Z duhovniki v Sankt Peterburgu (26)

Zjutraj me je prebudilo boječe sonce, ki se je skrivalo za oblaki. Tu in tam mu je uspelo poslati kak žarek skozi oblake.

Bil sem nekoliko otožen. Tako hitro je konec tega našega popotovanja! No, saj štiri dni sploh ni veliko, zato je moralo hitro miniti.

Opravil sem jutranja opravila. Pa ni bilo nič kaj prijetno. Spet me je močno bolelo v križu. Toda upal sem, da bo nehalo. Tako je bilo vsako jutro. Vse, kar sem imel na postelji, sem zložil v kovček. Zdelo se mi je, da ničesar nisem pozabil. Saj ni bilo veliko. Moje babuške pa sem dal v nahrbtnik, saj bom lahko bolje pazil nanje. Kovčke pogosto tako grdo premetavajo, da je skoraj čudež, če kaj ostane celo.

Vzel sem si dovolj časa, da sem lahko v miru zmolil jutranji del brevirja. Potem pa sem počasi šel v cerkev k maši. Sestra, ki nam je pripravila oltar in odklenila cerkev, se nas je že navadila. Bila je zelo zgodnja in urejena. Vse nam je lepo pripravila. Cerkev je odprla tako zgodaj, da so nekateri sobratje molili brevir kar cerkvi.

Sledila je še zadnja sveta maša v Rusiji. Da, bilo je lepo. Ko smo se pripravljali na odhod nisem imel nobene predstave, kako bo vse potekalo. Sedaj, ko končujemo, imam v spominu nekaj podob, kakšen videz ima mesto. Vesel sem bil, da imajo katoliški verniki tudi spodobne bogoslužne prostore in da jih celo prenavljajo. Seveda so v veliki manjšini. Toda ne boj se, mala čreda, je pogosto poudaril papež Janez Pavel drugi.

Silvo nam je naročil, naj se po maši čim prej spravimo na zajtrk. To smo tudi naredili. Spet smo šli v tisti mali lokal nasproti cerkve vojaške mornarice. Kar navadili smo se že na tak način zajtrkovanja. Bilo je poceni in okusno. Tudi gospe, ki so tam delale, so se že navadile na nas. Naučili smo se sporazumevati. Dobili smo vse, kar smo želeli. Bilo je pač potrebno govoriti tudi z rokami in pokazati s prsti: To in to bi rad in toliko kosov.

Po zajtrku smo prinesli s seboj že vso prtljago, tudi ključe smo že oddali. Pred bogoslovje nas je prišel iskat avtobus. Naložili smo vso prtljago in se odpeljali v bližino cerkve na preliti krvi. Tam smo še malo obiskali stojnice in še kaj malega nakupili. Dejali smo, da je treba zapraviti še zadnje rublje. Preiskali smo vse žepe in nabrali ves drobiž, ki je bil razsejan po raznih žepih. Ni bilo veliko, kar mi je ostalo. Bilo je približno za pol babuške. S gospo na stojnici sva se dogovorila, da bom drugo polovico plačal v evrih. Na koncu sva bila oba zadovoljna. Tako je storil tudi škof Glavan. Pobrskal je po žepih in nabral vse, kar je našel, dodal še nekaj v evrih in kupil babuško.

Od tam nas je vodička peljala do nekega stranskega kanala. Ob privezu nas je že čakala ladjica. Ni bila ravno lepa. Najbrž jo je najela za male denarje. Toda če nas bo peljala po mestu, bo kar dobro.

Vkrcali smo se. Dva mlada možakarja sta bila za posadko. Pognala sta v tek svojo barkačo in zapluli smo po kanalu. Mostovi so bili tako nizki, da bi malo višji človek lahko z glavo butnil ob most. Toda to nas ni motilo. Bili smo veseli, da si bomo tudi z vode malo ogledali mesto.

