Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 29. september 2022

Molitev v stiskah

Mislim, da je poleg svete maše in svetega obhajila molitev največja moč v stiskah, tesnobi in nemoči. Takrat se dvignem nad to stanje in sem z mislijo in srcem najbolj pri Bogu, na primer, ko se pri rožnem vencu preprosto in zaupno obrnem na Jezusa in Marijo.

Najlažje lepo molim, ko sem spočita in umirjena. Tudi pri češčenju Najsvetejšega sem včasih manj, drugič bolj nagovorjena in srečna, če se predam kontemplaciji. Verjamem, da sem pri molitvi najbližje Bogu. Posebno, če molim ne le zbrano in z vero, ampak če sem pred Bogom na kolenih, popolnoma vdana.

Kadar pa me zapletajo strasti, grešna nagnjenja, obudim živo vero v Jezusovo navzočnost. Tedaj začutim, da me hoče Bog v tej zadevi odrešiti in se srečati z menoj. Bližina Boga me še najbolj osrečuje. Prerodi pa me tudi iskreno in popolno kesanje, ko se zavem Božje ljubezni in usmiljenja, ki je brezmejno.

Bili pa so že trenutki, ko je bilo tako hudo, da nisem mogla moliti. Sedaj se včasih spomnim in tudi druge spodbujam k temu, da se moliti ne smemo naveličati.

Kati Ribič

sreda, 28. september 2022

TAKOLE MOLIM Molitev – milost in sreča

Molitev – beseda, ki v mojem srcu zbudi tisoče misli, ki me navdajajo z radostjo. Ko razmišljam o molitvi je, kot da bi razmišljal o tisti skrivnostni in nikoli doumeti vezi, ki me povezuje z Bogom. Molitev je nekaj najglobljega in presežnega v meni, nekaj, kar je podeljeno duši kot milost. Neizmerno sem za to milost molitve hvaležen Bogu. Ne morem si predstavljati življenja brez molitve.

Ko molim, se zavedam, da se moja molitev zliva z molitvijo milijonov ljudi, ki se z njo vsak dan povezujejo z Bogom. Pa vendar je moja molitev drugačna od molitve drugih, ker je moj osebni pogovor z Bogom, ki ga nihče ne more nadomestiti. Ta moj pogovor je včasih slavilne narave, drugič je zahvala in včasih seveda tudi prošnja. V odločilnih in pomembnih trenutkih v življenju sem se vedno obrnil na Boga z molitvijo. Moje prošnje zase ali za druge Bog ni vedno uslišal tako kot sem prosil ali si v tistem trenutku želel. Ko pa sem gledal nazaj, sem videl, da je Bog vse naredil še boljše, kakor bi si sploh lahko predstavljal. Tako zaupam v molitvi Bogu in ga prosim vedno z Jezusovimi besedami: »Ne moja, ampak tvoja volja se zgôdi!« To mi prinaša notranji mir, ker vem, da Bog v molitvi nikoli ne razočara.

Od mnogih stvari, ki mi pomagajo k poglobljeni in zbrani molitvi, bi rad poudaril le eno – to so svete podobe. Zavedam se, da so podobe res samo podobe in ne morejo nadomestiti živega Boga. Pomagajo pa mi, da preko njih lahko bolj poglobljeno molim. So nekak vezni člen med menoj in Bogom. Obenem so mi zelo učinkovito sredstvo proti raztresenosti v molitvi. Ob pogledu na sveto podobo se moj duh lažje zbere in združi z Bogom. Zato so svete podobe Jezusa, Marije in svetnikov moja posebna ljubezen že od otroških let. Kamorkoli sem šel in kjerkoli sem bival, vedno so me spremljale. Že sam kratek pogled na podobe zbudi v meni molitev in misel na Boga. Večkrat se ob tem spomnim na preprost nasvet svetniškega škofa Antona Vovka brezjanskim romarjem: »Če ne morete moliti, pa Marijo glejte!« Moja molitev bi bila brez svetih podob zelo pusta in osiromašena. Zato sem toliko bolj hvaležen vsem, ki so svete podobe ustvarjali, da bi se preko njih tudi moje srce lažje povezalo z Bogom.

