KAJ NAM IMA POVEDATI SV. BERNARD (Iz knjige Govori o Visoki pesmi) Kristusove rane in naše odrešenje ter posvečenje

Kje je za slabotne varen in zanesljiv počitek, če ne v Odrešenikovih ranah? Toliko varneje v njih prebivam, kolikor močnejši za rešitev je on. Svet hrumi, telo pritiska, hudobec zalezuje – ne padem, ker sem postavljen na trdno skalo (Kristusa). Zagrešil sem kak velik greh, vest me bo pekla, a ne bom se dal preplašiti, ker se bom spomnil Gospodovih ran. »Saj je bil ranjen zaradi naših grehov« (Iz 53,4). Kaj je tako za smrt, česar ne bi mogla rešiti Kristusova smrt? Če se bom torej spomnil tako mogočnega in učinkovitega zdravila, me ne bo mogla prestrašiti nobena še tako težka bolezen (61,3).

Zato je jasno, da se je zmotil tisti, ki je rekel [Kajn] : »Moja krivda je prevelika, da bi zaslužil odpuščanje« (1 Mz 4,13). Pač ni bil Kristusov ud in mu ni pripadalo Kristusovo zasluženje, da bi si ga upal prilaščati, imeti za svoje to, kar je pripadalo Glavi in po njej udom.

Jaz pa si iz Gospodovega srca drzno prilaščam, kar mi manjka iz mojega, saj je to srce polno usmiljenja. Ne manjka pa tudi odprtin, skozi katere se to izliva. Prebodli so njegove roke in noge in stran odprli s sulico. Skozi te odprtine smem srkati med iz skale in olje iz trdega kremena, to je okušati in spoznavati, kako dober je Gospod. …

Ključ, ki odpira, pa mi je postal žebelj, ki se je vanj zadrl, da spoznavam Gospodovo voljo. Zakaj bi skozi odprtino ne videl? Glasno kliče žebelj, kliče rana, da resnično v Kristusu Bog s seboj spravlja svet. Železo je presunilo njegovo dušo in prišlo prav do njegovega srca, da bi mogel imeti sočutje z mojimi slabostmi (prim. Heb 4,15).

Odprta je skrivnost njegovega srca skozi odprtine v njegovem telesu, odkrita je tista velika skrivnost milosrčnosti, odkrilo se nam je prisrčno usmiljenje našega Boga, s katerim nas je obiskal Vzhajajoči z višave (prim. Lk 1,78). Kako ne bi rane odpirale srca? Kajti kaj bi moglo jasneje kakor rane pokazati, da si ti, Gospod, dober in milosrčen, poln usmiljenja (prim. Ps 85,5)? Večjega usmiljenja namreč nima nihče, kakor je to, da kdo da življenje za sužnje in obsojence (61,4).

Moje zasluženje je torej Gospodovo usmiljenje. Ne bo mi zmanjkalo zasluženja, dokler ne bo njemu zmanjkalo usmiljenja. Ker je Gospodovo usmiljenje veliko, je veliko tudi moje zasluženje. Kaj pa če se zavedam mnogih grehov? »Toda kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost« (Rim 5,20).

Če pa »Gospodovo usmiljenje traja vekomaj, ga bom tudi jaz na veke opeval« (Ps 88,1) (61,5).

V Kristusovih ranah sprejema mučenec vztrajnost, od tod veliko zaupanje pred Najvišjim. Nič ni, kar bi mučencu jemalo pogum, dvigniti svoj brezkrvni in sinji obraz k njemu, ki ga je s svojimi ranami ozdravil. …

Blagi vojvoda hoče, da zvest vojak upira svoj obraz in svoje oči v njegove rane: to bo dvignilo njegov pogum, vojvodov zgled bo vojaka okrepil za prenašanje težav (61,7). Vsekakor ne bo čutil svojih, dokler bo gledal Gospodove rane. Mučenec radostno in zmagoslavno stoji, tudi ko mu rablji trgajo telo in mu meč prebada stran. Ne samo junaško, ampak tudi z veseljem gleda, kako vre sveta kri iz njegovega telesa.

Kje je takrat mučenčeva duša ? Brez dvoma na varnem, brez dvoma v skalni duplini, v Jezusovem osrčju, kamor je vstopil skozi njegove odprte rane. Če bi se mudil v lastni notranjosti, bi gotovo občutil, da ga meč prebada, bolečine ne bi mogel prenesti in bi omagal ter vero zatajil. Ker pa je prebival v pečini, ni čuda, če je postal trden kakor kremen. Tudi to ni čudno, če ni občutil telesne bolečine, ko je bil zunaj telesa. Tega pa ni povzročila osuplost, ampak ljubezen. Čutenja ni izgubil, marveč ga je obvladal. Ne manjka bolečine, a jo prezira. Torej iz skale prejema mučenec moč, da zmore piti Gospodov kelih. (61,8).