Po stranskih kanalih smo dospeli v Veliko Nevo. Bilo je precej prometa. Nekje sredi vožnje je naša barkača začela čudno ropotati. Eden od možakarjev je prišel na krov in odmaknil stole, na katerih smo sedeli. Potem je odprl velik pokrov v tleh in nekaj gledal noter v drobovje. Ni mu bilo jasno, kaj je narobe. Smrdelo je po nafti. Kmalu je spet zaprl in počasi smo odškripali naprej. Mislil sem si, no saj bo šlo. Pa je šlo za silo.

Peljali smo se mimo Zajčjega otoka, kjer smo pred dnevi obiskali kraljeve grobnice. Pogled ni bil nič kaj romantičen. Proti zahodu je še bilo delno jasno. Na vzhodu pa je bilo malo več oblakov. Ravno toliko so zakrivali sonce, da je bilo težko fotografirati v tisto smer.

Dospeli smo do velikega mostu čez Nevo. To je tisti, ki ga enkrat na dan dvignejo, da gredo velike ladje naprej. Peljali smo se še nekoliko naprej, potem pa je začel obračati. No, naša vožnja je bila prav kratka. Predstavljal sem si malo več. Upal sem, da bo vse v redu delovalo, da se bomo lahko vrnili.

Nekako vzporedno z Izakijevsko katedralo smo obrnili. Videl sem tisti znani spomenik nekega carja. Ne vem, ravno kateri je. A najdeš ga na mnogih razglednicah. Skušal sem ga fotografirati, a je bil za moj objektiv nekoliko predaleč. Pa še sonce mi je sijalo nasproti.

Nazaj smo se vozili ob Ermitažu. Šele iz reke se je videlo, kako obsežna zadeva je to. So si pa ruski carji res privoščili razkošen zimski dvorec. Sami so uživali v njem in še vse tiste, ki so jih tam sprejeli na obiske, so počastili in navdušili. Svojim rojakom pa so zapustili neprecenljivo kulturno in umetniško dediščino.

Ko smo zavili v stranski kanal, se je pa začelo. Naša barkača se je ustavila. Nekaj je še ropotala, a naprej smo drseli le zaradi zaleta, ki smo ga imeli. Nazadnje pa se je čisto ustavila. Čudno se mi je zdelo, toda veliko se nisem brigal, saj so nas morali pripeljati nazaj na začetno točko. Le čas nam je brez pomena hitel. Lahko bi ga bolj koristno uporabili, kot pa s čakanjem na pokvarjeni barkači.

Še sam ne vem, kako smo le prilezli do nekega pomola. Tam so nas izkrcali. Najprej mi ni bilo čisto jasno, kje so nas pustili. Po nekaj korakih pa sem opazil, da smo izstopili na kar pravem kraju. Pred nami je bila cerkev na preliti krvi. Pred njo pa nekaj svatov s poročnim parom. Imeli so s seboj fotografa, ki pa je bil nekoliko neokreten za moje pojme. Sam ne vem, zakaj sem tak do drugih fotografov. Toda, ko jih gledam, me kar jeza popade, saj vidim, kaj vse bi lahko naredili, če bi imeli oči dovolj odprte. Zato sem se kar pomešal med svate in začel še sam fotografirati. Ženin se je potrudil, da je nevesto vzel v naročje in jo nesel po ulici. Zgleda, da je tam to navada. Toda imel je srečo, da je bila vitke postave. Malo težje bi jo bilo nositi, ko bi bila nekoliko bolj obložena z kilogrami. Toda mladi ljudje zmorejo vse, posebej še zaljubljeni. Seveda pri poroki ni smel manjkati tisti dolgi avto. Lep bel je čakal na trgu pred cerkvijo.

Cerkev z lepimi in pisanimi čebulastimi zvoniki je bila spet privlačna. Naredil sem nekaj posnetkov, saj za več ni bilo časa. Avtobus nas je že čakal za cerkvijo. Imeli smo še nekaj programa, zato smo morali nekoliko pohiteti. Prav zadnjo minuto prisopihati na letališče pa tudi ni najbolje.