Dejan

torek, 27. september 2022

JEZUS NAS UČI MOLITI (15) Jezus usliši prošnje

 Jezus ni samo pravi človek, temveč tudi pravi Bog, zato se v svojih molitvah lahko obračamo tudi nanj. Jezusa molimo. Poglejmo si nekatere značilne primere, v katerih so se ljudje v evangeliju obračali na Jezusa in so bili uslišani:

Evangelist Matej poroča, kako je Jezus ozdravil gobavca:

Glej, pristopil je gobavec, se mu poklonil do tal in rekel: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.« Jezus je stegnil roko, se ga dotaknil in rekel: "Hočem, bodi očiščen!" In takoj je bil očiščen gobavosti. (Mt 8,2–3).

Stotnik je v Kafarnaumu prosil za svojega hromega služabnika: »Gospod, moj služabnik leži doma hrom in zelo trpi.« Jezus mu je rekel: »Pridem in ga ozdravim.« Stotnik pa mu je odgovoril: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo izreci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Zakaj tudi jaz, ki sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj, rečem temu: 'Pojdi' in gre: in drugemu: 'Pridi in pride; in svojemu služabniku: 'Stôri to' in stori.« Ko pa je Jezus to slišal, se je začudil in rekel tistim, ki so hodili za njim: »Resnično, povem vam, tolikšne vere nisem našel pri nikomer v Izraelu« […] Stotniku pa je rekel: "Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi!" (Mt 8,5–13).

Kanaanska žena se je obrnila na Jezusa s prošnjo: "Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo muči hudi duh." Ker jo Jezus ni takoj uslišal, je kar naprej prosila in je bila naposled uslišana: "O žena, kako velika je tvoja vera! Zgodí naj se ti, kakor želiš!" (Mt 15,21–28).

Jezus ni prošnje samo usliševal, temveč je pogosto dal več, kakor je kdo prosil.

Zahej je hotel le videti mimoidočega Jezusa, Jezus pa je stopil v njegovo hišo in vanjo prinesel poseben blagoslov.

Hromi človek je želel biti le ozdravljen, Jezus pa mu je hkrati odpustil grehe.

Izgubljeni sin je po vrnitvi hotel postati očetov najemnik, oče pa ga je slovesno sprejel kot svojega sina.

Desni razbojnik je prosil Jezusa, da bi se ga spomnil, ko bo prišel v svoje kraljestvo, a Jezus mu je obljubil, da bo še isti dan z njim v raju.

Don Bosko je govoril fantom: "Ali hočete, da vam Gospod podeli mnogo milosti? Pojdite ga pogosto obiskat. Če pa hočete, da vam jih da malo, tedaj ga le redkokdaj obiščite. Hočete, da vas bo hudobec napadal? Poredkoma obiščite presv. Rešnje Telo. Želite, da bi bežal od vas? Pogostoma obiščite Jezusa. Hočete hudobca premagati? Zatecite se k Jezusovim nogam. Vas je volja, da bi podlegli? Opustite obisk Najsvetejšega. Dragi moji, obiskovanje presv. Rešnjega Telesa je najpotrebnejše orožje, da premagamo hudobnega duha. Zato pogosto obiskujte Jezusa in hudobec vam ne bo mogel do živega."

Tudi mi smemo prositi Jezusa za različne zadeve in prav je, da ga prosimo.

Ljudska modrost pravi: "Odhajaš na pot? Potem moli! Se odpravljaš na morje? Potem moli dvakrat! Če se misliš poročiti, pa moli stokrat!"

Moliti se učimo tako, da molimo, kakor se človek uči plavati tako, da plava. Najboljša šola molitve je molitev sama. Vsakdanje življenje nam nudi veliko priložnosti za različne prošnje. Z njimi se lahko obračamo tudi na Marijo in na druge svetnike in angele. Posebej pa se bomo obračali na posamezne osebe svete Trojice.

Andrew Knowles v knjigi Odkrivajmo molitev našteva različne priložnosti, ob katerih naj bi spontano prosili: "Navadite se, da boste začeli spontano moliti, kadar se kaj dogodi. Molite za ljudi, ki jih srečujete vsak dan – za sprevodnika, mlekarja, dekle pri blagajni. Ko zaslišite sireno rešilnega  avtomobila, ko vidite nesrečo na cesti, molite za krivca in ponesrečenca. Molite za tiste, s katerimi se skupaj drenjate v prometni konici – morda je to edinkrat v življenju, da zanje nekdo moli. Molite, kadar vidite mlado mater z otroki ali mladega očeta. Pogumno poglejte skozi obrambne zidove punkovskih frizur in molite za zbegano in osamljeno mladino na dnu družbe. Molite za ljudi, ki jih vidite na televiziji, ne glede na to ali so voditelji velesil ali nepomembni ljudje z družbenega dna. Molite za ljudi, ki jih srečate v trgovinah; obloženi so z dobrinami, vendar ostajajo nepotešeni in se dolgočasijo."

