Odrešenikova ljubezen pri apostolskem delovanju

Papež Pij XII. v okrožnici razglablja, kako je trojna ljubezen Kristusa »vodila na njegovih dolgotrajnih apostolskih potovanjih. Vodila ga je, ko je delal brezštevilne čudeže, s katerimi je obujal mrtve ali ko je ozdravljal vsakovrstne bolnike; ko je prenašal napore; v znoju, lakoti in žeji; v nočnih bedenjih, ko je prisrčno molil k nebeškemu Očetu. V tej ljubezni se je izčrpaval v govorih, ki jih je imel, in v prilikah, ki jih je pripovedoval in razlagal, prav posebej v tistih, ki govore o usmiljenju, kakor npr. prilika izgubljeni drahmi, izgubljeni ovci in o izgubljenem sinu. V vseh teh stvareh in osebah se odkriva, kakor pravi Gregor Veliki, Božje Srce sámo: 'Spoznavaj Božje Srce v Božjih besedah, da boš bolj goreče hrepenel po večnih dobrinah.'« 

Papež Benedikt XVI. v okrožnici Bog je ljubezen piše: »Če Jezus v svojih prilikah govori o pastirju, ki išče izgubljeno ovco, o ženi, ki išče drahmo, o očetu, ki gre naproti izgubljenemu sinu in ga objame, potem to niso le besede, ampak razlage njegovega lastnega bitja in delovanja.«

p. Anton

 

Odrešenikova ljubezen v skritem življenju v Nazaretu

Odrešenikovo srce je po besedah Pija XII. začelo utripati s človeško in Božjo ljubeznijo »potem, ko je Devica Marija izgovorila tisto velikodušno besedo 'Zgodi se' in je Božja Beseda, kakor pravi Apostol, dejala ob prihodu na svet: 'Žrtve in daritve nisi hotel, a telo si mi pripravil … Tedaj sem rekel: Glej, prihajam, … da izpolnim, o Bog, tvojo voljo' … Prav tako so ga prešinjala čustva ljubezni, v najpopolnejšem soglasju s teženjem njegove človeške volje in v najpopolnejšem soglasju z Božjo ljubeznijo, ko se je v nazareški hiši udeleževal nebeških razgovorov s svojo dobrotno Materjo in z Jožefom, svojim rednikom, kateremu je ubogljivo pomagal pri napornem delu tesarske obrti.«

 

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (12) Odrešenikova Božja in človeška čustva

Papež Pij XII. v okrožnici o Jezusovem Srcu na podlagi Svetega pisma in izročila govori o številnih Božjih in človeških Kristusovih čustvih, »ki jih je bilo njegovo srce za časa zemeljskega življenja deležno, ki jih je čutilo in jih čuti še sedaj ter jih bo čutilo na veke.« Kristusovo srce je »živo, prav tako obdarjeno s čuti kakor naše, ki bije in trepeče ob različnih čustvih njegove duše«.

Pij XII. našteva posamezne dogodke v Jezusovem zemeljskem življenju od prihoda na svet pa do konca njegovega življenja, ki razodevajo njegovo ljubezen.

 

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2022

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja in drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 23. januarja, 27. februarja, 27. marca, 24. aprila, 22. maja, 26. junija, 24. julija, 28. avgusta, 25. septembra, 23. oktobra in 27. novembra. 

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 7. februarja, 7. marca, 4. aprila, 2. maja, 6. junija, 4. julija, 1. avgusta, 5. septembra, 3. oktobra, 7. novembra in 5. decembra.

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra.

Vedno upoštevajmo navodila glede novega koronavirusa.

 

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Knjiga za našo svetost

 Ob nedelji Božje besede razmišljajmo o Svetem pismu kot knjigi za našo svetost. Prizadevanje za svetost je naglašeno že v Stari zavezi Izraelcem: »Bodite sveti, ker sem jaz svet!« V Novi zavezi ga je ponovil sveti Peter: »Kakor je svet ta, ki vas je poklical, bodite tudi sami sveti v vsem ravnanju. Saj je zapisano: 'Bodite sveti, ker sem jaz svet.'« »To je Božja volja, vaše posvečenje,« je učil sv. Pavel. Vsak dan v očenašu molimo: »Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji.« Sveti smo, če je naša volja enaka Božji, kar po sv. Maksimilijanu Kolbeju lahko izrazimo s formulo: v=V. Za kristjana je normalno, da hodi za Kristusom in ga posnema v njegovi svetosti. Prav tako, da se v odnosu do sovražnikov ravna po njegovem navodilu: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« Drugi vatikanski cerkveni zbor je v posebnem poglavju dogmatične konstitucije o Cerkvi naglasil, da smo vsi poklicani k svetosti. To je čudovit program! Postati svet je v nekem smislu isto kakor postati deležen notranjega življenja Boga samega.