Kje smo se vozili, se ne bi mogel spomniti. Na neki dokaj široki ulici so nas odložili in gospa nas je vodila naprej. Šli smo po nekaj ulicah. Naključno sem videl, da smo šli mimo Puškinovega muzeja. Na ulici je bila velika tabla, ki je označevala stavbo. Vsega nisem mogel brati, zakaj bil je ravno v tisti hiši njegov muzej. Mogoče je tam kaj napisal, ali tam nekaj časa živel.

Zavili smo v drugo ulico. Tam so nas pričakali pred neko stavbo in nas pozdravili. Popeljali so nas v notranjost, ki je bila zelo čedno urejena. Že takoj v pritličju smo sedli v lepó pripravljeno obednico. To je bilo torej poslovilno kosilo. Rekli so, da nam ga podarja agencija. Toda najbrž smo ga sami plačali. Z nami je bila še lastnica agencije ter še nekaj oseb.

Zasedli smo prostore in zmolili. Takoj so nam servirali z neke vrste zelenjavo. Ne vem točno, kaj je bilo. Bilo je rumeno oranžno in naribano. Na prvi pogled mi ni delovalo preveč privlačno. Toda potrudil sem se in pojedel. Okusa ni bilo izrazitega. Mogoče so bile kakšne naribane bučke s kakšnimi začimbami in omako. Pojedel sem, a bilo je zadosti. Za še eno porcijo se gotovo ne bi potegoval. Potem so nas postregli z vinom in sokovi. Postrežba je bila razkošna in imel sem občutek, da so nas povabili v malo boljšo hišo. Mogoče je bil to kakšen hotel ali kaj podobnega.

Sledila so ostala jedila, ki so bila zanimivega okusa. Bilo je seveda drugače kot doma, a kljub temu zanimivo. Ni bilo kakšnih posebnih novih okusov, le nekoliko drugače, kot smo vajeni.

Na koncu je bila še sladica. Po sladici pa so nas slovesno pozdravili in nam zaželeli srečno vrnitev. Dodali so, naj se še kdaj vrnemo. Silvu so podarili koledar s fotografijami iz Sankt Peterburga. Škoda, ker sem pustil fotoaparat v avtobusu. Lahko bi naredil še kakšen posnetek več za spomin. Pa še skrbelo me je, ali ga bom še našel, ko se bomo vrnili nazaj na avtobus.

p. Branko Petauer

 

Lepota Kristusa v večnosti, učlovečenega in vstalega

Kako lep si svojim angelom, Gospod Jezus, v Božji podobi, v svoji Božji naravi, v svetem sijaju rojen pred zgodnjo Danico, odsvit in odsev Očetovega bistva, večen in nepokvarjen sij večnega življenja! Moj Gospod, kako lep si prav pod tem vidikom svoje slave!

Ko pa si se izničil, ko si odložil svojo naravno neminljivo svetlobo, mi je tvoja dobrota še bolj zablestela, tvoja ljubezen še bolj zasijala in tvoja milost še bolj zažarela. Kakor svetla zvezda si vzšel iz Jakoba, kakor jasna mladika si pognal iz Jesejeve korenike, kakor prijetna luč si me obiskal v moji temi – Vzhajajoči z višave! Kako so celo nebeške moči strmele nad tvojo krasoto, ko si bil spočet od Svetega Duha, ko si se rodil iz Device, ko si brezmadežno živel, ko si lepo učil, ko si delal znamenite čudeže in se razodeval s svojimi zakramenti!

Kako si potem, Sonce pravice, po svojem zatonu bleščeč vstal iz osrčja zemlje. In kako si se končno, krasen v svoji obleki, kot Kralj veličastva, vrnil v nebeške višave !