An

ponedeljek, 26. september 2022

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V 95. letu je odšla k Bogu Terezija Dremelj iz Spodnje Drage, župnija Ivančna Gorica, ki je za duhovne poklice in njihovo svetost ter stanovitnost vsak dan zmolila več rožnih vencev. Draga Rezka, tudi v nebesih nadaljujte s svojimi prošnjami, na zemlji pa izprosite novo molivko za duhovne poklice.

Napredovali smo za tri zrna. Vsem, ki sodelujete, naj dobri Bog bogato povrne.

nedelja, 25. september 2022

Marija, zahvaljujemo se ti za tvoj »da«

Marija, Božja Mati, zelo malo si povedala (pet stavkov in hvalospev v novi zavezi), vendar si bila vedno navzoča v bistvenih trenutkih življenja svojega sina Jezusa Kristusa: v teh težkih časih te potrebujemo in se v prošnjah zatekamo k tebi!

Tebe, modro ženo, je Bog izbral kot srednico za odrešenje sveta: brez tvojega »DA« Bog ne bi mogel storiti ničesar!

Ali se ves čas zavedamo velike duhovne teže tvojega odgovora? Ali se resnično zavedamo mesta, ki ga je Bog namenil ženi?

V trenutku, v katerem vsi trdni razlogi izpuhtevajo in se kritike na račun mesta žene v Cerkvi množijo, se spomnimo, da je Bog izbral ženo za učlovečenje svojega Sina in za odrešenje sveta!

Zahvaljujemo se ti, Marija, za tvoj »DA« in te prosimo, da nam pomagaš bolje razumeti in dejansko sprejeti stvarnost človeštva, sestavljeno iz mož in žena, ki se medsebojno dopolnjujejo in so naravnani k življenju.

Blagoslovljena si, Devica Marija, naša Mati in Kraljica.

Blagoslovljen si, sveti Jožef, ker si sprejel skrivnost učlovečenja Božjega Sina.

V molitvah se zatekamo k vama!

Christine Boutin, nekdanja francoska ministrica in poslanka pariškega okrožja Yvelines do leta 2007

sobota, 24. september 2022

Zamaknjenje sv. Anzelma

V knjigi Priprava na posvetitev sveti Devici Mariji po metodi sv. Ludvika Grigniona Montfotskega (knjigo je napisal monfortanec J. M. Texier), ki priporoča tridesetdnevno pripravljanje na to dejanje, v poglavju o devetdnevnem uvajanju na »odpoved svetu« najdemo odstavek o sv. Anzelmu, v katerem zvemo resnico o pravi podobi »sveta«.

»Nekega dne je sv. Anzelm padel v zamaknjenje. Videl je veliko, hitro tekočo reko, v kateri so plavale nečistoče z vsega sveta. Nič ni bilo strašnejšega od teh smrdljivih in blatnih vod. Kar pa je najbolj začudilo svetnika, je bil pogled na množico moških, žensk in otrok, ki so neprestano skakali v te vode in so v njih uživali. 'S čim se hranijo ti nesrečniki in kako morejo preživeti v reki samo za trenutek'?, je vzkliknil sveti mož na višku osuplosti.

Neki glas mu je odgovoril: »Hranijo se z blatom in pri tem so srečni. Reka, ki jo vidiš, Anzelm, je svet. V svojih ostudnih vodah nosi s seboj smrtnike in njihova bogastva, časti in vse pripadajoče muke. Lahko se ti zdi, da je njihova nesreča zelo velika, vendar se imajo sami za srečne…«

Skupina Marija iz Nazareta

petek, 23. september 2022

Marijinih tisoč obrazov (3)

