POJDITE K JOŽEFU »POJDITE K JOŽEFU« (6) Adrienne von Speyr o sv. Jožefu (3)

V zadnjem poglavju, ki ima naslov »Mati in ljudje«, Adrienne von Speyr z izredno tenkočutnostjo predstavi Marijino materinsko vlogo v Cerkvi. Marija je vsem stanovom vzor in priprošnjica. »Ko dozorevajočega mladeniča začne zaposlovati vprašanje čistosti, potem mu je potreben konkreten zgled Matere, ki mu privede pred oči tudi podobo njenega ženina Jožefa. Mladenič spozna, kako sta bila oba določena drug za drugega, in vendar sta svoje življenje in njegovo izpolnitev prepustila Bogu, kakor da bi čakala na božji migljaj, da bi storila to, kar bi od njiju terjal. Ničesar si ne izvzameta, tudi ne s pretvezo večje ljubezni, nedolžnega veselja, človeške narave, ki kot izrazno sredstvo potrebuje tudi telesnost in čutnost. Vesta namreč, da bo izključni smisel njunega življenja v tem, da izpolnjujeta božjo voljo, o kateri takrat še nimata nikakršnega natančnega naznanila, in na to izpolnitev se pripravljata. Da bosta mogla božjo voljo popolnoma izpolniti in se ustrezno pripraviti na to, morata biti čista, se pravi, da se morata ohraniti brez greha. Čeprav poznata možnost, ki jo je Bog položil v njuno naravo, čakata na to, da jima Bog pokaže, kako morata uporabljati to naravo, da bo Bogu všeč«.

Nato nadaljuje: »Če pot vodi v zakon, tedaj Mati s svojim življenjem z Jožefom pokaže, kaj je smisel krščanskega družinskega življenja sploh: pokaže, da družina nima svojega namena sama v sebi, temveč ostaja podrejena božjim načrtom in namenom. To je za družino tako pomembno, da mora vsaka duševna kakor telesna izpolnitev vselej veljati kot odgovor na izrecno božjo voljo. Tudi moževa stalna pripravljenost za Boga in za njegovo voljo nevidno živi od milosti Marijine pripravljenosti, tudi tam, kjer mora moško samostojno ukazovati in razpolagati. Mož je od Boga prejel odgovornost za družino, za ženino predanost in spočenjanje otrok, a vsega tega ne absolutno, ampak kakor v nekakšnem razmerju posojila, za katero mora dajati obračun. S svojo rodovitnostjo ne sme kratko in malo suvereno razpolagati, ampak je mera za rabo in nerabo te rodovitnosti tudi zanj božja rodovitnost, kakor jo podarja zakrament zakona, in se mora njej prilagajati. V tem je marijanska oblika in milost njegovega življenja. Tudi Jožef mu stoji ob strani kot tisti, ki je pripravljen pomagati; a hoja za Jožefom je vedno tudi hoja za Marijo, ki je za Jožefa izrekla pritrditev Bogu. Tako možje, četudi samostojno razpolagajo, vedno ravnajo tudi v imenu svojih žena in to povečuje njihovo odgovornost.«

In za sklep še molitveno življenje sv. Jožefa, kakor ga vidi Adrienne von Speyr: »Vidim njegovo pobožno molitev. Jožef je preprostega srca in vztraja v odprtosti izročitve, ki je ne bo nikoli popolnoma razumel. … Jožef, pravični mož, je postavljen v nekaj, kar ga sprva prestraši; ne razume. Angel mu potrdi pravilnost dogodka, poslej ve: to je moja pot in moja pot prihaja od Boga. Toda nikdar ne bo povsem razumel, kaj se je zgodilo z Marijo. In če si prizadeva, da bi ji pomagal in bil otroku oče, se vendar stalno zaveda, da je samo namestnik. Njegovo razumevanje ne seže dlje. Vedno bolj moli za to, da mu Bog pokaže poti, ki naj jih utira; ne, da mu podeli popolno razumevanje. Ko gleda na Mater z Otrokom, uvidi, da je nezaslišana milost, da sme biti zraven, opazovati in pomagati. Napreduje v veri in veselju, da mu ni treba hoditi trda pota Matere. Ko tudi on v skrbi za otroka doživlja težke ure, pozna predvsem veselje podaritve, veselje udeleženosti, in njegova molitev je hvaležna, ne zelo obsežna, a pobožna in ljuba. Ko dojame nekaj o Sinu in njegovem doraščanju ter poslanstvu, to takoj vključi v molitev, ker tako tesno sovpada z njegovo potjo, da mora to ohranjati v molitvi. Jožef ljubi in dela, njegova pomoč nikoli ne prešteva. Odkar je angel govoril z njim, je pomirjen enkrat za vselej, in ta mir sije na vse, kar dela. Ne pozna nemira preračunljivosti. Ve, da je deležen veliko skrivnosti, tudi če ni njegova stvar, da bi jih preiskoval. Ni radoveden, ampak preprosto pobožen.«