Kako ne bi za vse to moje kosti rekle: »Gospod, kdo ti je enak« (Ps 34,10), (št. 45,9).

sv. Bernard, Govori o Visoki pesmi

 

JEZUS NAS UČI MOLITI (5) Jezusovo življenje kot hvalnica Očetu

Jezus ni slavil Očeta samo z molitvijo, temveč je vse svoje življenje spremenil v hvalnico Očetu. Svoj vrh je ta hvalnica dosegla v smrti na križu. Posebna značilnost Jezusovega zemeljskega življenja in delovanja je bila v spolnjevanju Očetove volje. Kako je bila Jezusova srčna zadeva in njegovo življenjsko poslanstvo spolnjevanje Očetove volje, kažejo besede, ki jih pismo Hebrejcem polaga Jezusu v usta že ob njegovem prihodu na svet: »Glej, prihajam – o meni je pisano v knjigi – da izpolnim, o Bog, tvojo voljo« (10,7).

Ko se je poslavljal s sveta, je upravičeno rekel: »Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal« (Jn 17,4).

Staršema, ki sta dvanajstletnega Jezusa žalostna iskala, je pojasnil, da mora biti pri tem, kar je njegovega Očeta. Te besede so posebno pomembne, ker so prve zapisane Jezusove besede in so bile izgovorjene v templju, ki je hiša molitve.

V času javnega delovanja so učenci ob neki priliki prosili Jezusa, naj jé. Odgovoril jim je: »Moja jed je, da izpolnjujem voljo tistega, ki me je poslal, in dovršim njegovo delo« (Jn 4,34).

Ob drugi priliki je rekel: »Ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal« (Jn 5,30).

Spomnimo se ponovno na Jezusovo molitev na Oljski gori, v kateri je dostavljal, naj se zgodi Očetova volja.

Vsi ti in mnogi drugi primeri kažejo, kako je bila v veselih in težkih trenutkih Jezusova največja skrb, da spolni Očetovo voljo. Pri Jezusu ni šlo za neko zunanje spolnjevanje predpisov, ki je pri nas ljudeh tako pogosto. Šlo je za globino skrivnostnih medosebnih odnosov med Sinom in Očetom. Odnos Jezusa do Očeta je odnos ljubezni in pokorščine, pokorščine iz ljubezni. Ta odnos opažamo pri vsaki Jezusovi dejavnosti. Zato je bila vsaka Jezusova zavestna dejavnost hkrati molitev.

Spolnjevanje Očetove volje je za vsakega pravega kristjana njegova vsakdanja »jed«. Če je tako, potem tudi naše življenje postaja molitev, to je ljubeča povezanost z Bogom, delovanje zanj in njegove načrte. Naša pot k Očetu vodi po Kristusu. On je pot. Zato se bomo z izrečno molitvijo in s svojo dejavnostjo, ki bo v skladu z Božjo voljo, vključili v Kristusovo molitev in njegovo dejavnost, njegovo ljubečo pokorščino Očetu. Po Kristusu bomo dosegli popolno edinost z Očetom. Druge poti ni. Kakor Jezusovo je tudi naše življenje skupaj z Jezusom hoja k Očetu.

Naravnanost na Očeta v molitvi in v delovanju, v spolnjevanju Očetove volje, je jedro Jezusove molitve. Lepo to jedro izraža prošnja v očenašu: »Zgodi se tvoja volja.«

Svetniki so znali biti hkrati pri Bogu in pri delu. Sv. Izidor, kmet, je vsako jutro odšel najprej v cerkev, nato šele na polje. Življenjepis o tem svetniku piše: »Vsa njegova opravila so bila bogoslužna: ko je z roko držal plug, se je pogovarjal z Bogom. Vztrajna povezanost z Bogom mu je dala, čeprav ni nikoli hodil v šolo, tisto vedro jasnost in mirnost, kateri mu je vsak zavidal. Česar se ni mogel naučiti iz knjig, mu je bilo neposredno dano od Boga po milosti molitve. Vse njegovo življenje je bilo skrivnostno sporazumevanje z Božjo ljubeznijo.«

