Že od začetka svojega obstoja je delo Odbora močno podpiral in spodbujal sveti papež Janez Pavel II., spodbujal in blagoslavljal ga je tudi papež Benedikt XVI.
Srečanja posvečenih JMS po zoomu ob prvih ponedeljkih v mesecu ob 20.00 bodo: 8. novembra in 6. decembra.
Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 24. oktobra, 28. novembra in 26. decembra.
Vedno upoštevajmo navodila glede novega koronavirusa.
Oktobra je minilo pet let, odkar je fatimska Marija romarica končala z obiskovanjem slovenskih škofij in župnij ter štiri leta od časa, ko je prek šest tisoč Slovencev in Hrvatov v Stični navdušeno pozdravilo Kraljico svetega rožnega venca. Da bi fatimsko sporočilo vplivalo tudi na naše nadaljnje življenje in pripomoglo pri poglabljanju sinodalne poti, ki smo jo začeli, naj nam pomaga tudi ta prispevek. Poglejmo v petih točkah program, ki nam ga dajejo fatimski dogodki, z angelom, Marijo in pastirčki.
1.Fatimski dogodki poglabljajo našo vero v Boga in v življenje po smrti. Že prva angelova molitev poudarja vero v Boga: »Moj Bog, verujem vate. Prosim te odpuščanja za tiste, ki ne verujejo.« Otroci so celo občutili Božjo navzočnost. Lucija je zapisala: »Božjo navzočnost smo občutili tako močno in notranje, da si še med seboj nismo upali govoriti.«
Ko se je 13. maja 1917 pastirčkom prikazala Devica Marija, je povedala, da je iz nebes in jim zagotovila, da bodo tudi oni prišli v nebesa. Stalno so živeli v tem prepričanju, da bo ob koncu njihovega življenja prišla ponje nebeška Gospa in jih odpeljala v nebesa. Nebesa in Boga so vnaprej doživljali ob vsakem Marijinem prikazanju. Lucija je pozneje zapisala, da je Marija razprostrla roke in na pastirčke razlila zelo močno luč, ki je izhajala kakor odsev iz njenih dlani. Ta luč je prodrla v srca pastirčkov in v najgloblje globine njihovih duš. Videli so sami sebe v Bogu, ki je bil ta luč, mnogo jasneje kakor v najboljšem ogledalu. Padli so na kolena in molili. Srečanje z Materjo Marijo je bilo hkrati srečanje z Bogom, to pa je začetek nebes.
Ob drugem Marijinem prikazanju, 13. junija 1917, je Lucija zaradi vedno večjega trpljenja prosila Marijo, naj pastirčke vzame v nebesa. Marija je odgovorila: »Da, Jacinto in Frančiška bom vzela kmalu. Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili.«
Če povzamemo: Fatimski pastirčki so se srečali z angelom in nebeško Gospo, Boga samega pa so na globok način občutili in tako doživeli nebesa in vse življenje hrepeneli po njih, kar je skoraj sto let prej izrazil v svoji pesmi bl. Anton Martin Slomšek: »V nebesih sem doma, od tega ne sveta, nebes se veselim, tja priti si želim ... tam je moj pravi dom, tam večno srečen bom.«
2. Fatimski dogodki nas vabijo k pokori. S to besedo označujemo spreobrnjenje srca, zakrament spovedi, zunanje spokorne vaje, prošnje za odpuščanje grehov in zadoščevanje za storjene grehe s prenašanjem različnih križev. Tako se upodabljamo po Jezusovem in Marijinem Srcu. Fatimska Gospa se je pastirčkom prikazala tudi s srcem. Fatimskim pastirčkom je bila pokora zelo blizu. Z njo so reševali ljudi za nebesa. To je bilo njihovo življenjsko poslanstvo. Z Božjo in Marijino pomočjo so delali velike žrtve, ki jih tudi odrasli nismo zmožni. Videnje pekla, obljuba, da bodo prišli v nebesa in sreča ob angelu, Mariji in doživetju Boga jih je nagibala k junaški velikodušnosti in so nam s svojim življenjem stalna spodbuda in opomin. Posebno moč ima v sebi za pastirčke in za nas trikratni klic angela z žarečim mečem v tretji fatimski skrivnosti: »Pokora, pokora, pokora!«
Po zgledu fatimskih pastirčkov naj bi se tudi med nami našli taki, ki bi delali pokoro za tiste, ki ne priznajo svojih grehov in se jih ne kesajo. S tem bi nanje klicali Božjo milost, osmislili pa bi tudi svoje trpljenje.