Naša svetost, in napredovanje v njej, se razodeva predvsem v naši ljubezni do Boga in do ljudi. Tu nam prihaja naproti s svojo ljubeznijo Bog sam. On nas neizmerno ljubi. Ta resnica je najpomembnejše spoznanje v našem življenju. Mnogo pomembnejše od tistih spoznanj, ki jih dobimo v šoli. Svetniki so postali sveti, ker jih je ta resnica popolnoma prevzela. Mala Terezija je v svoji priljubljeni knjigi Povest duše zapisala: »Jezus, kako bi mogla kdaj z besedami izraziti nežno ljubezen, s katero vodiš mojo malo dušo?« Sv. Katarina Sienska se je v knjigi Pogovor o Božji previdnosti takole pogovarjala z Bogom: »Zakaj si človeka povzdignil k takšnemu dostojanstvu? Zaradi nepojmljive ljubezni. O brezno ljubezni! Kako naj ne bi počilo srce, ko vidi, kako visokost sestopa k naši nizkosti, kakršna je nizkost človeške narave? In vzrok za to? Ljubezen.« Lahko bi rekli, da je Sveto pismo knjiga o Božji ljubezni do nas, o razkritju čudovitega Božjega Srca. Zato je ob delovanju Svetega Duha tudi najučinkovitejše vabilo za našo ljubezen do Boga in vsega njegovega stvarstva, predvsem do ljudi. Človekovo srce je ustvarjeno za ljubezen. Zato se more zadovoljiti le s takim Bogom, ki ljubi, ki je ljubezen. Res ga Sveto pismo tako predstavlja. On je naš najboljši Oče, naš največji prijatelj, naše vse. Ljubi nas neskončno bolj, kakor more najboljša človeška mati ljubiti svojega otroka. To je Bog sam povedal in dokazal na svojem učlovečenem in na križu razpetem Sinu. Božji Sin se nam je iz ljubezni do nas osebno približal do skrajnih meja; zaradi nas in zaradi našega odrešenja je postal Otrok v jaslih in Zavrženec na križu; navzoč je pod podobama kruha in vina; srečujemo ga v lačnem in žejnem, v tujcu in nagem, v bolniku in zaporniku.

Sveto pismo o Božji ljubezni do nas in o naši ljubezni do Boga in do bližnjega govori zelo pogosto. Ljubeče Božje delovanje kažejo že prve strani Svetega pisma, kjer je govor o stvarjenju sveta in človeka. Ko je Bog vse ustvaril, uredil in obilno obdaroval, se je tega veselil. »Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro.« Ko Sveto pismo, ta najpomembnejša knjiga sveta, govori o Božji ljubezni do nas, s tem razodeva posebno Božjo naklonjenost, ki je izražena na zelo različne načine. V Stari zavezi se kaže v odnosu do izvoljenega ljudstva, v Novi zavezi pa doseže svoj vrh v Jezusu Kristusu, v njegovi velikonočni skrivnosti, in v izlitju Svetega Duha na binkoštni praznik.

Mogli bi reči, da je tisti posameznik ali skupnost, ki živi v nesebični ljubezni, uresničen evangelij. Kaj je prava ljubezen, se moremo naučiti predvsem pri Jezusu in v njegovem veselem oznanilu, kakor ga razodevajo novozavezni spisi. Jezus in apostoli so od začetka naglašali pomen nesebične ljubezni.

