MISLI O MARIJI Benedikt XVI. Prebivališče Božje besede

Marija živi v Božji besedi, z vsem svojim bitjem živi v njej. Skoraj prepojena je z njo. Tako Božja beseda prežema in oblikuje vse njene misli, njeno voljo in delovanje. Ker prebiva v Božji besedi, lahko sama postane njeno novo »prebivališče« v svetu.

Govor, 11. marec 2006

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI. Misliti po Božje

Ta Marijina pesnitev [Moja duša poveličuje Gospoda] je popolnoma izvirna: obenem pa je »tkanina«, ki je v celoti stkana iz »niti« stare zaveze, stkana iz Božje besede. Tako vidimo, da je bila Marija tako rekoč »doma« v Božji besedi, živela je iz Božje besede, prežeta je bila z Božjo besedo. V tolikšni meri, kot je govorila z Božjimi besedami, je mislila z njimi, njene besede so bile Božje besede. Vsa je bila prežarjena z Božjo lučjo, zato je bila tako sijajna, tako dobra, tako zelo je žarela od ljubezni in dobrote. Marija živi od Božje besede, z njo je prežeta. In ta potopljenost v Božjo besedo, ta popolna domačnost z njo, ji daje tudi notranjo luč modrosti. Kdor misli po Božje, misli dobro, in kdor govori po Božje, govori dobro. Imela je merila presojanja, ki veljajo za vse stvari na svetu. Postane moder, poln vednosti in hkrati dober; postane tudi močan, pogumen, z močjo Boga, ki se upira zlu in daje rasti dobremu v svetu.

Homilija, 15. avgust 2005

SKRIVNOST KRIŽA SKRIVNOST KRIŽA (17) Križ bolezni (2)

Bolezen nam običajno poruši vse načrte, ki smo jih naredili v času zdravja. Taki načrti mogoče niso vedno Bogu po volji. Lahko so izraz naših sebičnih hotenj in teženj. Ker Bog vidi, da bi nam lahko bili v pogubo, nam podari bolezen, ki nam spremeni vse življenje in vse načrte. Naenkrat se znajdemo na trdnih tleh, brez vsega. Popolnoma nemočni iščemo in premišljujemo, zakaj se je moralo tako zgoditi. V takem stanju je potrebno samo čakati in delati, kar zmoremo. Takrat ni dobro delati nobenih korenitih odločitev, ki bi lahko imele posledice za našo večnost. Bolezen je treba sprejeti v svoje vsakdanje življenje. Potrebno je z njo zaživeti. To se lahko zgodi iz čisto preprostega motiva: ker ne gre drugače. Potrebno pa je veliko moliti za moč v bolezni. Človek bolezen počasi sprejme, čeprav ne iz najbolj vzvišenih nagibov. To je prvi korak. Ko bolezen postane del mojega vsakdanjika in se z njo sprijaznim, lahko Boga začnem spraševati, zakaj mi je to storil. Mogoče iz srca ne bodo prišle ljubeznive besede zanj. Mogoče bo to obtoževanje Boga ali jeza nanj, ki mi je spremenil življenje. Nič hudega, saj Bog razume človekovo stisko in tega ne vzame za slabo. Ko človek počasi začne sprejemati bolezen za svojo, mogoče pride trenutek, ko bo sposoben reči Bogu: Hvala ti za bolezen. Ta beseda je mogoče sprva bolj tiha, komaj slišna, a Bog jo sliši. Ko Bog vidi, da je srce dovolj odprto, lahko razodene vse, kar je potrebno razodeti trpečemu človeku. Velikokrat se to zgodi šele čez mnogo let.