 

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2022

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS

in članov Apostolata darovanja in drugih

4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki:

22. maja, 26. junija, 24. julija, 28. avgusta, 25. septembra,

23. oktobra in 27. novembra. 

Srečanja na daljavo po zoomu vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 6. junija, 4. julija, 1. avgusta, 5. septembra, 3. oktobra, 7. novembra in 5. decembra.

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra.

 

Celodnevna duhovna obnova v Stični

Čas: 28. maja, od 9.30 do 18.00

Tema: Odkrivajmo globine Jezusovega Srca

Voditelj: p. Anton Nadrah

 

Vseslovensko srečanje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu v Logu pri Vipavi 25. junija.

 

Duhovne vaje za vse, duhovnike, diakone in laike,

bodo v stiškem samostanu od četrtka, 25. avgusta ob 18.00,

do nedelje, 28. avgusta po kosilu.

Voditelj: p. dr. Miran Špelič OFM.

Prijave: Srečko Fras, Mala Nedelja 34, 9243 Mala Nedelja;

GSM: fras.srecko@gmail.com .

 

Vedno upoštevajmo navodila glede novega koronavirusa.

 

JEZUS NAS UČI MOLITI (12) Moli in delaj!

Staro benediktinsko geslo Moli in delaj! izraža skladnost med izrečno molitvijo in delom. Bog je na prvem mestu. Če delamo po Božji volji, postane tudi delo molitev. Bog je z nami in mi smo z Bogom pri molitvi in delu. Vse življenje postane molitev. Če se človek obrača na Boga najprej v izrečni molitvi, je Bogu posvečeno tudi vse človekovo delo, ki ga izvršujemo po Božji volji. Če je človek delo postavil na prvo mesto, delo ne korenini več v Bogu in zato ne prinaša tistega blagoslova, ki bi ga lahko in bi ga po Božjem načrtu moralo prinašati. Še slabše je tam, kjer so ljudje s svojim življenjem geslo takole spremenili: »Delaj in delaj!«

Danes pogosto slišimo ugovor: »Imam preveč dela, zato nimam časa za molitev.« Res imamo vsi čez glavo dela, zlasti v našem času, času naglice in nenehnega hlastanja za nečim novim. Prav zato je treba še posebej paziti, da nas delo duhovno ne uniči. Gospod je sicer pohvalil Mártino veliko delavnost, a je dodal: »A le eno je potrebno. Marija si je izvolila najboljši del, ki ji ga nihče ne bo vzel« (Lk 10,41s). Po Marijinem zgledu je treba od časa do časa sesti h Gospodovim nogam in poslušati njegovo besedo (prim. Lk 10,39).

Sv. Roza Limanska iz 16. stoletja je stalno živela v Gospodovi navzočnosti in v pogovoru z njim. Ročno delo je pri tem ni oviralo. Pogovori z Jezusom Kristusom so bili trajna hrana njenega duhovnega življenja.

Sv. Lazar, menih in slikar iz 9. stoletja, se je na slikanje ikon pripravljal z dolgo molitvijo in svetim branjem. Slikanje je imel za bogočastno opravilo, za katerega se je treba prav tako pripraviti kakor za pisanje duhovnih knjig in pridiganje.

Mnogi svetniki so začeli svojo svetniško pot s tem, da so se umaknili v samoto in se izročili Bogu v neprestani molitvi. Tudi sv. Frančišek Asiški se je po spreobrnjenju ves posvetil molitvi in premišljevanju. Vedno bolj je doživljal osrečujočo Božjo navzočnost. Izbiral je samotne kraje okrog Assisija in premišljeval o Kristusu in življenju po evangeliju. S podobno potjo sta začela sv. Anton Puščavnik in sv. Benedikt.

Da bo med izrečno molitvijo in delom ravnotežje, je treba pri obilnejšem delu še bolj paziti na dobro molitev. Tako bo delo dobilo dušo. Kdor ne more najti časa za molitev, najbrž nima Boga dovolj rad. Od tistega, ki nas ima rad, upravičeno pričakujemo, da nam bo daroval nekoliko svojega časa. Bogu seveda ne posvetimo le del svojega časa, ampak ves čas: čas molitve, čas dela, čas oddiha in spanja. Če bomo del svojega časa posvetili izrečni molitvi, bomo vedno imeli dovolj časa za delo. Delavski duhovnik Favreau je rekel: »Najboljše sredstvo za pridobivanje časa je molitev.«

Delo in vse naše življenje, če sta povezana z izrečno molitvijo, dobita bistveno višjo vrednost. Prihajata iz samega središča, v katerem smo se zbrali.