Apostol Janez je zapisal: »V tem se je razodela Božja ljubezen do nas, da je Bog poslal na svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. V tem je ljubezen: ne, da smo mi vzljubili Boga, ampak da je on nas vzljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe.« »Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče, da bi se imenovali Božji otroci – in to tudi smo.«

Učenec, ki ga je Jezus ljubil in je najgloblje prodrl v skrivnost Božje ljubezni, je dvakrat zapisal: »Bog je ljubezen.« Kdor ljubi z Božjo ljubeznijo, ima v sebi Boga, ki je ljubezen: »In mi smo spoznali in verujemo v ljubezen, ki jo ima Bog do nas. Bog je ljubezen, in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem.«

Véliki sv. Avguštin je o teh besedah apostola Janeza zapisal: »Kako hitro poveš: Bog je ljubezen! Da, tri besede: če šteješ, je en sam stavek; a če tehtaš, ima silno težo! Bog je ljubezen. Kdor je v ljubezni, je v Bogu in Bog v njem. Imej svoje stanovanje v Bogu, in daj, da bo Bog stanoval v tebi; bodi v Bogu in Bog bo v tebi. Bog ostane v tebi, da te drži v sebi; in ti ostani v Bogu, da ne padeš.«

Ob poslušanju in branju Svetega pisma rasteta v nas hvaležnost in ljubezen ter svetost. Predvsem je pomembno poglobljeno osebno srečanje z Gospodov. Če nas ogroža mlačnost, on poglablja našo gorečnost; če smo žalostni, nas tolaži; če smo v duhovni suhoti, nas druženje z njim po Božji besedi osveži in osreči; kadar omagujemo, pride na pomoč s svojo milostjo; če nas teži križ, nam ga pomaga nositi; kadar nas je kdo razžalil, nam da milost za odpuščanje in mir; kadar pademo v greh, nam podari milost Božjega odpuščanja in novega začetka.

Če smo doslej premalo črpali iz Svetega pisma zase duhovno hrano, naj bo za naprej drugače. Kdor ne napreduje, nazaduje, je rekel že sv. Bernard. Pomembno je redno branje in premišljevanje Božje besede. Vzor nam je Devica Marija, o kateri je po obisku pastirjev evangelist Luka zapisal: »Marija pa je vse te besede ohranila in premišljevala v svojem srcu.« Po najdenju dvanajstletnega Jezusa v templju in vrnitvi v Nazaret je isti evangelist ponovil: »Njegova mati je vse te stvari ohranila v svojem srcu.« Marijino vlogo ob srečanju z Božjo besedo lahko izrazimo s štirimi glagoli: Marija je Božjo besedo poslušala, jo ohranjala, premišljevala in po njej živela.

p. Anton

DOMAČA ZDRAVILA Divja vijolica (Viola tricolor L.)

Naši predniki so nežno, že v maju cvetočo cvetlico poimenovali z različnimi imeni: mačeha, sirotica, divja mačeha, macesca, macizeca, mačahca, mačešica, mačesca, srotica, srotičica. To je divja vijolica z rahlo vijolično obarvanim cvetom. Tradicionalna uporaba vijolice za zdravilne namene sega še v antični čas. V srednjem veku so jo uporabljali največkrat kot zdravilo za razne kožne bolezni – tudi danes jo v ta namen priporoča Evropska komisija za zdravila. Njen učinek pa je prvi predstavil nemški zdravnik in botanik Hieronymus Bock šele v 15.stoletju.

V zdravilne namene uporabljamo celo rastlino divje vijolice (Violae tricoloris herba) in kot zdravilna rastlina je najpomembnejša predstavnica družine vijoličevk (Violaceae). Nabiramo jo v času cvetenja, nato jo na hitro posušimo, najbolje na prepihu, in hranimo v dobro zaprtih posodah. Cveti od maja do avgusta in raste kot plevel na obdelanih tleh, po njivah in vrtovih, tako da jo zlahka naberemo večje količine.

Divja vijolica ima protivnetno delovanje. Najverjetneje je to posledica delovanja metilsalicilnega glikozida violutozid. V njej so še druge spojine, kot so flavonoidi (npr. rutin), ter saponini, sluzi, čreslovine, karotenoidi in mineralne snovi, predvsem kalcij in magnezijeve soli.

V ljudski medicini je vijolica znana, da poveča količino izločenega urina in pospešuje potenje. Ima raznovrstne učinke. Zaradi saponinov in sluzi olajša izkašljevanje in je učinkovita v čajnih mešanicah za lažje izkašljevanje.

