Trpljenje je skrivnost, o kateri se veliko govori, a jo je težje živeti. Mnoge ljudi misel na trpljenje ohromi, da niso več sposobni trezno razmišljati. Zaradi trpljenja na svetu mnogi ljudje obtožujejo Boga, da je on kriv za toliko zla. Zakaj Bog trpljenje pošilja ali dopušča?
Jasno nam mora biti, da veliko trpljenja ljudje naredimo sami. S svojim ravnanjem si marsikatero bolečino naredimo sami, potem pa se pritožujemo čez Boga, da je on kriv našega trpljenja. Zaradi tega ga mnogi označijo za tirana in tistega, ki uživa, če človek trpi.
Bog človeka neizmerno ljubi in ga ni ustvaril za trpljenje, marveč za srečo. Bog je človeka, ki ga je ustvaril, tako zelo ljubil, da hoče z njim deliti večno srečo. Zato Bog ne more biti tisti, ki povzroča trpljenje. Bog je svet uredil tako, da bi bilo na njem čim manj trpljenja. Toda človek sam je prekrižal njegove načrte in grešil. Ker je imel človek svobodno voljo, se je lahko svobodno odločal za različna dejanja, seveda pa je moral s tem prevzeti tudi posledice le-teh. Bog je človeka v raju z vso ljubeznijo opozoril, naj ne seže po drevesu življenja in po drevesu spoznanja dobrega in hudega. Povedal mu je tudi za posledice, ki bi se zgodile, če bi vendarle segel po tem drevesu. Gospod Bog je človeku zapovedal in rekel: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« Naročilo je bilo jasno in človek je vedel, kaj se bo zgodilo, če bo prekršil zapoved. Kača pa je bila bolj prekanjena kakor vse živali na polju, ki jih je naredil Gospod Bog. Rekla je ženi: »Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?« In žena je rekla kači: »Od sadu drevja v vrtu jeva, ›le z drevesa sredi vrta,‹ je rekel Bog, ›ne jejta sadu, tudi dotikajta se ga ne, sicer bosta umrla!‹« Kača pa je rekla ženi: »Nikakor ne bosta umrla! V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo.« Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje. Hudobni duh je v prva človeka zasejal dvom, češ ali si ni mogoče Bog kaj pridržal zase in nama ni razodel? Mogoče naju hoče držati v šahu? Mogoče pa njegova ljubezen le ni tako iskrena kot kaže na prvi pogled? Hudobni duh ju je skušal in jima rekel, da bi se jima odprle oči in bi spoznala dobro in hudo ter postala kakor Bog. Ker je v njiju prebudil še slo po časti, da bi postala kakor Bog, ju je prepričal, da sta stegnila roko po drevesu spoznanja dobrega in hudega. Res sta spoznala hudo in dobro. Toda to njuno spoznanje ni bilo tisto, kar jima je obljubljal hudobni duh. Bila sta oropana Božjega prijateljstva in morala sta iz raja v trdo življenje. Njuno življenje je postalo en sam trud in muka. Okusila sta trpljenje v vsej njegovi ostrini. Ker sta se od Boga oddaljila, ju je trpljenje še toliko bolj pestilo. Če bi bila z Bogom bolj povezana, tako kot sta bila v raju, bi mogoče trpljenje ne delovalo s tako ostrino.
Kar se je zgodilo prvima staršema, se dogaja danes vsakemu izmed nas. Poznamo Božje zapovedi in vemo, kaj sledi, če jih kršimo, pa vendar grešimo in si nakopavamo nepotrebno trpljenje. Tako seveda Bog ni nič kriv, da mi trpimo, če smo si trpljenje sami nakopali na grbo. Toda Bog je usmiljen in noče, da bi človek trpel. Že v raju je napovedal, da bo nekoč poslal odrešenika, ki bo strl glavo hudobnemu duhu. »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom. On bo prežal na tvojo glavo, ti pa boš prežala na njegovo peto.« Obljubil je, da bo prav žena, ki je bila zapeljana, strla glavo hudobnemu duhu. Tako je človeštvu dal upanje, da bo prišel drugačen čas.
Z rojstvom Marije, Jezusove matere, se je to začelo uresničevati. Marija je bila drugačna kot Eva. Bila je pokorna in poslušna Bogu. V polnosti je bila sposobna izpolniti Božjo voljo. Ni se pustila premamiti mikom sveta. Bila je tako zazrta v Boga, da je druge stvari niso mogle zmotiti. Postala je izbrana posoda, v katero je Bog lahko položil svojega edinorojenega Sina. Dala mu je človeško telo, da je postal eden izmed nas. On, ki je bil pravi človek, je bil v celoti pokoren Očetu in se ni pustil premagati hudobnemu duhu. Sam ga je premagal s čudovito pokorščino in mu s tem odvzel moč, ki jo je imel nad človekom. Prvi človek je moral umreti, ko je spoznal dobro in hudo, Kristus pa je uničil moč smrti, ker je bil pokoren do smrti, smrti na križu.
Toda kaj se je z Jezusovo daritvijo spremenilo glede trpljenja? Jezus je postal solidaren s človekom v njegovem trpljenju. Pokazal mu je, da je tudi Bog pripravljen trpeti za človeka. Vse trpljenje, ki ga je vzel na svoje rame, je bilo za človeka in po človeku. Pokazal nam je, da nas razume v vsakem našem trpljenju. Ni mu tuje. Ne bo nam ga odvzel v celoti, toda dal nam je zgled, kako naj trpimo, da bo trpljenje tudi pot k Bogu.
p. Branko Petauer
