jezusa: "Marija, nauči nas moliti!"

Vrednost in učinkovitost človekove molitve je odvisna od stopnje ljubezni do Boga, od njegove polnosti Božje milosti. Angel Gabriel je Marijo pozdravil: »Veseli se, milosti polna, Gospod je s teboj!« Marija je bila napolnjena z Božjo milostjo že, ko je bila spočeta v telesu sv. Ane, saj nikoli ni bila pod oblastjo greha, tudi izvirnega ne. Vse življenje je rastla v milosti, v prijateljstvu z Bogom, zato tudi v molitvi. Posebej je bil milosti poln čas, ko je devet mesecev nosila Jezusa pod svojim srcem. Sv. Avguštin pravi, da ga je nosila še bolj na duhovni kakor na telesni način, torej v svojem srcu. Teologi pravijo, da je prejela več milosti kakor vsi drugi svetniki skupaj. Katera koli milost je bila kdaj podeljena kakemu svetniku, to je imela tudi Marija v še obilnejši meri.

Marija je poslušala Božjo besedo, jo premišljevala, ohranjala v svojem srcu in se po njej ravnala (prim. Lk 2,19.51). Vse, kar se je dogajalo z njenim Sinom, je globoko odmevalo v njenem srcu. Vir njene premišljevalne molitve so bili tudi dogodki in prerokbe iz Stare zaveze.

Zato nam je poleg Jezusa najboljši vzor za poslušanje Božje besede. Mnoge slike in kipi jo predstavljajo, kako je v sveti zbranosti pripravljena na sprejem Božje besede.

Neka žena iz množice je blagrovala Jezusovo mater. Jezus je odgovoril:"Še bolj pa blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo" (Lk 11,28).

Ob drugi priliki so Jezusu naznanili, da so zunaj njegova mati in sorodniki. Odvrnil je: "Moja mati in moji bratje so tisti, ki Božjo besedo poslušajo in spolnjujejo" (Lk 8,21).

Ob Jezusovem rojstvu so prihiteli k jaslicam pastirji in pripovedovali o angelovem oznanilu in petju angelov. Evangelist je zapisal: "Marija pa je vse te stvari ohranila zase in jih premišljevala v svojem srcu" (Lk 2,19).

Ko je dvanajstletni Jezus ostal v templju, je staršem povzročil velike skrbi. Niso razumeli njegovega zagonetnega odgovora: "Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti pri tem, kar je mojega Očeta?" Dalje pravi evangelist:       "Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. Njegova mati je vse, kar se je zgodilo, ohranila v svojem srcu" (Lk 2,49–51).

Iz navedenih besedil vidimo, kako je Jezus dajal prednost tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo. Marija je to spolnjevala v najvišji meri, zato je bila najboljša Jezusova učenka.

Poseben pomen ima dogodek na Kalvariji, ko je svojega sina darovala nebeškemu Očetu za naše odrešenje. V zastopniku Janezu nam je Odrešenik izročil svojo mater: »Glej, tvoja mati.« S tem je postala mati Cerkve in mati vsega človeštva, torej tudi naša mati, mati vsakega posameznika, mati naših družin, mati vsake skupnosti. Upravičeno lahko pričakujemo njeno zavzemanje za nas, njeno priprošnjo pri Bogu.

Vse Marijino življenje je bilo ena sama molitev. Vse je bilo povezano z Bogom, vse je bilo spolnjevanje njegove volje. To najbolje izraža njeno življenjsko pravilo: "Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!"

Čudovita je Marijina molitev hvalnica ob obisku pri sorodnici Elizabeti:

"Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Rešitelju" (Lk 1,47).

Ta popolnoma s Svetim pismom prežeta pesem je – podobno kakor očenaš – postala molitev Cerkve. To je molitev Marijine vere, upanja in ljubezni, pesem Marijine duše, ki je vsa potopljena v Gospoda:

            Moja duša poveličuje Gospoda

            in moj duh se raduje v Bogu, mojem Rešitelju,

            ker se je ozrl na nizkost svoje dekle.

            Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,

            velike reči mi je storil on, ki je mogočen

            in je njegovo ime sveto.

            Od rodu do rodu naklanja usmiljenje njim,

            ki se ga bojijo.

            Moč je pokazal s svojo roko

            in razkropil ljudi ošabnega srca.

            Mogočne je vrgel s prestola

            in povišal skromne.

            Lačne je obdaril z dobrotami

            in bogate odpustil prazne.

            Zavzel se je za svojega služabnika Izraela

            in se spomnil svojega usmiljenja,

            kakor je obljubil našim očetom:

            Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.

Lep zgled Marijine prosilne molitve je posredovanje pri Jezusu v Kani. Na njeno priprošnjo je storil Jezus prvi čudež. Marija je nastopila skromno, obzirno, z velikim zaupanjem. Nič ni bila užaljena ob Jezusovi navidezni zavrnitvi.

Marija je bila središče prve Cerkve, ki je v molitvi pričakovala prihod Svetega Duha. Sv. Luka pravi, da so vsi zbrani enodušno vztrajali v molitvi "z Jezusovo materjo Marijo" (Apd 1,14).