Ko človek začne bolezen sprejemati kot dar, se lahko začne drugačno življenje. Takrat v življenje posije sonce. Človek spozna, da sreča ni odvisna od zdravja ali bogastva in dolgega življenja. Takrat vidiš, da je človek tudi v bolezni in trpljenju srečen. Sreča ni v materialnih stvareh ali zdravju, sreča je, če je v tvojem srcu Bog. Ko Bog posveti človeku v srce, lahko človek vidi drugače; takrat zasijejo prave vrednote, za katere je vredno živeti. Takrat postane jasno, da je prvi in največji cilj človekovega življenja večna sreča. Res je zdravje dragoceno, a z večno srečo se ne da primerjati. In prav bolezen je bila tista, ki je človeku vzela vso minljivo srečo in zadovoljstvo. Oropala ga je vsega in ga pustila kot kup nesreče. Toda Bog se v svoji modrosti in ljubezni ne da prekositi. Če je zaprl ena vrata v našem življenju, nam je gotovo odprl drugo okno, skozi katerega nam prihaja blagoslov. Nikoli nas ne pozabi. V svojem ravnanju je tako pazljiv in čudovit, da ga lahko samo občudujemo in se mu zahvaljujemo za njegovo ljubezen. Bolezen nam vzame sposobnosti za določeno delo, a odpre nam nove možnosti za tisto, česar nikoli ne bi bili slutili. Tako pravijo nekateri slepi ljudje: Bog mi je vzel luč telesnih oči in me postavil v temo, odprl pa mi je oči duše, da sedaj lahko gledam to, česar prej nisem videl. Slednje pa je lepše od onega prvega, ki je bilo minljivo.

Bolezen človeka ohromi po eni strani, a na drugi strani vedno odpre nove možnosti za delo. Preskušan človek ostane bolj notranji, bolj Božji. Oči so mu odprte v večne dobrine in višje vrednote. Človek, ki je telesno ohromljen, lahko postane bogatejši v duhovnem življenju. Bolezen mu ni prekletstvo, ampak se zaveda, da mu je odprla vrata k bolj dragocenim vrednotam. Zato lahko vzljubi bolezen in se Bogu zahvaljuje zanjo. Našel je dragocen biser, za katerega je bilo vredno zapustiti vse drugo in si ga pridobiti. »Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.« Ta dragoceni biser je gotovo pot v nebeško kraljestvo.

Bolezen lahko postane blagoslov, če jo znamo sprejeti iz Božje roke. Saj nam Bog nikoli noče slabega, ampak le to, kar je za nas resnično dobro. Na naše življenje gleda kot na celoto in ne samo na to, kar se tiče telesa. Dokler človek tega ne razume, mu lahko določene Jezusove besede delajo velike težave. »Če te torej tvoja roka ali noga pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe! Bolje je zate, da prideš pohabljen ali hrom v življenje, kakor da imaš obe roki ali nogi in si vržen v večni ogenj. In če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe! Bolje je zate, da prideš z enim očesom v življenje, kakor da imaš obe očesi, a si vržen v peklensko dolino ognja.« V teh besedah nas Jezus poučuje, da tisto, kar se vidi in nam je celo dragoceno, v resnici ni dragoceno tudi pred Bogom in nam ne koristi za večno življenje. Potrebno je gledati s srcem in ne samo z očmi. Še bolj pa je potrebno, da Boga nenehno prosimo, naj nam odpre oči, da bomo videli, kaj je za nas resnično dobro.

Prav bolezen nas lahko telesno oslepi in ohromi, a nam lahko odpre oči duha. Odpre nam vrata v drug svet, v svet duhovnosti, in nas zbliža z Bogom. V vsaki bolezni trpimo, takrat pa nam je Bog še posebej blizu, podobno kot mati ob otroku. Če je otrok zdrav, ga mati pusti, da se sam igra ali kaj dela. Če pa zboli, čuje ob njem in mu pomaga v njegovi bolezni. Tudi Bog nad trpečim človekom še bolj bedi in ga spremlja. Skupaj z njim nosi križ in mu naklanja posebno pozornost. Če trpeči človek vidi to posebno pozornost, se mu Bog še lažje razodeva in odpira. Bolezen postane kraj posebnega srečanja z Bogom. To je lepo zapisal sveti pisatelj v pismu Hebrejcem: »Moj sin, ne zaničuj Gospodove vzgoje in ne omaguj, kadar te kara. Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja, in tepe vsakega sina, ki ga sprejema. Ko vas vzgaja, zdržite, saj Bog ravna z vami kakor s sinovi. Kje je namreč sin, ki ga oče ne bi strogo vzgajal?«