Anton Štrukelj

 

Prej nisem verjela v rožni venec.

Cecilija Paschner, Filipinka, urednica v pokoju in mati treh otrok. Živi v provinci Cebu. Na vrhuncu svoje kariere pred petindvajsetimi leti je bila urednica mnogih lokalnih revij. Nekega dne se je odločila, da se bo izselila v ZDA. Sprememba življenja in kulture je močno oslabila njeno vero. »Z Bogom nisem imela nobenega odnosa, ker sem v ZDA morala delati za preživetje,« se spominja Cecilija.

Zdravniki so v marcu leta 2013 na desni strani prs odkrili velik tumor. Diagnoza se je glasila: rak na prsih v tretjem stadiju. Cecilija je zavrnila kemoterapijo in obsevanje ter se vrnila na Cebu, ker je hotela umreti v domači deželi. »Tumor so sicer odstranili, vendar so se v novembru 2015 pojavile metastaze, ki so se razširile na jetra in rebra spodnjega dela hrbta. Onkolog je ugotovil četrti stadij rakave bolezni,« je dejala urednica.

Cecilija Paschner je takrat spet vzpostavila odnos z Gospodom, se začela vsak dan udeleževati sv. maše in prejemati sv. obhajilo. »Moje vsakdanje zdravilo je bila sv. evharistija. Prej nisem verjela v rožni venec, ko pa sem ga pričela moliti, sem bolje spala. Rak je zelo boleča bolezen, vendar nisem jemala nobenih protibolečinskih tablet, ker sem imela rožni venec,« se spominja Cecilija.

Dne 24. marca 2018 je njen zdravnik onkolog ugotovil, da je rak izginil! Urednica je še izjavila: »Rak je beseda, ki vzbuja strah, vendar s Kristusom zmorete vse.«

Rona Joyce T. Fernandez

Vir: Sun Star

 

»Molitev rožnega venca v meni ves čas ustvarja nerazložljivo milino.«

P. Jacquesa Mourada, sirskega katoliškega duhovnika iz Aleppa (Sirija), je 21. maja 2015 ugrabila teroristična organizacija Islamska država. Po petih mesecih zapora, v katerem so ga mučili in je bilo njegovo življenje v smrtni nevarnosti, je uspel čudežno pobegniti. Navajamo izvleček iz njegovega pričevanja:

»Vsak dan, odkar so me ugrabili, molim v tišini rožni venec … V vseh teh letih, ki sem jih preživel v samostanu Mar Musa in nato še v Mar Elianu (Sirija), se nanj nisem navadil, ker me je petdesetkratno ponavljanje zdravamarij dolgočasilo. Po štirih dneh pa se je vse spremenilo: zdravamarije so kot klici na pomoč (SOS), ki jih pošiljam v nebesa, obenem pa jih spremlja nerazložljiva gotovost, da jih slišijo.

Prepričan sem, da me Marija po molitvi rožnega venca vodi v največjo Jezusovo bližino. Ne gre več za mehanično molitev, ampak za resnično in pravo meditacijo: dolgo se zadržujem ob vsaki skrivnosti iz Jezusovega življenja in sleherna moji duši govori s presenetljivo močjo …

Po molitvi rožnega venca se prizori iz Jezusovega življenja v mojem umu vrstijo, kot če bi sedel v kinu … Mnoge vidike Jezusovega trpljenja razumemo, ko se sami znajdemo v težki preizkušnji in osamljenosti. Molitev rožnega venca v meni ves čas ustvarja nerazložljivo milino.«

Jacques Mourad, Menih v ujetništvu. Boj džihadističnega ujetnika za notranji mir, založba Emanuel, str. 83.