3. Fatima je klic k molitvi. Ta klic gre v tri smeri:
a) Molili naj bi dve lepi in bogati molitvi, ki ju je pastirčke naučil angel in so odličen dar nebes človeštvu ter so zato več vredne kakor molitve, ki jih sami sestavimo: »Moj Bog, verujem vate, molim te« in »Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh«. Čudovit je bil pogled na preproste fatimske pastirčke na paši, ki so bili tudi po več ur sklonjeni do tal in so ponavljali angelovi molitvi. V prvi molitvi so obujali tri Božje kreposti: vero, upanje in ljubezen ter molili za tiste, ki v Boga ne verujejo, ga ne molijo, vanj ne upajo in ga ne ljubijo. Z drugo molitvijo so častili Presveto Trojico in jo prosili za spreobrnjenje ubogih grešnikov.
b) Fatima je nadalje klic k vsakdanji molitvi rožnega venca. Fatimska Gospa je leta 1917 pri vsakem prikazanju naročila to molitev, 13. oktobra pa se je predstavila kot Kraljica svetega rožnega venca. Takrat je pastirčkom naročila: »Še naprej vsak dan molite rožni venec!« Tudi nas vabi k temu. Devici Mariji in Jezusu je ta molitev izredno ljuba.
c) Fatima nas kliče k češčenju »skritega Jezusa« v sveti Evharistiji. Vzor so pastirčki, ki so bili sposobni, da so se tudi po več ur pogovarjali s »skritim Jezusom« v domači cerkvi. Na njih se je uresničilo dejstvo, da Marija vedno vodi k Jezusu. Poglobitve krščanskega življenja ne bomo dosegli brez zavzetega češčenja svete Evharistije.
4. Fatima je klic k češčenju Marijinega brezmadežnega Srca. To je sredstvo za vsestransko rešitev danes v mnogih ozirih izgubljenega človeštva. To češčenje prinaša: 1) spreobrnjenje in oblikovanje naših src po Srcu naše ljubeče Matere; 2) življenje v miru v družini, večjih skupnostih, med državami in po vsem svetu ter 3) večno srečno življenje pri Bogu in naši nebeški Materi, katerega začetek v upanju občutimo že na tem svetu. Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca se mora razodevati in nadaljevati v poglobljenem krščanskem življenju pri graditvi boljšega sveta. To je najprej svet naše notranjosti, novega srca, oblikovanega po Marijinem in Jezusovem Srcu, po njuni usmiljeni ljubezni.
Posebna oblika češčenja Marijinega brezmadežnega Srca je obhajanje petih prvih sobot kot priprava na posvetitev in obnavljanje posvetitve Marijinemu Srcu in po njem Jezusovemu Srcu. Posvetitev najsvetejšima Srcema je najodličnejša oblika njunega češčenja. Češčenje in posvetitev – to je tudi pot do večne sreče pri Bogu in hkrati pot do miru: Bog je Bog miru, Marija je Kraljica miru, zato njuni častilci delajo za mir in medsebojno spravo. Morda bo kdo posnemal sestro Lucijo in ljubljanskega škofa Rožmana, ki sta kar naprej vse življenje obhajala pet prvih sobot na fatimski način in to pobožnost priporočala tudi drugim.
5. Fatima je klic k ustanavljanju molitvenih in pogovornih skupnosti. Po vzoru pastirčkov naj bi se oblikovalo čim več malih molitvenih in pogovornih skupnosti – to je več kakor samo skupin. Omogočale in pospeševale naj bi sinodalni proces, ki se je po naročilu papeža Frančiška začel v vsej Cerkvi. Med fatimskimi pastirčki je bila čudovita medsebojna edinost v vsem. Velik blagoslov Sloveniji bi bile male skupnosti, najprej družine, ki naj bi pastirčke posnemale. V tej luči vidimo, kako pomembno je, da oba zakonca živita poglobljeno krščansko življenje in ga posredujeta svojim otrokom. Fatima je tudi vzor medsebojne pomoči in edinosti med družinami, kar kažeta obe družini fatimskih pastirčkov, Lucijine na eni strani in Frančiškove ter Jacintine na drugi.
O koncu ponovimo pet poudarkov Fatime: 1) vera v Boga in posmrtno življenje, 2) pokora s poudarkom na spreobrnjenju in reševanju ljudi za nebesa, 3) molitev, zlasti molitev rožnega venca, ki doseže svoj vrh v češčenju Najsvetejšega, 4) češčenje Marijinega brezmadežnega Srca, ki doseže svoj vrh v posvetitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu in se razširi na vse življenje in 5) ustanavljanje molitvenih in pogovornih skupnosti, ki bodo v pomoč svetovni sinodi v Cerkvi.
p. Anton
Zdravilna rastlina prava lakota (Galium verum L.) ima zanimiva slovenska ljudska imena: slama Device Marije, dremovka, kolenc, divji lan, rumenjak, rumena lakota, rumena mračnica. Menim, da so naši predniki pravo lakoto imenovali slama Device Marije zato, ker je socvetje na pogled mehko, nežno, lepo, skoraj zlate barve – tako prelepo, da bi vanj lahko Mati Marija položila Dete Jezusa v jaslih.