Znani kirurg dr. Christian Barnard, štirikratni doktor, specialist za presajanje človeških src, lepo pove, kako moli in kako svoje življenje in delovanje povezuje z Bogom: »Tudi jaz molim. Vsi v družini molimo. Molimo zlasti zjutraj; molim pa tudi, če sem v letalu, ko vozim avto ali ko čakam na avtobus. Moj pogovor z Bogom je zelo preprost. Ne prosim ga za velike reči. Prosim ga predvsem za to, da bi mogel na kar najboljši način nadaljevati svoje delo. Prosim ga tudi, naj varuje mojo ženo, moja otroka, vso mojo družino ... Še naprej ponavljam Davidov psalm: 'Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka; na zelenih pašnikih mi daje ležišča. K vodam počitka me vodi, mojo dušo poživlja.' Naučite se tudi vi teh besed, ki so mi vedno prinesle toliko miru.«

p. Anton

 

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo.

Na pšeničnem klasu smo napredovali za tri zrna. Bogu in vsem molivcem hvala. Obeti za naprej, človeško gledano, so slabi. Nekdaj krščanska Slovenija in Marijin narod, prebudi se! Večje število duhovnih poklicev lahko pričakujemo ob ponovni zavzetosti za pristno krščansko življenje. Molitev za duhovne poklice je hkrati molitev za krščanske družine, ki bodo živele iz vere. Mašna daritev s sv. obhajilom, redna sv. spoved, vsakodnevna molitev, posebej molitev rožnega venca, pristna medsebojna ljubezen – vse to naj poživlja krščansko družino. Duhovni poklici rastejo ob Evharistiji in Mariji, ob Jezusovem in Marijinem Srcu. Več duhovnih poklicev lahko pričakujemo, ko bodo družine pripravljene sprejeti več otrok in jih krščansko vzgojiti.

 

LETO V JOŽEFOVI ŠOLI (8)

Molitev nas dviga in dela čudeže. Kristjani bi se morali zavedati, da si z molitvijo lahko izprosimo pri Bogu mnoge milosti, ki jih potrebujemo v življenju. Posebej jih bomo potrebovali v teh dneh, ko vstopamo v novo šolsko in veroučno leto. Naj se novo katehetsko leto prične, traja in konča predvsem z molitvijo. Potem smemo tudi sami pričakovati »čudež«, da se po nas in v nas na priprošnjo določenega svetnika izpolni Božja volja. Marija je v Fatimi poučevala otroke, kaj vse lahko dosežejo z molitvijo: mir na svetu, konec vojne in še mnoge druge milosti bodo deležni, če bodo zaupali Bogu. Marija je fatimskim pastirčkom pokazala, kaj je glavno sredstvo zoper moči satana, teme, zla, pekla, sovražnosti, kuge in greha? Nenehno je ponavljala: »molite, molite, molite rožni venec«. Vsi se še spominjamo dogodka, izpred petih let, ko nas je obiskala fatimska Mati Božja? Takrat smo vsi njeni otroci doživljali, da moli skupaj z Marijo vsa krščanska Slovenija.

