Šmarnice v novembru

November je pri nas mesec, ko se Bogu zahvaljujemo za pridelke, za katere smo se trudili celo leto. Na južni zemeljski polobli pa je tedaj pomlad, ko vse cveti in zeleni. V Argentini je mesec november posebej posvečen Materi Božji, tako kakor v Evropi majnik. Zato imajo tudi šmarnično pobožnost v našem smislu od 8. novembra do praznika Marijinega rojstva 8.decembra. Takrat med mašo berejo šmarnice in pojejo Marijine pesmi ali pa se le zbirajo k poslušanju šmarničnega branja.

Med Slovenci v Buenos Airesu je imel veliko zaslug za širjenje Marijinih pobožnosti misijonarski župnik Janez Hladnik (1902–1965), sicer doma iz Rovt, a je dobro poznal tudi kraje okrog Stične, saj je počitnice preživljal pri stricu župniku v Šentvidu pri Stični.

 

VALERIJINE VRSTICE P. Ambrozij Brenčič (1909–1938)

V vsakem kraju si, če le utegnem, ogledam pokopališče, saj veliko pove tako o ljudeh, ki tam žive, kakor o tistih, ki počivajo pod rušo. Eno najlepših je prav gotovo malo samostansko pokopališče v Stični. Posebno nas prevzamejo starinski železni križi, ki so jih nekdaj izdelovali v livarni na Dvoru pri Žužemberku. Še pred desetletji so ti vrhunski izdelki suhokrajinskih železarjev krasili večino grobov naših prednikov, a so se morali umakniti marmorju. Marsikateri križ pa je našel svoje mesto na samostanskem pokopališču. Skromni napisi nas spomnijo na patre Antonina, Gabrijela, Simona, Jožefa in druge, ki so nas spremljali skozi naše otroštvo in mladost. Prvi grob na tem pokopališču je bil izkopan 31. 1. 1912 za Martina Kreutla, ki ga je že v začetku noviciata podrlo drevo, ko je pomagal pri delu v gozdu. Grob za prvega duhovnika, ki je našel večni mir na tem pokopališču, pa je bil izkopan 16. junija leta 1938 za patra Ambrozija Brenčiča. Mladi pater je bil veliko obetajoč teolog – intelektualec, pomemben ne le za stiški samostan, temveč za vso Slovenijo. Rodil se je 1. septembra 1909 številni družini blizu Ptuja. Z enajstimi leti je kot cistercijanski gojenec stopil v prvi razred gimnazije v Ljubljani. Po šestem gimnazijskem razredu pa je v noviciatu zamenjal rojstno ime Janko za ime cerkvenega učitelja sv. Ambrozija. Zato se je toliko bolj navdušeno lotil študija prvih cerkvenih očetov in Cerkve v njeni katakombski dobi. Zavzemal se je tudi za zedinjenje s pravoslavnim vzhodom. Zanimali so ga moderni evropski, predvsem slovanski jeziki. Veliko je pisal v takratno časopisje, a pri vsem tem ni zanemarjal svojih molitvenih in dušnopastirskih dolžnosti. Bil je priljubljen kot spovednik in pridigar. Leta1936 je Stična proslavljala 800-letnico stiškega samostana. Tedaj so mu predstojniki poverili organizacijo priprav na to jubilejno leto. Še zdaj je ohranjena fotografija, kako daje navodila stiškim igralcem, držeč v desnici tekst z dramatizacijo Jurija Kozjaka. Po nekaterih virih se je na vajah prehladil in si nakopal jetiko. Drugi menijo, da je zbolel med služenjem vojaškega roka na njemu tako ljubem jugu Jugoslavije. Umrl je na Golniku, vdan v Božjo voljo, še ne star 29 let. Njegovega pogreba se je udeležilo mnogo najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov in še več preprostih faranov. Vse od tedaj se na samostanski božji njivi leto za letom, desetletje za desetletjem nizajo vedno novi grobovi patrov in bratov, ki sicer prebivajo za samostanskimi zidovi, a so bili vedno tudi med svojimi farani.

Valerija Ravbar

 

Z DUHOVNIKI V SANKT PETERBURGU (26) Z duhovniki v Sankt Peterburgu (26)

Po isti poti smo se vrnili do avtobusa. Tako smo nastopili našo zadnjo vožnjo po mestu. Bolj, ko smo se vozili iz centra, bolj moderno je bilo mesto. Stolpnice in velika blokovska naselja. Toda vse na ravnini. Da, na nepreglednih ravninah je bilo narejeno to mesto.

Do letališča Pulkovo sploh ni bilo daleč. Kmalu smo se znašli pred letališkimi zgradbami. Pobrali smo prtljago in še enkrat pregledali, če imamo vse. Posebej pomembno je bilo, da smo imeli s seboj svoje dokumente in tisti list, ki so nam ga dali ob vstopu v Rusijo.

Naše letalo se je pojavilo. A je bilo potrebno še čakati, da smo se lahko vkrcali. Počasi smo se začeli pomikati.