V srednjem veku so uporabljali različne vrste lakote za zdravljenje zlatenice in rakastih obolenj. Švedski zdravnik, botanik in zoolog Karl Linne iz 18. st. pa je opisal lakoto za lajšanje krčev pri otrocih.
Prava lakota raste po
suhih travnikih, pašnikih, poteh, mejah in nasipih. Pokončno, dlakasto steblo
požene do 60 cm. Cveti od junija do septembra. Rumeni cvetki močno dišijo po
medu. Uporabni del je celotna rastlina brez korenin, zel (Galii verbi herba).
Nabiramo jo v času cvetenja. Zel zberemo v šopke in jih sušimo v senci. Je
trajnica in sodi v družino broščevk (Rubiaceae).
Čajna mešanica za izboljšanje presnove patra Simona Ašiča (MetaSIT)
25% list velike koprive (Urticae folium)
20% list breze (Betulae folium)
20% list regrata (Taraxaci folium)
15% rastlina rmana (Millefolii herba)
10% rastlina prave lakote (Galii veri herba)
10% list melise (Melissae folium)
Prava lakota vsebuje eterično olje, flavonoide, saponine, čreslovine, kumarine, organske kisline in kremenčevo kislino. Lakota poveča izločanje urina, ker vsebuje flavonoide in saponine. Spodbuja tudi delovanje jeter, podpira normalno delovanje žolčevodov. Zaradi teh učinkov jo uporabljamo v čajni mešanici za izboljšanje presnove.
Znanstveni dokazi potrjujejo, da ima prava lakota tudi imunomodulatorno delovanje, kar pomeni, da spodbudi delovanje imunskega sistema oziroma ga zavira, kadar je to potrebno, npr. pri pretiranem imunskem odzivu.
Breza poveča izločanje urina in tako pripomore k lažjemu izločanju strupov, ki nastanejo pri povečani presnovi. Enako deluje tudi kopriva. Rman še okrepi delovanje jeter in nastajanje žolča ter njegovo izločanje iz žolčnika. Uravna prebavo, če je morda motena. Melisa pomirja. Stres namreč lahko vpliva na presnovo.
Čaj MetaSIT pijemo trikrat dnevno. Vedno si pripravimo sveže pripravljen čaj. Dobro je vztrajati – piti čaj en mesec. Pri tem pazimo na prehrano, jemo zdravo. Poskušamo živeti tudi z manj stresa.
V presnovi v telesu s kemijskimi in fizikalnimi procesi nastajajo snovi v procesu anabolizma, kakor se tudi razgrajujejo v procesu katabolizma. V presnovo so vključeni še procesi, v katerih telo pridobiva energijo.
Mazilo lakote
V ljudski medicini lakoto uporabljamo še za zdravljenje lišajev, novotvorb na koži, zatrdlin, turov, aken, kožnih izpuščajev. V ta namen mazilo lakote dvakrat dnevno namažemo na prizadeto mesto.
Nasveti patra Simona Ašiča
V času cvetenja prave lakote lahko rastlino uporabimo tudi svežo. Pri kožnih izpuščajih, lišajih, gnojnih tvorbah, zatrdlinah in tudi rakastih tvorbah sok sveže rastline rumene lakote pomešamo z maslom in namažemo na prizadeto mesto. Mazilo menjamo vsake tri ure. Krpico, ki smo jo pri tem uporabili, zavržemo. Najbolje je, da jo zažgemo. Pri vsakem nanosu je torej treba uporabiti novo. Lahko pa tudi sveže iztisnjen sok nakapamo na bolno kožo in pustimo, da se posuši.
Pri oteklih bezgavkah obloge s toplim čajem iz prave lakote dajemo za nekaj ur na prizadeto mesto.
Plezajoča lakota
Podobne učinke ima tudi plezajoča lakota (Galium aparine L.), ki ima drobne bele cvetke, ki sestavljajo pahuljasto socvetje. Zraste do 1,5 metra v višino. Liste ima podolgovate, suličaste, ki se končujejo v ostre igle. Najbolj učinkovit je svež sok iz plezajoče lakote, lahko jo pa tudi posušimo.
Barbara Kozan, mag. farm.