Sv. Bernard je o premišljevalni molitvi, ki vse ureja, zapisal: »Premišljevanje očiščuje vir, iz katerega priteka, namreč duha. Poleg tega uravnava čustveno življenje, vodi dejanja, popravlja napake, ureja in plemeniti značaj in vse življenje ... V zmedi daje jasnost, odstranjuje notranjo razklanost, vodi duha iz raztresenosti k zbranosti. Premišljevanje vnaprej določa, kaj in kako je treba delati in živeti. Ozira se nazaj, na delo in življenje, da ne ostane v duhu nič nepopravljenega ali popravka potrebnega. V sreči že vnaprej čuti prihajajočo nesrečo. Ko ta pride, njenega udarca skoraj ne občuti.«

Alessandro Pronzato v knjigi Rad bi molil omenja štiri sovražnike naše molitve: hrup, hlastanje za zaslužkom, pomanjkanje časa in naglico. Spremembo na bolje bomo dosegli, ko življenja ne bomo presojali po praktični koristnosti in produktivnosti; torej ne po kvantiteti, marveč po kvaliteti, po ljubezni, ki se ne da ne zmeriti ne stehtati.

p. Anton

TAKOLE MOLIM (2) Čas čistega veselja

V prejšnji številki smo začeli objavljati sestavke na temo »Takole molim«. Starejši sestavki naj vas spodbudijo, da napišete svoja sedanja izkustva o molitvi in jih posredujete na naslov: anton.nadrah@rkc.si . Objavljena bodo v našem glasilu ter bodo koristila vsem bralcem. Zelo pomembno je, da v molitvi napredujemo. Kakršna je naša molitev, takšno bo naše življenje, takšna tudi naša večnost.

Čas čistega veselja

Zame je molitev vsaka misel, beseda ali dejanje, ki je podarjeno Gospodu. To niso le hvalospevi, so tudi žalostinke, so tudi padci, so tudi dvomi in stiske ... To so trenutki, ko se misel greje v Gospodovi bližini; so tudi trenutki, ko misel trka in trka v osamljeni noči.

Moj vsakdan je običajno obdarjen z različnimi srečanji z Gospodom. Ljuba mi je samota in tišina na stezici srca sredi gozda na bližnjem gričku, po kateri me Gospod uči počivati v Božjem Srcu in v stezico srca spreminjati tudi sledove vsakdanjega dela. Ljuba mi je sveta maša, kjer je vedno bogato pogrnjena miza Božje Besede in svete Evharistije, ljuba mi je pesem, s katero smem sooblikovati bogoslužje, ljuba mi je molitev rožnega venca v molitveni skupini pred sv. mašo, ljuba mi je molitev v molitveni skupini v domu starejših. Ljuba mi je zlasti večerna molitev, ki jo moliva skupaj s sinom. Ljubo mi je premišljevanje vsakdanje Božje Besede preko celega dne, ljuba so mi znamenja, po katerih se Božja obljuba izpolnjuje tudi meni. Ljubo mi je vsakdanje delo neprestano podarjati Gospodu, ljubo mi je trpljenje, s katerim Gospod kleše moj napuh, ljubo mi je trpljenje, s katerim se smem združevati s Križano Ljubeznijo. Ljuba mi je Marijina šola njenega popolnega zaupanja v Božjo previdnost. Ljubo mi je zreti v Marijo, premišljevati o tej najponižnejši Gospodovi dekli. Po njej se razodeva vsa lepota človeške duše. Po njej se vračam v Očetov objem.

Ljubi so mi milostljivi trenutki pred Najsvetejšim. To so slovesni trenutki Božjega obiska. Trenutki, ko me Skrivnost spravi na kolena in Oče po Sinu v Svetem Duhu prevzema v dar mojo svobodo – prevzema nad menoj vso oblast.

Molitev ... to ni le blaženi trenutek po svetem obhajilu, ko se vsa združim z ljubljenim Gospodom, to je tudi čas poln bolečin, ko padem zaradi lastnega greha ... a tudi trenutek neizmerne hvaležnosti, ko me Božje Usmiljenje očiščuje v kopeli svete Evharistije in v kopeli svete spovedi. Je tudi čas križevega pota, ko pride preganjanje in krivice. A predvsem je zame molitev čas čistega veselja – neizmernega veselja, ker me je Gospod ustvaril zase in mu smem izrekati svoj zgodi se. Ustvaril me je zase, zato se zame trudi, me išče, me vzgaja, me preoblikuje, me tolaži, me vodi, me nosi, me objema in varuje. Vse stori zame in mi postaja Vse v vsem. Hvala, Oče!