Dvigali smo se zelo hitro. Bilo je že krepko popoldne, a sonce je bilo še vedno svetlo. Nič se še ni nagibalo k zatonu. Daleč pod seboj sem gledal pokrajino. Bila ja ravna, le tu in tam se je dvigal kakšen mali hribček. Pokrajina je bila vsa preluknjana z jezeri. Večja in manjša so se lesketala v soncu. Opazil sem, da so jezera že nekoliko bolj zlato obarvala. Torej se je sonce le odločilo, da bo zašlo. Vedno bolj poševni žarki so se lesketali na vodni gladini, da je bila vsa zlata. Užitek je bilo gledati tja dol. To vedno rad počnem. Kako lep je svet, a njegove lepote pogosto ne znamo ceniti. Zagledani smo v vse kaj drugega kot v tisto lepoto, ki jo je Bog natresel okoli nas.

Čisto sem se pogreznil v premišljevanja o Bogu, o vesolju in lepoti naše Zemlje. Šele zadnji sončni žarki, ki so mi rdeče posvetili v oči, so me opozorili, da se dan končuje. Torej smo že blizu cilja. Spustili se bomo na zemljo in tam spodaj nadaljevali svoja vsakdanja pota.

Približali smo se Zagrebu. Bil je že v senci. Sočni žarki so se že umaknili za gore in ga niso več božali.

Ko smo bili na trdnih tleh, smo zaploskali. Seveda pilotu, ki nas je varno pripeljal od daleč, iz zraka, iz višin, nazaj na trdna tla. Tako se je končalo naše popotovanje v Rusijo. Bilo je kratko, a veliko lepega smo doživeli. Splačalo se je iti na pot. Pa še dobra družba smo bili. Z duhovniki je lepo potovati, saj smo kakor bratje drug drugemu. Če se trudimo v Gospodovem vinogradu, smo si podobni tudi v prostem času. Pa še molitve je bilo dovolj in vsak dan smo darovali sveto mašo.

Zadnje besede so veljale našemu voditelju Silvu: »Ali bomo še kam šli takole skupaj? Lepo nam je bilo!«

p. Branko Petauer

 

Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (Iz knjige: Govori o Visoki pesmi)

Jezusova ljubezen do nas, naša ljubezen do Jezusa

Predvsem te ljubim, dobri Jezus, zaradi keliha, ki si ga pil, da si nas odrešil. Zaradi tega Zveličar lahko zahteva zase vso našo ljubezen. To – pravim – prijetneje privlači našo pobožnost, jo pravičneje zahteva, tesneje pritegne in silneje razvname. Res se je Zveličar za to močno trudil in pri stvarjenju vsega sveta se ni tako utrudil.

Ko je rekel, je nastalo, ko je ukazal, je bilo ustvarjeno. Za odrešenje pa je moral zdržati pri svojih besedah pred nasprotniki, pri delih pred opazovalci, pri mukah pred zasmehovalci in v smrti pred zasramovalci. Glejte, kako je ljubil! …

Ljubil nas je, ko nas še ni bilo, in dodal, da nas je ljubil, ko smo se mu upirali, kakor priča apostol Pavel: »Ko smo bili še sovražniki, nas je smrt njegovega Sina spravila z Bogom« (Rim 5,10). Sicer pa, če ne bi bil ljubil sovražnikov, ne bi imel prijateljev in, če ne bi bil ljubil tistih, ki jih še ni bilo, ne bi nikoli imel nikogar, ki bi ga ljubil (št. 20,2).

 

JEZUS NAS UČI MOLITI (6) Ponižna molitev

Poznamo Jezusovo pripoved o cestninarju in farizeju, ki v templju molita. Farizej se hvalil, kaj vse je dobrega storil in pri tem zaničeval cestninarja. Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni upal povzdigniti proti nebu, ampak se je trkal na prsi in govoril: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« Jezus ga je pohvalil: »Povem vam: ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan" (Lk 18,10–14).

Sv. Peter nas vabi: »S ponižnostjo se vsi povežite, ker se Bog prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost« (1 Pt 5,5b).

Primer ponižne molitve so stotnikove besede Jezusu, ki jih, nekoliko preoblikovane, molimo pred sv. obhajilom: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen« (Mt 8,8). Kanaanska žena je Jezusa prosila za svojo hčer. Njena ponižna vera je šla tako daleč, da se je primerjala s psički, ki »jedo drobtinice, ki padajo z mize njihovih gospodarjev« (Mt 15,27). Po obilnem ribjem lovu je Simon Peter »padel Jezusu pred noge in rekel: 'Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!'« (Lk 5,8).