Še veliko je Marijinih imen, Marijinih obrazov, Marijinih podob, Marijinih poti. Ko se v mislih sprehajam po njih, pa naj bodo obiskana in znana ali zgolj prepoznana, se mi zdi, kot da bi nizala tridimenzionalne litanije Matere Božje. In še bi jih lahko dopolnjevala. Ena Marija, pa vendar je vsem postala in ostala vse. Z njo kot begunci in ujetniki tega, še nezveličanega, sveta hodimo po svoji življenjski poti od rojstva do smrti v večnost, kjer bo naš pravi dom. Pomaga nam, ko se k njej nemočni zatekamo po pomoč in tolažbo. V roke nam polaga rožni venec in nas spodbuja, da skupaj z njo izprosimo Božjega usmiljenja za storjene grehe in žalitve; naše lastne in vsega sveta. Misel na njeno držo v trpljenju ob vseh mečih bolečin, ki so prebodli njeno materinsko srce, našo lastno bolečino zlahka vsaj prepolovi, če ne skoraj izniči. V težkih časih za narod ali vsakega posameznika nas gostoljubno sprejme pod svoj plašč in nas varuje pred vsem hudim, če ji le zaupamo. Vedno znova nam po svojih svetostnih glasnikih in vidcih pošilja sporočila in nam z materinsko ljubeznijo prigovarja, naj se vendar resnično spreobrnemo in zadoščujemo, naj se zatečemo v Sinovo Presveto in Njeno Brezmadežno Srce. Ker nam želi le najboljše. Ker je naša resnična nebeška Mati. Ker se nam zato zna približati na način, ki je ljudem in času in kraju najbolj primeren. S podobo in na način, ki je razumljiv vsem, ki vsaj poskušajo razumeti in ne zamahnejo vnaprej z roko, češ – larifari, iluzije. In če Marijo lahko vidijo, predvsem pa slišijo preprosti pastirčki v Lurdu, Fatimi, na naši Skalnici ali kjerkoli že, če njena navodila lahko razume in do potankosti izpolni preprosta in neuka redovnica (npr. s. Katarina Labouré), če je z njeno pomočjo lahko neizpodbitni pričevalec nepismeni Indijanec iz Guadalupe, potem lahko sklepamo, da imamo mi pri tem težave le zato, ker smo preveč »razumski«, in sami zase pametni ter premalo »čisti v srcu« in ponižni. Božja beseda nas vsega tega uči; jasno in nedvoumno. Spomnimo se samo Jezusovega govora na Gori, izrečenih blagrov.

Ko leta tečejo in prinašajo take in drugačne tegobe in težave, se zgodi, da človek ne more več dostikrat poromati k tej ali oni Marijini podobi, za katero čuti, da ga bo nagovorila ali potolažila v dani situaciji. Ampak Marija ne bi bila najbolj iznajdljiva mati, če ne bi našla rešitve tudi za take primere. Nek pregovor, ki sicer izvira iz druge veroizpovedi, pravi: če ne gre Mohamed na Goro, pa Gora pride k Mohamedu. No, kristjani pa lahko ponosno rečemo: Če mi ne gremo k Mariji, pa Marija pride k nam. To se je tudi v naši domovini že »opredmetilo« z vsakim prihodom Marije Romarice iz Fatime. In ker Marija najbolj ve, kdo si najbolj želi k njej, pa ne more, je v naši župniji ob svojem prihodu leta 2016 uredila tako, da je bila najprej sprejeta pred Domom za starejše občane. Vstopila je v domsko kapelo, ki je bila napolnjena do zadnjega kotička – ne samo s presrečnimi stanovalci ampak tudi z vsemi drugimi krajani, ki smo ji prišli izreči dobrodošlico. Težko z besedami opišem čustva in globoka doživljanja, ki so jih risali obrazi starostnikov ob pogledu na Fatimsko Marijo, mojo otroško »belo Marijo s kronico«. Zase vem, da bi po končani mašni daritvi na svojem robcu v žepu težko našla suho tkanino ... Vsi obrazi so bili obrnjeni v prelep kip Fatimske Marije, oči pa, kot bi jo hotele pobožati in se je toliko nagledati, da slika pred očmi ne bi nikoli več zbledela. Ganljiva je bila mašna daritev, v kateri se je, kot zlata nit, prepletalo omenjanje milostnega Marijinega prihoda med nas. Ob pridigi našega župnika pa je marsikatera, tudi kaka krepka moška dlan, kradoma z gesto obrisala solzo, ki je zdrsnila čez očesni rob. Z iskrami v poprej ugaslih očeh so se potem starostniki poslovili od kipa Marije Romarice, ki smo jo v procesiji čez kraj ponosno pospremili do župnijske cerkve, kjer je domovala v času svojega milostnega obiskanja. Zares – kaj ni bilo tako, kot da bi Marija pohitela k nam kot Romarica na način, kot je nekoč poromala k pomoči potrebni teti Elizabeti? Vedela je, da jo potrebuje. In tudi mi smo jo potrebovali. Zato je prišla k nam. K vsem skupaj in k vsakomur posebej, ki jo je želel gostiti. V svojem domu ali v svojem srcu. In njeno romanje nima konca. Naj ga nima tudi naša ljubezen do Nje in Njenega Sina.

Bralka