Samostan Stična je bil vso svojo zgodovino prijateljsko povezan s cistercijanskim samostanom Rein pri Gradcu. Tako je marca leta 1579 poslal opat Jurij iz Reina v Stično meniha Bernarda Schaurerja, ki v svoji matični hiši ni bil zadovoljen, prav tako ne v Vetrinju na Koroškem, saj se nikakor ni mogel navaditi poslušnosti. Zato so sklenili poizkusiti še s prevzgojo v Stični. Toda že takoj po prihodu je pisal takratnemu reinskemu priorju Lavrenciju, ki je pozneje postal stiški opat, da v Stični ni doživel prijaznega sprejema in da je opat Jakob zelo škrt. Hkrati je poslal tudi pismo s pozdravi svojim sobratom. Med drugim je potarnal, da imajo v Stični grozno slabo vodo, saj je bil na Štajerskem navajen na zelo trdo vodo. Menil je, da mu bo voda, ki izvira izpod stiških hribov, zagotovo skrajšala življenje. Po dveh mesecih bivanja v Stični je Bernard res umrl, nimamo pa podatka zaradi česa.
Naslednje leto so bile v Stični volitve novega opata, ki se jih je udeležil tudi opat Jurij iz Reina. Ogledal si je samostansko gospodarstvo in svetoval, naj obnovijo zapuščene vinograde, da bodo predvsem bolni menihi imeli zdravo pijačo.
Mi pa po toliko stoletjih še vedno pijemo stiško vodo in nič ne kaže, da bi imelo to tako hude posledice kot za patra Bernarda.
Valerija Ravbar
Od 13. maja 1967 do 13. maja 1968 so v Fatimi praznovali Marijino leto v spomin 50 letnice, odkar se je Marija prikazala trem otrokom v Irijski globeli blizu Fatime. Prvo obvestilo o možnosti romanja v Fatimo je jeseni objavil časopis Družina. Med verniki je vzbudilo veliko zanimanje. Očitno se je pri nas do leta 1968 marsikaj spremenilo in ljudje so si že malce bolj upali javno pokazati versko prepričanje. Za romanje se je odločilo okoli tisoč Slovencev. Posamezniki so že prej, celo še pred vojno, obiskovali Fatimo, to pa je bilo prvo skupinsko slovensko oziroma jugoslovansko romanje v Fatimo.
Prva skupina je odpotovala iz Ljubljane v petek, 8.marca. Pravzaprav je poletela. Na letalu je bilo 86 romarjev, od tega 18 duhovnikov s škofom dr. Pogačnikom na čelu. Od Lizbone do Fatime so pot nadaljevali z avtobusom. Ravno takrat je bilo v Fatimi veliko zborovanje bolnikov in bolniškega osebja z vsega sveta. Naši ljudje so bili prevzeti od množice romarjev in njihove pobožnosti.
Naslednja skupina se je odpeljala na veliki ponedeljek, 16. Aprila, s petimi avtobusi. Ti so obiskali najprej Lurd. Na nekatere je napravil večji vtis kot pozneje Fatima. Toda večina se je strinjala: »Bolj kot Lurd daje Fatima videz spokornosti. Irijska globel je danes spremenjena v skledast trg, kjer stoji na dnu kapelica prikazovanj. Trg se začenja z mogočim kriem. Nekateri razumejo govorico križa in se vržejo na tla, potem pa se med molitvijo rožnega venca počasi po kolenih približujejo kapelici prikazovanja.«
Koliko generacij ljudi iz vseh slovenskih krajev je bilo tu! Mož, ki se je prišel zahvalit, ker je preživel Soško fronto, in mati, ki je molila za spreobrnjenje svojih otrok. Da ne omenjamo bolnikov, ki so prišli k Mariji prosit za zdravje, in vseh tistih, ki so ji samo prišli potožit svoje gorje ali se ji zahvalit za izkazano milost.
»Ko sem se zazrla v belo fatimsko gospo, se mi je zazdelo, da njene ustnice šepetajo: Molimo za tiste, ki ne znajo ali nočejo več moliti, ljubimo za tiste, ki ne ljubijo, in zaupajmo namesto onih, ki ne upajo več. Svoje žrtve in trpljenje darujmo Bogu v zadoščenje za spreobrnjenje grešnikov.«
To pomlad so Slovenci v Fatimi veliko molili, pa tudi občudovali pobožnost in zaupanje ljudi, ki so se z vsega sveta prišli poklonit Mariji.
»Polni globokih vtisov in doživetij smo zapustili kraj, ki ga je Marija imela za vrednega, da ga obišče in nam v stoletju tehnike, nevere, vojne, blaznosti in spolne razbrzdanosti prikliče v spomin resnico o križu in pokori.«
Druge skupine naših romarjev so se zvrstile v času do 10. maja. V dneh po beli nedelji je bilo v Fatimi več kot 300 Slovencev hkrati.
Prim. Družina 1968, št. 10, str. 6; Misli 1968, št. 12, str. 254
Valerija Ravbar