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

 Napredovali smo za eno zrno. Bog povrni vsem sodelujočim. Vztrajajmo v molitvi za duhovne poklice in za zvestobo ter svetost vseh poklicanih. Tudi od naših molitev je odvisno število in svetost poklicanih ter svetost in lepota Cerkve na Slovenskem. Če bomo za duhovne poklice dovolj in dobro molili, se bo stanje v Sloveniji in v Evropi gotovo izboljšalo. Jezus sam nas vabi: »Prosite Gospoda žetve … Prosite in boste prejeli …«

Cerkev je potrdila 70. čudež v Lurdu

Na god Naše lurške Gospe in ob 24. svetovnem dnevu bolnikov (11. februar 2018) je msgr. Jacques Benoit-Gonnin, škof v Beauvaisu, Noyonu in Senlisu (Francija), potrdil čudežni značaj ozdravitve sestre Bernadette Moriau, redovnice reda frančiškank oblatinj Jezusovega presvetega Srca, ki se je zgodila 11. julija 2008 po romanju v Lurd. Šlo je za 70. čudež, ki ga je Cerkev uradno pripisala posredovanju lurške Matere Božje.

Sestra Bernadette Moriau se je rodila 23. septembra 1939 v severni Franciji. Leta 1966 je pri sedemindvajsetih letih zbolela zaradi hudega vnetja živca v ledvenem predelu. Imela je štiri kirurške posege in različne terapije, vendar se ji zdravstveno stanje ni znatno izboljšalo. Leta 1975 ni več mogla opravljati poklica medicinske sestre. Leta 1999 ji je oprsje v ledvenem predelu popolnoma otrdelo. Leta 2005 se je pojavila deformacija leve noge in morala je nositi opornico.

V začetku leta 2008 se je sestra Bernadette udeležila škofijskega romanja v Lurd. Njeno zdravstveno stanje se je zaradi napornega potovanja še poslabšalo. 11. julija 2008, ko je bila v Lurdu evharistična procesija, se je redovnica nahajala v kapeli redovne hiše, kjer je bila enourna adoracija. V tistem trenutku je zaznala nenavaden občutek sprostitve in toplote po vsem telesu. Zaslišala je notranji glas. Rekel ji je, naj odstrani vsa pomagala, ki jih je uporabljala do tistega dne. Takoj je prekinila tudi z vsemi terapijami.

Nove medicinske preiskave in posvetovanja zdravnikov specialistov so omogočila, da je Urad za medicinske ugotovitve 7. julija 2017 potrdil nenadni, trenutni, popoln, trajni in nerazložljivi značaj ozdravitve.

Vir: Zenit

Kako je Marija obvarovala mesto Lvov na Poljskem

V Lvovu (Poljska) je leta 1675 nenavadni atmosferski pojav, o katerim so poročale številne priče, pripomogel k zmagi poljskega kralja Jana Sobieskega, ki je prišel na pomoč obleganemu mestu. Napadala ga je turška vojska, ki je nedvomno imela veliko premoč. Po poročanju turških virov je bilo na turški strani tristo tisoč vojakov. Zoperstavilo se jim je samo šest tisoč huzarjev. Situacija je bila brezupna.

Vsi ljudje iz Lvova so bili v stolnici na kolenih pred podobo usmiljene Device Marije. Na začetku bitke, ko je levo poljsko vojaško krilo pričelo odstopati, so nebo nenadoma prekrili težki deževni oblaki in nad sovražnikom se je razbesnela strašna nevihta s strelami, bliski, obilnim dežjem in orkanskim vetrom. Turki so se prestrašeni začeli umikati, huzarji pa, ki jih je neurje opogumilo, so jih zasledovali in kričali: »Živel Jezus! Živela Marija!«

Bitka je bila 25. avgusta, na predvečer praznika Matere Božje iz Čenstohove.

Enciklopedija Maria, zvezek IV, Beauchesne 1956, str. 695

Totus tuus! Ves tvoj!

Sveti Ludvik Grignion Montfortski predlaga zelo močan marijanski nauk, ki so ga sprejeli in rodovitno živeli številni kristjani, še posebej sveti papež Janez Pavel II., ki si je izbral za geslo: »Totus tuus«. Ta stavek vsebuje povzetek posvetitve Mariji, ki je jedro nauka svetega Ludvika Grigniona Montfortskega.

»V navzočnosti vsega nebeškega dvora izvolim danes tebe, o Marija, za svojo mater in vladarico. Podarjam in posvečam popolnoma tebi v last svoje telo in svojo dušo, svoje notranje in zunanje dobrine, pa tudi vrednost vseh preteklih, sedanjih in prihodnjih del. Tebi prepuščam v vsej celoti in polnosti ter brez pridržkov pravico, da v času in v večnosti razpolagaš z menoj in z vsem, kar je moje, kakor se tebi zdi prav in je v večjo Božjo slavo.«

Grignion Montfortski nas s tem pomembnim dejanjem posvetitve vabi, da posnemamo Jezusa tako, da izberemo Marijo za mater in se ji popolnoma izročimo.