»Ni mogoče opisati obraznih potez Device Marije.«

Mistikinja Marta Robin (1902) – 1981) je s p. Georgesom Finetom ustanovila skupine les Foyers de Charité (danes jih je po vsem svetu 76). Papež Frančišek jo je novembra 2014 razglasil za Božjo služabnico. V svoji majhni kmečki sobi v Châteauneuf-de-Galaure (Drôme, Francija) je pogosto imela mistične obiske Device Marije. Božjo Mater je takole opisala:

»Ni mogoče izraziti obraznih potez Device Marije, ker so vse popolne. Lepoto njenega obličja ni mogoče primerjati z ničemer. Njen obraz je rahlo svetleč, vendar pa na njem ni ničesar, kar bi zbujalo pozornost, in v tem je njegova najčudovitejša lepota. Devica Marija me očara s svojo lepoto v vedenju in kretnjah: s tem me privlači in potegne za seboj. Ne pomislim na to, da bi pokleknila, se vrgla na kolena ob njenem prikazovanju, ampak da bi poletela proti njej, ne zaradi zastavljanja vprašanj, temveč iz občutja hvaležnosti in ljubezni. Želim ji reči: 'Draga mama, tvoji otroci dobro vemo, da nas ljubiš in nas hočeš obilno napolniti z milostmi'.«

Bulletin de liason des Enfants de Medjugorje, št. 114.

 

Rožni venec lahko zbliža starše in otroke

Anthony Scott, vodja župnijske skupine mladih v Pensilvaniji (ZDA), se spominja trenutka, ko je mladostnica iz skupine prijela svojega očeta za roko, da bi mu pomagala moliti rožni venec. To se je zgodilo na »večernem srečanju za starše in mladostnike«, ki ga Anthony redno organizira za mlade in njihove družine v okviru župnije Svetega Jožefa v Yorku, kjer triindvajset let dela kot voditelj programov za mladino in mlajše odrasle. »Družine so bile pri koncu z izdelovanjem rožnih vencev in so se pripravljale na skupno molitev. Oče omenjene mladostnice se je prostovoljno javil za molitev ene desetke rožnega venca, vendar se mu je pri besedah zdravamarije začelo zatikati,« pripoveduje Anthony. »Obzirno sem pogledoval tja in opazil, da ga je hči prijela za roko in mu polglasno šepetala besede,« nadaljuje Anthony. »Ta prizor se je močno vtisnil v moj spomin. Bilo je ganljivo gledati, kakšno ljubezen je to dekle gojilo do svojega očeta. Bilo je ponosno, da se je odločil za molitev v skupini.«

To ni edini primer, ko je Anthony opazil, da so se starši in njihovi otroci skupaj približali Bogu.

Vir: Catholic Star Herald

 

Milostno srečanje s Fatimsko Marijo romarico

V naši župniji smo leta 2016 slovesno sprejeli fatimsko Marijo Romarico. V procesiji smo šli v cerkev, imeli sveto mašo, litanije in druge molitve. Nekaj časa je ostala pri nas, da smo se ji zahvaljevali – jo prosili. 

Najbolj pa se mi je vtisnila v srce, ko je romala po celjski škofiji. Bila sem na duhovnih vajah v Celju, ki jih je vodil dr. Turnšek. Ko sem se zvečer vračala domov, sem izvedela, da prihaja fatimska Marija v župnijo k salezijancem. Tam je bil veličasten sprejem, z molitvijo in petjem njej v čast. Nato smo šli srečni slabo uro v procesiji do župnije Svetega Duha. To je bilo ponoči, z lučkami, petjem in molitvijo. V procesiji sem bila tik ob Mariji. Povsem sem se ji predala in čutila njen dotik. Nato smo prišli do cerkve, kjer je bil čudovit sprejem, sveta maša, ter celonočne molitve in petje ob njej.

Jaz sem sredi noči odšla domov vsa srečna in še danes doživljam to veselje in se ji srečna zahvaljujem za to prejeto milost.

Marija Bunšek

 

Marija uresničuje želje

V Sloveniji smo se pred petimi leti (2016) hoteli pripraviti na stoletnico Marijinih prikazovanj v Fatimi (1917) s tem, da smo povabili v Slovenijo Marijo Romarico, njen milostni kip.