Naj nam Bog da tako jasno spoznanje, da bomo to njegovo ljubezen lahko spoznali in se je veselili. Bridko se je zahvaljevati za bolezen, a se splača. Velikokrat je tako vzgojna in zdravilna, da nam edino ona lahko pomaga, da ozdravimo od sebičnosti. Človek je tako zelo zagledan v svoj prav in svoje načrte, da Božjega nasveta ne posluša in ne sliši. Ker nas Bog, ki vidi dlje od človeškega očesa, opozarja, da nam ne bo v korist, mu ne ostane nič drugega, kakor da udari tudi z boleznijo. Človek je res nekaj časa ves izgubljen od udarca, toda počasi se zdrami in pride do pravega spoznanja. Nazadnje pa lahko Bogu reče samo hvala za njegovo ljubezen. Z udarcem bolezni je postal bogat v Bogu. Izgubil je vse, kar mu je prej veliko pomenilo, a pridobil je veliko več. Pridobil je višje spoznanje in našel pot v večno srečo. Bolezen je postala dar iz Gospodove roke, ki udari zato, da reši dušo. Bog, bodi hvaljen na veke zaradi tvoje neizmerne ljubezni in modrosti, s katero nas spremljaš v življenju.

p. Branko Petauer

MOLITEV POSVETITVE JMS (17) »Spolnjeval bom Jezusovo zapoved ljubezni do Boga« (1)

Že v Stari zavezi so poznali zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega (5 Mz 6,5; 3 Mz 19,18). Evangelij poroča, da je učitelj postave Jezusa vprašal: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Mojzesova postava je obsegala 613 postavnih določb, zato ni bilo kar takoj vsakemu jasno, katera zapoved v postavi je največja.

Jezus je na vprašanje učitelja postave odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki« (Mt 22,36–40). S tem je Jezus potrdil že znano zapoved ljubezni do Boga, pridružil pa ji je kot 'podobno' ljubezen do bližnjega, ki je v stari zavezi niso navajali skupaj z ljubeznijo do Boga. Naglasil je, da sta ti dve zapovedi kot ena celota temelj in korenina vseh drugih zapovedi. Vsaka zapoved mora biti povezana z ljubeznijo.

K ljubezni do Boga spada tudi izpolnjevanje njegove volje. Jezus nas uči: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi« (Jn 14,15). »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem« (Jn 14,23). Sv. Edita Stein je zapisala: »Kdor ljubi, tega ljubezen priganja, da bi kaj storil za ljubljenega.« »Vse je odvisno od ljubezni, kajti ob koncu bomo sojeni po ljubezni.« Sv. Janez Vianney pa je ugotavljal: »Kako malo kristjanov je, ki zares ljubijo Boga!«

Kdor ljubi Boga, vanj tudi popolnoma zaupa. Mati Terezija je dejala: »Jezus zahteva od mene le, da se naslonim nanj; da le njemu popolnoma zaupam, da se mu brez pridržkov izročim. Potrebno je le, da se pri svojem izpopolnjevanju odrečem lastnim željam. Tudi kadar se počutim kakor ladja brez kompasa, se mu moram popolnoma izročiti.« Kako pomembno je naše zaupanje v Boga, se vidi iz besed, ki jih je Jezus v posebnem razodetju povedal sestri Favstini Kowalski: »Tvoja dolžnost je popolnoma zaupati v mojo dobroto, a moja dolžnost je, da ti dam vse, kar potrebuješ. Odvisen sem od tvojega zaupanja; če bo tvoje zaupanje veliko, moja velikodušnost ne bo poznala mere.«

V ljubezni do Boga bomo napredovali, če se bomo izročili Marijinemu brezmadežnemu Srcu in se po njem posvetili Jezusovemu presvetemu Srcu. Ko govorimo o Jezusovem in Marijinem Srcu, mislimo na njuno neizmerno ljubezen do nas, ljubezen, ki nas vedno znova preseneča. Pri češčenju obeh Src vedno globlje spoznavamo njuno ljubezen, kar nas vodi k temu, da jima ljubezen velikodušno vračamo, zlasti s poglobljenim krščanskim življenjem. Češčenje Jezusovega in Marijinega Srca in popolna izročitev obema Srcema je najpopolnejše praktično izpovedovanje krščanske vernosti, ker se ujema z bistvom krščanske vere, ki je vera nesebične ljubezni do Boga in do bližnjega.