Bog je na poseben način izbral sv. Jožefa in ga želi dati, kot ponovno znamenje in vzor možem in očetom naših časov. Sv. Jožef, glavar, varuh in skrbni branitelj svete Družine, je tudi danes velik priprošnjik našim družinam. Zato ga je Cerkev postavila za zavetnika vesoljne Cerkve in družine. Sv. Jožef gotovo more tudi v današnjih dneh braniti Cerkev, družine in nas posameznike pred nevarnostjo in pogubljenjem. Ali je v nas še toliko vere in zaupanja, da bomo tudi mi potrdili izkušnjo, ki nam jo je v svojih spominih zapisala sv. Terezija Velika: »Za katero koli milost prosite sv. Jožefa, vam bo dana!« S ponižnim in iskrenim srcem potrdimo to spoznanje svetnice, zato iz vsega srca kličimo: »Sveti Jožef, izprosi nam od Jezusa dušni mir in vztrajnost pri prenašanju križev.« Večkrat molimo: »Jezus, Marija, Jožef, vam podarim svoje srce in svojo dušo. Pravični sveti Jožef, posreduj za nas pri našem Odrešeniku Jezusu Kristusu, ki si ga kot otroka pestoval v svojem naročju, in pri Devici Mariji, ki si ji bil izbran za moža.« Danes nas mora prebuditi iz sna in prepričati, da stopi pred nas ta slavni očak. Kakor je obvaroval Božjega Sina pred smrtno nevarnostjo, tako bo zagotovo tudi nas in naše družine vseh stisk in preizkušenj. »Potemtakem, moji ljubi«(Apd 2,12), ne izgubljajmo poguma in se ne naveličajmo moliti. Ohranimo tisto krščansko držo, o katedri nas uči Jezus: »Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo«(Mr 11,24). Pred tem pa Jezus še reče svojim učencem: » Imejte vero v Boga«(Mr 11,22)!

Cerkev nas vabi, da vsak dan zjutraj, opoldne in zvečer molimo angelsko češčenje, v spomin na Božje učlovečenje. Enako se smemo spominjati tudi angelovega obiska sv. Jožefu, ko ga v sanjah opomni na nevarnosti in mu oznani velika božja dela, kot je naše odrešenje (Mt 1,22–23). Tudi mi tako, kot sv. Jožef, z vsem spoštovanjem ponavljajmo angelove besede: »Veseli se, milosti polna, Gospod je s teboj, in verjemimo, da za vsemi težkimi dnevi preizkušenj pridejo srečni dnevi, ko bomo iz vsega srca izgovarjali molitev Magnificat: »Moja duša poveličuje Gospoda in moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.« Najlepša zahvala Bogu pa je, ko v naših družinah odmeva skupna molitev »Oče naš, ki si v nebesih«. Zato naj bi skrbeli po naših družinah očetje, ki nosijo skupaj z Bogom Očetom isto ime in so namestniki nebeškega Očeta v družinah, tudi po zgledu sv. Jožefa.

Naj tudi nas naslednji zgled iz življenja poduči o veličini in mogočni priprošnji sv. Jožefa (Glasnik svetega Jožefa, l. 1879). Živela sta oče in njegova edina hčerka. Ta uboga 15-letna deklica je bridko jokala ob postelji svojega očeta. Matere ni nikoli poznala in sedaj naj bi izgubila še očeta. Pred nekaj urami je prejel svete zakramente za umirajoče. Vsak trenutek je bilo pričakovati njegovo smrt. Vsi so zapustili ubogo deklico, le žena iz soseščine je ostala ob njej in njenem očetu vso noč. Zjutraj slišita zvonjenje in soseda pove deklici, da je danes praznik sv. Jožefa. Deklica pa sklene roke in milo vzdihne: »Ljubi sv. Jožef, ti pomagaj, reši mojega očeta.« In v njenem srcu se je vzbudilo tako zaupanje do sv. Jožefa, da je bila prepričana, da jo bo sv. Jožef uslišal. Skloni se k postelji svojega očeta in mu zakliče: »Oče, sv. Jožef ti bo pomagal. Ti ne smeš umreti.« In res, umirajoči se je začel bolj in bolj zavedati. Še nekaj dni je sicer ležal na bolniški postelji, a veselo upanje po ozdravitvi in zaupanje v sv. Jožefa je krepilo njega in njegovo hčerko. Zopet so zvonovi naznanili nov praznik sv. Jožefa, prvega maja. Med množico, ki je hitela v cerkev, je stopal, oprt na hčerko, tudi njen oče, da se zahvali Mariji in njenemu ženinu sv. Jožefu za veliko milost ozdravljenja.

Jože Andrejek