Marijin kip je bil v Sloveniji kar od 12. maja do 13. oktobra 2016. Že ob pripravi na obisk Marije v Sloveniji sem si zelo želel, da bi jo imeli v Mengšu prav na njen praznik, 13. maja, do naslednjega dne. Postal sem član odbora za sprejem, a vpliva na razporeditev oziroma dodelitev dneva nisem imel. Za vseslovenski sprejem je bilo določeno narodno svetišče Brezje, za slovo pa Ptujska Gora. Milostni kip fatimske Marije Romarice so za druge dni razporedili po dogovoru med škofijami glede na število župnij. Vsaka škofija je nato izvedla nadaljnjo razporeditev po istem ključu preko dekanij. Marija Romarica je po nekem naključju 13. maja ostala nerazporejena. Tako je odgovorni za razpored Marije po naši škofiji poklical našega župnika Janeza Avsenika, mu razložil nerodnost situacije in ga prosil, naj Marijo sprejmemo za ta dan in noč v naši župniji, saj prične naslednji dan romanje po sosednji kamniški dekaniji. Župnik, ki je vedel za mojo srčno željo, je ostal brez besed. Šele na dvakratni: »Halo, halo, se slišiva?« je odgovoril: »Seveda, z veseljem!« Oba z župnikom sva to sprejela kot čudež in takoj pričela s pripravljanjem tega za našo župnijo verjetno največjega dogodka v prejšnjem desetletju.

Marijo Romarico smo potem kot prva slovenska župnija lepo sprejeli in jo dostojno počastili prav na njen godovni dan. Župnija je bila v pravem misijonskem razpoloženju. Pozdravit so jo prišli tudi od drugod. Z ganjenostjo smo se od nje poslovili naslednji dan. V meni pa je vzniknila želja, ki sem jo spet zaupal župniku, da nas Marija pred vrnitvijo v Fatimo ponovno obišče.

Po slovesu od Marije Romarice na Ptujski Gori v četrtek, 13. oktobra zvečer, smo z ženo Marto, hčerko Mano in sinom Jakobom peljali milostni kip v hrvaško narodno svetišče v Marijo Bistrico, ker mi je slovenski organizacijski odbor dodelil to nalogo. Do zadnjega dne nismo vedeli, da nas bo kot zastopnik hrvaškega največjega Marijinega svetišča s Ptujske Gore spremljal in gostil ženin mladostni znanec, zdaj novi rektor tega svetišča, Domagoj Matošević. To nas je zelo razveselilo in takoj smo se počutili domače. Žena Marta ga je spoznala že pred dvajsetimi leti v Zagrebu, ko je skoraj leto dni bivala v isti župniji kot njegova družina. Takrat je bil še srednješolec, izstopajoč po odprtosti in duhovni globini.

Kot smo Marijo Romarico na Brezjah, v Mengšu in še ponekod počastili v narodni noši, smo jo pospremili in izročili tudi hrvaškim vernikom v narodni noši. Predhodno so nas nekateri v Sloveniji svarili, naj se narodni noši odpovemo, ker bodo Hrvatje to razumeli kot izzivanje. Zgodilo pa se je nasprotno: dosedanji in novi rektor sta bila navdušena in mnogi ljudje so pokazali svojo ganjenost nad to našo gesto. Želeli so z nami spregovoriti, se fotografirati, nekateri so celo izrazili željo, da ostanemo v stiku.

Prvi večer smo Marijin kip peljali v tamkajšnji samostan sester karmeličank. To je bilo na predvečer enega njihovih največjih praznikov – pred godom prenoviteljice karmelskega reda svete Terezije Avilske. Sestre so bile milostnega Marijinega kipa in nas v narodni noši tako vesele, da so nas za naslednji dan povabile v noši k njihovi slovesni sveti maši, med katero so imele tudi redovne zaobljube. Popoldne smo bili povabljeni k njim na zasebni obisk, med katerim so se spominjale nekdanjega karmela v Mengšu in sedanjega v Sori. Za slovenske karmeličanke so naročile pozdrave.