Pomemben dokaz učinkovitosti divje vijolice neke raziskave je: poparek, dekokt in etanolni izvleček vijolice izkazujejo primerljivo učinkovitost proti bakterijama Staphylococcusaureus in Staphylococcusepidermidis,ki sta prisotni na koži, kot antibiotik gentamicin. Ta ugotovitev tudi potrjuje njeno tradicionalno uporabo pri raznih kožnih ekcemih in mozoljavosti.

Izvleček divje vijolice v obliki mazil uporabljamo tudi pri luskavici ter v čajnih mešanicah za »čiščenje krvi«.

Evropska agencija za zdravila (EMA) enako kot ljudska medicina priporoča uporabo vijolice pri kožnih težavah. Npr. pri seboroičnem dermatitisu 5 do 10 g posušenih vijolic prelijemo z 1 litrom vrele vode. Poparek pustimo stati 10 minut. Precedimo in ga dodamo topli kopeli, v kateri namakamo telo ali oboleli del telesa. EMA svetuje, da si namesto kopeli lahko pripravimo tudi obkladek: 5 do 20 g posušenih vijolic prelijemo z vrelo vodo, pustimo stati 10 minut ter precedimo. Čisto bombažno krpo namočimo v čaj iz vijolic ter položimo na obolelo mesto na koži. To ponovimo 2 do 3 krat dnevno.

Vijolica ima še protitumorni učinek: dokazali so, da diklormetanski izvleček (vijolico namakamo v diklormetanu) vijolice zavre rast rakavih celic pri levkemiji za 75%.

Pater Simon Ašič je divjo vijolico dodal v čajno mešanico proti putiki/revmi (PutiSIT).Tukaj izkoriščamo diuretični in protivnetni učinek divje vijolice. Čaj proti putiki vsebuje še cvetove ognjiča, skorjo vrbe, rastline njivske preslice in močvirskega oslada, korenine omana, liste breze in koprive, luščine fižola ter skorjo vrbe.

Dišeča divja vijolica je lepa spomladanska cvetlica. Hkrati je tudi učinkovita zdravilna rastlina za lajšanje kožnih težav, putike ter pomoč pri izkašljevanju pri prehladih.

Barbara Kozan, mag. farm.

Kjer so jaslice doma

Stanovanje v bloku kakor na tisoče stanovanj: predsoba, ki se nadaljuje v dnevno sobo, potem pa v jedilnico in kuhinjo. Pravzaprav je vse en sam velik prostor razdeljen z nekaj stebri in pohištvom, s kakršnim so opremljena sodobna stanovanja, da v njih lahko delamo, počivamo, kuhamo in sprejemamo obiske. To je stanovanje moje nekdanje sodelavke, kamor vedno rada grem na obisk; toda v božičnem času še posebej. Zaradi jaslic in ne le enih! Vsako leto za božič se njihovo stanovanje spremeni v razstavišče jaslic. Takoj, ko odpreš vrata, te presenetijo na garderobni omari in na polici nad ogledalom, v dnevni sobi pa na vsaki omarici, med knjigami in cvetjem. V spalnicah so dobile mesto večje in manj zanimive. V kuhinji so jih polne stene. Okoli sto jih je, kako leto več, kako manj. Razlikujejo se po poreklu, starosti, velikosti in sestavnem materialu. Nekatere so komaj vidne miniature. Izdelane so iz mavca, gline, porcelana, stekla, brona, veliko jih je iz klekljane idrijske čipke. V predalih so shranjene tiste na znamkah, v knjigah ali na čokoladah. Prinašali so jih s potovanj družinski člani ali prijatelji. Veliko jih je izdelal tudi gospodar sam. Te so iz lesa – zelo simbolične – z Jezusom, Marijo in Jožefom. Ni pa v tem stanovanju prostora za TV sprejemnik. V božičnem času stojijo na tem mestu stare podedovane družinske jaslice, čez leto pa knjige. Samo na kuhinjski mizi ni jaslic, ker se na njej dogaja preveč drugih reči. Toda, ko s pladnja pred nami, ki so jim ga poslali znanci s Švedske, počasi izgineva pecivo, se na dnu pojavi slika jaslic.

Valerija Ravbar