p. Anton

 

Češčenje Kristusovih ran

Papež Pij XII. uči: »V resnici ni nikoli manjkalo posebej Bogu posvečenih duš, ki so posnemale zgled Božje Matere, apostolov in odličnih cerkvenih očetov ter gojile do najsvetejše Kristusove človeške narave Božje češčenje, zahvalo in ljubezen. Zlasti so takšno češčenje izkazovale ranam, s katerimi je bilo Kristusovo telo razmesarjeno v zveličavnem trpljenju« (št. 48).

»Mar ne pomenijo besede: 'Moj Gospod in moj Bog!' (Jn 20, 28), ki jih je izgovoril apostol Tomaž in ki nam povedo, da je iz nevernika postal vernik, mar ne vsebujejo nedvomne izpovedi vere, Božjega češčenja in ljubezni? In mar se ni ta izpoved po ranjeni Gospodovi človeški naravi dvignila do veličastva Božje osebe?« (št. 49).

»Prebodeno Zveličarjevo srce je ljudi vedno močneje nagibalo k temu, da bi častili njegovo neizmerno ljubezen, ki objema človeški rod; saj se besede preroka Zaharija, ki jih evangelist Janez obrača na križanega Jezusa: 'Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli' (Jn 19,37; prim. Zah 12,10), nanašajo na vernike vseh časov« (št. 50).

 

Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje pojasnjuje: »Besedilo Janezovega evangelija, ki pripoveduje o rokah in strani, ki jo je Jezus pokazal učencem (prim. Jn 20,20), in poziv Tomažu, naj dene svojo roko v njegovo stran (prim. Jn 20,27), sta pomembno vplivala na začetek in razvoj cerkvene pobožnosti v čast Presvetemu Srcu« (št. 167).

Direktorij navaja, da je sv. Avguštin Odrešenikovo odprto stran primerjal vratom: »Dostop je odprt: Kristus je vrata. Tudi zate so se odprla, ko je bila njegova stran odprta s sulico. Spomni se, kaj je iz strani priteklo; torej tudi izberi pot, po kateri boš vstopil. Iz strani Gospoda, ki je visel in umrl na križu, je pritekla kri in voda, ko je bila njegova stran odprta s sulico. V vodi je tvoje očiščenje, v krvi tvoje zveličanje« (št. 168).

An

 

Jasno in izrecno češčenje v zadnjih stoletjih

Papež Pij XII. v omenjeni okrožnici uči: »S češčenjem Srca Jezusovega častimo ljubezen Boga in Jezusa Kristusa do človeškega rodu v vzvišenem znamenju prebodenega srca križanega Odrešenika. Prepričani smo, da to češčenje ni bilo nikdar povsem tuje pobožnosti vernikov, čeprav je jasno zasijalo in se na izreden način v Cerkvi povsod razširilo šele pred ne tako davnim časom. To se je posebno zgodilo, odkar je Gospod sam v posebnem razodetju odkril to skrivnost nekaterim svojim otrokom, katere je obdaril z izrednimi milostmi in jih izbral za glasnike in oznanjevalce tega češčenja« (št. 47).

Papež na drugem mestu pravi: »To Srce je le polagoma in postopoma postalo predmet posebnega češčenja« (št. 50).

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (16) Bistvo češčenja je bilo vedno navzoče

 Tisto, kar je pri češčenju Srca Jezusovega bistveno, je bilo vedno navzoče v Cerkvi, namreč češčenje neizmerne Božje ljubezni do človeštva, ki se je razodela v Kristusu. Papež Pij XII. v okrožnici o češčenju Srca Jezusovega pravi, da »to češčenje v bistvu ni nič drugega kakor češčenje Božje in človeške ljubezni učlovečene Besede, pa tudi češčenje ljubezni, ki jo imata nebeški Oče in Sveti Duh do grešnikov« (št. 46)