V Mariji Bistrici smo ostali ob Mariji Romarici do nedelje, 16. oktobra. V soboto in nedeljo so se ob Marijinem kipu zvrstili okoliški verniki iz Zagorja, Dalmacije, Hercegovine, Hrvatje iz Italije, avtobus naših primorskih romarjev in celo romarji s Poljske. Slovesni romarski sveti maši sta bili ob 11. uri v soboto in nedeljo. Obakrat je bila cerkev prepolna, tako da jih je veliko ostalo zunaj. Obakrat smo pred začetkom svete maše vernike pozdravili v narodni noši. Ob tej priliki smo jim kot simbol evharistije in edinosti izročili iz domače moke pečen kruh in vino, kakršnega so ob obisku papeža Janeza Pavla II. darovali njemu in uporabljali pri njegovih svetih mašah. Po slovesni nedeljski sveti maši, ki jo je daroval dotedanji rektor svetišča Zlatko Koren in je bila neposredno prenašana po hrvaškem radiu, smo Marijo Romarico po zasebni želji rektorja in karmeličank izven dogovorjenega programa prepeljali v karmel v Brezovici pri Zagrebu.

Pot sta nam prostovoljno kazala karmelska tretjerednika. Tam se je Marija Romarica ustavila za malo več kot eno uro. Srečanje je bilo zelo močno in globoko. Vsa skupnost je v svetem vzdušju sprejela Milostni Marijin kip, ki si ga je zelo želela videti in dotakniti njihova še mlada na smrt bolna predstojnica. Hčerka Mana se je čudila njenemu nenavadno drobnemu telesu, ki ga uničuje kostni rak, vsi pa smo se čudili lepoti njenega obraza, miru in bistrosti njenega pogleda. Zdelo se nam je, da že zre v onostranstvo. Sestre so bile presrečne, da je ravno prejšnji dan dobila posebno prevozno bolniško posteljo, saj sicer ne bi mogla biti prisotna ob Marijinem kipu. Med njihovo molitvijo nam je ena od sester postregla s kosilom, kakršnega sebi ne privoščijo, saj so se odpovedale mesu. Ob slovesu so prosile, naj skupaj zapojemo slovensko Marijino pesem Veš, o Marija, ki jo je znala ena od njih, ker je bila nekaj časa v samostanu pri nas.

Nazadnje je Milostni kip obiskal še kapelo klavzurnega samostana Marijinega obiskanja v Zagrebu, kamor je žena v času bivanja v Zagrebu rada prihajala molit v tišino. Po toliko letih so jo sestre še vedno poznale. Čeprav smo se, prav tako izven pričakovanega programa, z njimi dogovorili za obisk z Marijinim milostnim kipom šele v soboto zvečer, so pripravili izredno svečan program. Marijin kip so nosila v belo oblečena dekleta s cvetjem. Pred kapelo so mladi in stari, preprosti in imenitni v tišini napravili špalir. Vse do oltarja so tesno stali drug ob drugem, tako da smo komaj prišli pred oltar. Zaradi naše časovne stiske so imeli ob kipu na voljo le dobre pol ure, a za ta čas sta duhovnika pripravila izjemno bogat program, med katerim je star in pobožen duhovnik Crnjac posvetil župnijo, Zagreb in vso Hrvaško Marijinemu Brezmadežnemu Srcu. Zbranim smo obljubili, da bomo med vožnjo domov molili rožni venec po vseh njihovih namenih. Potem pa so nam kar naročali, za kaj naj molimo. Prošnje so bile tako osebne in zaupne, da smo jih sprejeli z globokim spoštovanjem in pretresenostjo. V tej župniji so bili zbrani verniki neverjetni pričevalci vere in zaupanja v moč molitve. Zdelo se nam je, da smo ob tem obisku več prejeli mi kot oni. Domov smo se vračali z občutkom velike obdarjenosti, ker smo smeli te dni spremljati Marijin kip in z njim biti z ljudmi.

Marija Romarica se je tako v nedeljo, 16. oktobra, po treh dneh poslovila od Hrvaške in se za kratek čas zasebno vrnila k nam v Slovenijo. Na njen prvi prihod v naš kraj nisem mogel vplivati, na tega drugega pa sem lahko. Tako je milostni kip malo po 18. uri prispel ponovno v Mengeš k sestram usmiljenkam, kakor sva se dogovorila z župnikom Janezom Avsenikom. Mengeškim sestram so se pri molitvi pridružile tudi sestre iz provincialne hiše v Šentjakobu in sestre iz Ljubljane. Pridružili sta se tudi sestri misijonarki Anka Burger in Vesna Hiti iz Ruande, ki sta bili na obisku v Sloveniji. Župnik je v ponedeljek, 17. oktobra, ob dveh zjutraj daroval sv. mašo v kapeli sester usmiljenk v Mengšu, s katero smo se poslovili od milostnega kipa Marije Romarice. Milostni kip je malo pred 3. uro zjutraj zapustil Mengeš, sam pa sem ga celo spremljal nazaj v Fatimo, kot sem si želel.