 

Rebulov rožni venec in kajenje

Alojz Rebula se je odločil za vsakdanjo molitev rožnega venca z arheologom in akademikom Stanetom Gabrovcem že v študentskih letih. O vsakdanji molitvi rožnega venca pisatelja Alojza Rebule je profesor dr. Edvard Kovač zapisal: »Vemo, da je bil Alojz Rebula strasten kadilec. Njegovi otroci vedo npr. povedati, da ko so stopili v njegovo sobo, ko je pisal veliki roman V Sibilinem vetru, je bila ta strašno zadimljena. Bil je verižni kadilec. Pisal je Stanetu Gabrovcu, da bi rad nehal kaditi, a da enostavno nima moči. Gabrovec mu je odgovoril: 'Prijatelj, kaj pa če nimaš dovolj vere?' Takrat se je zdrznil, in ker je bral življenjepis sv. Terezije iz Lisieuxa, cerkvene učiteljice, ki ji pravimo Mala Terezija, se je spomnil stavka: 'rožni venec zmore vse!' Takrat je, začuda, ne da bi mu kdo to svetoval, ugotovil, da z rožnim vencem zaposli svoje roke, svoje prste – ugotovil je, da je to čudovit pripomoček proti kajenju! No, seveda ni šlo samo za to. V rožnem vencu je odkril tudi tisto, o čemer govori krščanska katoliška tradicija, ko pravi, da se z rožnim vencem povežemo s skrivnostjo odrešenja. Rebula je te skrivnosti zelo rad premišljeval. Prav te ponavljajoče se Ave Marije – osvobajajo duha: takšna molitev človeka osvobodi od želje, da bi se ustavil zgolj pri eni besedi. Duh poleti k skrivnosti. Se pravi, da je možno rožni venec moliti tudi na duhoven, mističen način.«

Mladika 4(2021)28–29

 

»Takrat se je začelo«

To je bilo leta 1997. V tistem času sem stanovala v Ljubljani, kjer sem se preko skupnih prijateljev seznanila z Dragico Čepar, s katero sva postali prijateljici.

Nekega dne, to je bilo v času prvega obiska Marije Romarice iz Fatime v Sloveniji, me je Dragica povabila na Kurešček k sveti maši v čast fatimski Mariji, in sicer 11. oktobra 1997 ob 9.00.

Na sivem nebu so se nad našimi glavami silovito podili temni oblaki. Ker je bila maša na prostem, sem se resnično bala, da bomo vsak čas vsi mokri. V hipu si je za trenutek utrla pot špranja vedrine, vendar takoj za tem so nebo spet prekrili črni oblaki. Ves čas svete maše se je nadaljevala ta bitka med soncem in temnimi oblaki, naposled je zmagalo sonce.

Slišala sem vzklike ljudi, ki so gledali v sonce in na njem videli spremembe. Vedela sem za sončni čudež, ki ga je Marija naredila v Fatimi leta 1917, vendar se mi je zdelo neverjetno, da bi se lahko v tistem trenutku zgodilo kaj podobnega, zato nisem hotela pogledati v nebo, da ne bi bila razočarana.

Dragica mi je pripovedovala o posvetitvi slovenskega naroda Marijinemu Brezmadežnemu Srcu 30. maja 1943. Odkrila sem, da je leto prej, 8. decembra 1942, papež Pij XII. posvetil ves svet Marijinemu Brezmadežnemu Srcu.

Moje srce je že bilo za fatimsko Marijo, ker sem prejela prvo sveto obhajilo 13. maja 1951. Tisti dan na Kureščku pred fatimsko Marijo romarico pa se je v mojem srcu rodila želja, da se posvetim Marijinemu brezmadežnemu Srcu in tako svojo molitev in žrtev združim z molitvami in žrtvami številnih vernikov, ki upajo in si prizadevajo za zmago Marijinega brezmadežnega Srca.

Anna Maria Spinetti - Rim