Neki redovnik piše: »Prava molitev človeka razgalja. Če hočem resnično moliti, moram nujno vreči s sebe vso navlako in si iskreno pogledati v oči. Pravi molivec je nujno ponižen; podoben je cestninarju, ki skrušen stoji v mraku svetišča in trkajoč se na prsi prosi Božjega usmiljenja. Iskrena ponižnost je prava molitvena drža. Težko je biti ponižen, težko je res moliti.«

Jezus je, kakor starozavezni preroki, naglašal notranjo, pristno molitev. Njegov zgled je močno deloval na učence, ker je bila molitev pri njem nekaj popolnoma človeškega, pristno življenjskega. Nastopal je proti vsaki hinavščini:             »Varujte se pismoukov, ki radi hodijo okrog v dolgih suknjah in jim je všeč, da jih ljudje na cesti pozdravljajo. Radi imajo prve sedeže v shodnicah in častna mesta na gostijah. Vdovam požirajo hiše, pri tem pa na videz pobožno opravljajo dolge molitve; te bo zadela hujša obsodba« (Lk 20,46s).

Kako naj molitev prihaja iz ponižnega srca, uči tudi sv. Ciprijan: »Če molimo, govorímo in prosímo umirjeno, mirno in hkrati spoštljivo. Pomislimo, da stojimo pred Božjim obličjem. Božjim očem mora biti všeč, kako se vedemo in kako govorimo. Kajti kakor objestnež na ves glas kriči, tako se spodobi spoštljivemu prosilcu skromno prositi in moliti. Saj nam je Gospod v svojem nauku zapovedal, na skrivnem moliti, na samem, na tihem, celo v sobah, ker je to bolj skladno z vero.«

Ponižna molitev lahko pride le iz ponižnega in skrušenega srca. Tomaž Kempčan priporoča v Hoji za Kristusom: »Vdaj se srčnemu kesanju in našel boš pobožnost!« Tako moli človek, ki spozna in prizna, da je pred neskončno svetim Bogom grešnik. Kardinal Newman pravi: »Kdor hoče biti pred Bogom velik, mora prej postati prav majhen.«

Romano Guardini je v knjigi Uvajanje v molitev zapisal:     »Človek se pred Božjo svetostjo zave lastne nevrednosti. Ta zavest je prvi vzgib k molitvi. Človek spozna, da je sebičen, krivičen, omadeževan, hudoben ... Ni dovolj, da samo spoznaš, moraš se tudi vdati v to, da si grešnik. Ne trmasto in samopašno, marveč iskreno in voljno. Tudi se ne ponižuj pretirano in ne bodi besen nase, vedi se dostojno in odgovorno. Z dejstvom, da si grešnik, se moraš sprijazniti in sramoto prenesti: to je podlaga za prenovo.«

Za temeljito spoznanje in odkritosrčno priznanje grešnosti je potrebno spoznavanje sebe s pomočjo luči Božje milosti. To pa si izprosimo v molitvi.

Krepost ponižnosti je v človeku nekaj trajnega. Ponižen človek ne prizna le svojih napak, ampak tudi tisto, kar je v njem dobrega, le da to ne pripisuje sebi, temveč Bogu. Ponižnost se ne razodeva samo v odnosu do Boga, temveč tudi v odnosu do bližnjega. Najgloblji temelj ima v Jezusovem izničenju do smrti na križu in je hoja za izničenim in zapuščenim Kristusom, poseben njegov dar. Povezan je z ljubeznijo do Boga in bližnjega. Večina tega daru ne razume, ker misli, da je v nasprotju s človeškim dostojanstvom.

Zakaj je ponižnost za dobro molitev tako pomembna? Bog je človeka postavil za krono stvarstva, kako to, da pričakuje od človeka, da se bo pred Bogom poniževal? Gre za resnico, da je človek hkrati velik in majhen; velik, če pusti, da ga Bog napravi velikega, majhen, če ostane sam v sebi. Če se pred Bogom ponižamo, se s tem najbolje pripravimo na sprejem Božjih darov. Če se pred neskončno svetim Bogom ponižujemo, gremo iz sebe, se rešujemo svoje sebičnosti, očiščujemo svoje srce. Ker je ponižnost velik Božji dar, si ga je treba od Boga izprositi. S tem darom sodelujemo, če se vadimo v poniževanjih in v luči vere in evangelija razmišljamo o svojih slabostih in grehih.

Če nas beseda »ponižnost« moti, lahko uporabljamo besedo »iskrenost« kakor dela neki študent: »"Molitev je pogovor z Bogom, pogovor z bitjem, z osebo, ki ve o nas samih neskončno več, kot bomo mi kdaj sposobni slutiti. Zato zahteva molitev od nas predvsem iskrenost. Le tako ne bomo doživeli samote Božjega molka. Iskreni pa smo le, če smo odkriti do zadnjih kotičkov svoje vesti. Pogosto se nam dogaja, da se naša molitev sprevrže v opravičevanje samega sebe in naših dejanj. Misli, ki iščejo le svojo potrditev in rešitev v nas samih, niso molitev! Moliti pomeni darovati vso svojo majhnost, neuspehe in poraze Bogu brez opravičevanja, a s kesanjem in zato tudi z zaupanjem, da nam bo zaradi Božje ljubezni odpuščeno.

Molitev pa ni samo samoobtožba. Moliti pomeni tudi darovati Bogu vse svoje uspehe in upe. Moliti pomeni, da se v Bogu veselimo, da načrtujemo prihodnost.«

p. Anton