Poleg velike obdarovanosti med celotnim obiskom mi je Marija uresničila tri tihe želje: da je bila v Mengšu dva dni, in to na godovni dan 13. maja; da se je poslovila od Slovenije v Mengšu; in da sem jo spremljal ob vrnitvi v Fatimo. Koliko duhovnih darov šele daje, če izpolnjuje že takšne posvetne želje.

Janez Slokan

 

7. S Fatimo je povezano obhajanje petih prvih sobot. Pri tem apostolatu sodelujete tudi vi. Lahko poveste kakšno izkušnjo?

Z veseljem, saj je zame obhajanje prvosobotne pobožnosti vir posebnega veselja. Prvič sem jo obhajala v otroštvu, kmalu po prejemu prvega svetega obhajila, v moji rojstni vasi, na spodbudo domačega župnika. Sčasoma pa je spomin na ta dogodek zbledel, saj nisem nikoli več slišala, da bi duhovniki priporočali to pobožnost, niti v Sloveniji niti na Hrvaškem niti v Italiji, kjer sem občasno živela in delovala.

Šele v 90-tih letih sem na Kureščku ponovno slišala za ta Marijin klic in se nanj odzvala. Sčasoma se je moje delovanje s Kureščka prestavilo v Stično, kjer smo leta 1998 ustanovili poznejše Združenje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Ker se Združenje močno naslanja na fatimsko duhovnost, je voditelj p. Anton Nadrah – da bi spomnil na 70-letnico posvetitve slovenskega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu – napisal knjižico Pet prvi sobot (2012). Nadškof A. Stres je to pobožnost priporočil in tu in tam jo je kdo obhajal. Meni osebno se je iz tistega časa močno vtisnila v spomin prvosobotna pobožnost v mariborski stolnici od januarja do maja 2012, ki so se je udeležili vsi trije škofje, in nato še na Ptujski Gori. Udeleženci še danes pričujejo, kako močno jih je zaznamovala Božja in Marijina bližina ob izpolnjevanju njenega naročila v Fatimi. Leta 2016 pa se je – kot že rečeno – prvosobotna pobožnost v Sloveniji obhajala v številnih župnijah v pripravi na obisk Marije Romarice iz Fatime.

Prvo leto po fatimski stoletnici (2018) pa je v Cerkvi odmeval papežev klic k zadoščevanju ob razkritju spolnih zlorab. Namreč svoje Pismo Božjemu ljudstvu z dne 20.8.2018, je papež Frančišek sklenil z naslednjimi pomenljivimi besedami:»Ko doživljamo potrtost, ki jo povzročajo te cerkvene rane, nam bo pomagalo, če bomo skupaj z Marijo vztrajali v molitvi (prim S. Ignacij Lojolski, DV 219), da bi okrepili našo ljubezen in zvestobo do Cerkve. Ona, prva učenka, uči vse nas učence pravilne drže spričo trpljenja nedolžnih žrtev, brez prikrivanja, sprenevedanja in malodušnosti. Marijina drža nam pomaga razumeti, kakšna naj bo drža Kristusovega učenca.«V tem duhu in v ta namen smo takrat obhajali prvosobotno pobožnost v Ljubljani na Taboru v cerkvi Srca Jezusovega. Z velikodušnim odzivom so takrat številni verniki izpričali svojo pripadnost in ljubezen do matere Cerkve.

Zadnjo in nadvse zanimivo prvosobotno pobožnost, v času pandemije, pa sem obhajala v svoji rojstni vasi Barka, prav tam, kjer sem obhajala tisto prvo v svojem življenju, in so se je udeležile tudi nekatere vrstnice iz tistega časa. Vendar je to daljša obširnejša zgodba, ki izhaja iz posvetitve Barke Marijinemu brezmadežnemu Srcu leta 1943 in pričuje o Marijini zvestobi do tistih, ki se zaupajo njeni priprošnji, prav takrat, ko se zdi, da je že vse izgubljeno