Mojca Kastelic

TAKOLE MOLIM (2) Rožni venec, naš spremljevalec

V prelepem mesecu maju smo na poseben način povezani z Marijo, ki nas "izgubljene" vodi k Sinu, da bi preko molitve iskali in našli pravo pot. Danes sem se sklanjala k umirajočemu (60let) ter prosila Svetega Duha za prave besede, da bi sprejel duhovnika: »Tako malo časa imate, Jezus je poln usmiljenja, prosite v srcu za milost, kajti Bog nam daje svobodno voljo.« Tako zelo mi je stiskal roko, imel je solzne oči. Ker ni mogel govoriti, je samo prikimal. Poklicala sem duhovnika. Med vožnjo domov sem namenila žalostni del rožnega venca zanj. Gospod je usmiljen.

Glede pričevanja o molitvi rožnega venca in sadovih molitve – vse je Božje delo in težko opišem toliko milosti ...

Že to je milost, da lahko vsak dan v službo in nazaj zmolim vse štiri rožne vence. Postal je del mene, kajti 40 let je že minilo, da nisem bila niti en dan brez vsaj desetke rožnega venca in ob njem premišljevanja Evangelija.

Na tam svetu je trpljenje, včasih večje, drugič manjše, vendar Bog poskrbi, da ne izgubimo zaupanja v Njegovo neizmerno ljubezen, ki bo v polnosti zaživela za nas v nebesih.

Marija Tekavec

Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (6) (Iz knjige: Govori o Visoki pesmi) Kako naj ljubimo Kristusa?

Kristjan, uči se od Kristusa, kako boš ljubil Kristusa. Nauči se ljubiti nežno, modro in junaško, da te od Božje ljubezni ne bodo odvrnila niti zapeljevanja, niti zvijače, niti stiska. Da te ne zavedejo niti svetna slava, niti telesne strasti, naj ti bo prijetnejša Kristusova modrost. Da te ne zapelje duh laži in zmote, naj ti sveti Kristusova resnica. Da ne omagaš ob nasprotovanjih, naj te krepča Kristusova Božja moč…

Ljubi torej Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, ljubi ga z vso budnostjo in preudarnostjo razuma, ljubi ga z vso močjo, da se iz ljubezni do njega ne bi ustrašil niti smrti, kakor je v Visoki pesmi kasneje zapisano: »Zakaj močna kakor smrt je ljubezen, trda kakor podzemlje njena gorečnost« (Vp 8,6).

Gospod Jezus, ljub vašemu srcu, bo pregnal sladke mike mesenega življenja. Sladkost bo premagala sladkost, kakor en klin izbije drugega…

Naj bo tvoja ljubezen močna in stanovitna, da se ne bo umaknila strahovom in ne podlegla naporom.

Ljubímo torej prisrčno, preudarno in močno, vedoč, da je prisrčna ljubezen, ki se imenuje tudi čustvena, brez tiste ljubezni, ki je v duši, sicer lahko prijetna, toda zapeljiva; preudarna ljubezen brez ljubezni, ki je iz vse moči, pa je razumna, toda krhka (št. 20,4).

Mislim, da je nevidni Bog predvsem iz tega razloga hotel postati viden kot človek in se pogovarjati z ljudmi, da bi vsa čustva ljudi, ki so mogli ljubiti samo po človeško, najprej pritegnil, da bi na zveličavni način ljubili njegovo človeškost ter bi jih potem postopoma privedel do duhovne ljubezni. (št. 20,6).

Sicer pa brez Svetega Duha ni ljubezni do Kristusa niti v njegovi človeškosti, čeprav ne gre za ljubezen v oni polnosti. A kdor ima takšno mero predanosti, da mu vse srce napolnjuje ona sladkost, naj ga popolnoma odtrga od ljubezni do vsega mesenega in do svetnih zapeljivosti (št. 20,7).

Če na kratko rečem, ljubiti iz vsega srca se pravi, postaviti ljubezen do presvete Gospodove človeškosti pred vse mikavnosti lastne ali tuje človeškosti; med te štejem tudi slavo tega sveta, saj je slava sveta človeška slava in kateri v njej uživajo, so brez dvoma posvetni.

MOLI IN DELAJ

Žetev je velika, delavcev pa malo

 

Mesec maj nas spominja na Marijo, ki je Mati duhovnih poklicev. Gotovo je prava smer našega prizadevanja, če tiste, ki jih Bog kliče v različne duhovne poklice, in tiste, ki so že v njih, izročamo Materi Cerkve. Ona je srednica vseh milosti, zato tudi tistih, ki jih fant in dekle potrebujeta, da bosta slišala Božji klic in mu sledila. Med poklicanimi pa morda ta ali oni omaguje in ni nikogar, ki bi zanj molil. Ko bomo v večnosti, bomo spoznali, komu vse smo pomagali na poti duhovnega poklica.

Napredovali smo po zaslugi neke skupnosti in posameznih molivcev kar za štiri zrna. Hvala Bogu in vsem, ki sodelujete. Naj vas blagoslavlja vstali in poveličani Odrešenik, ki je naše upanje in naš cilj.