Ker je rekla »da«

Moje prvo srečanje z Fatimsko Marijo je bilo leta 2008 v Stični, kamor smo poromali iz naše župnije. Za mene je bila to prečudovita evharistija. Mojega srca so se dotikale mogočne pesmi, vsaka izgovorjena prošnja in molitev. Nešteto pogledov je strmelo v Marijin kip in jo spremljalo z milim pogledom. Čudila sem se jim, dokler nisem tudi sama stopila pred njo in začutila Marijino bližino. Ta dan sem v srcu slišala Marijino sporočilo, ki ga še danes nosim v sebi. Ta materinski dotik me je tako pritegnil, da sem začela prebirati vse, kar je bilo napisanega o Mariji in njenem poslanstvu. Tudi sama sem vzela zelo resno Marijina sporočila iz Fatime in tako sem začela hoditi z Marijo. Vse, kar sem o njej prebrala, me je navduševalo in mi krepilo mojo šibko vero. V roke sem vzela rožni venec in ga začela spoznavati in razumeti te skrivnosti, kar mi je usmerjalo pogled v Jezusa. To je moja začetna hoja z Marijo k Jezusu.

Pred leti sem poslušala eksorcista Gabriela Amortha, ki je dejal: »Ali veste, zakaj hudič sovraži Marijo? Zato, ker je rekla svoj «da«. Danes tudi sama razumem, kaj pomeni Bogu reči, »da« in se mu v vsej polnosti izročiti. Tega ne moreš storiti prej, dokler je ne srečaš in ne spoznaš njenega materinstva.

Zlatka Opalički

 

PO MARIJI K JEZUSU PET LET OD OBISKA FATIMSKE MARIJE ROMARICE (1)

Pogovor z gospo Dragico Čepar

 

1. Letos je peta obletnica od obiska fatimske Marije romarice po naših škofijah in župnijah leta 2016. Gospa Dragica, vi ste kot tajnica Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu pri pripravi in izpeljavi tega Marijinega romanja zelo zavzeto in vztrajno sodelovali. Kakšne vtise imate? Lahko o pripravi na srečanje s fatimsko Marijo romarico in o samem srečanju kaj več poveste?

 

Odgovor: Res je, sodelovala sem z vsem srcem in sem Bogu neizmerno hvaležna za to milostno priložnost. Moji vtisi so čudoviti, globoki, neizbrisni in opažam, da je podobno pri tistih, ki so se na Marijin obisk temeljito pripravili in se v ponižnosti srečali z njo – srednico vseh milosti – v kamrici svojega srca.

Kot vemo se je slovenska sedemletna priprava na fatimsko stoletnico rodila iz besed papeža Benedikta v Fatimi (2010), ko je tam zbrani množici voščil, naj sedem let, ki nas še ločijo od fatimske stoletnice, pospeši napovedano zmago Marijinega brezmadežnega Srca. Združenje je tako, pod vodstvom predsednika p. Antona Nadraha in s pomočjo njegovih številnih publikacij o Fatimski duhovnosti, krenilo na to pot sedemletne priprave pod geslom: Fatimski stoletnici naproti. Poslej so bile v Združenju vse letne duhovne vaje usmerjene k temu cilju: 2011 pod vodstvom nadškofa Alojza Urana v Fatimi; 2012 pod vodstvom p. Marka Rupnika v San Giovanni Rotondo; 2013 na mednarodnem Marijanskem dnevu v Rimu na srečanju s papežem Frančiškom in originalnim iz Fatime pripeljanim kipom fatimske Marije ob 70-letnici posvetitve slovenskega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu; 2014 pod vodstvom Antona Štruklja in p. Antona Nadraha v Lurdu; 2015 pod vodstvom nadškofa Marjana Turnška v Fatimi; 2016 v Sloveniji pod najodličnejšim vodstvom Marije Romarice iz Fatime, ki nas je 5 mesecev zbirala okrog sebe podnevi in ponoči v 520 cerkvah v molitvi in zadoščevanju.

Priprava na fatimsko stoletnico je sicer potekala tudi po naših župnijah z obhajanjem petih prvih sobot od januarja do maja 2016 in s sklepno posvetitvijo posameznikov Marijinemu brezmadežnemu Srcu, kot šopek dobrodošlice Mariji ob njenem prihodu v Slovenijo. V ljubljanski stolnici so prvosobotno pobožnost vodili škofje, ki so 25. junija 2016, ob 25. obletnici naše države, obnovili posvetitev slovenskega naroda Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Župniki so ob Marijinem obisku župnije posvetili župnijo JMS, škofje pa ob obisku stolnice škofijo. Priprave so potekale tudi v okviru nekaterih redovnih skupnosti, molitvenih skupin in družin. Priprava in pričakovanje sta tako čistila srca čakajočih in v njih ustvarjala prostor za milosti, ki so bile na poti. Sveti Gregor Veliki pravi da »pričakovanje veča svete želje«.

Že v prvem tednu Marijinega romanja po Sloveniji – kot nam je zaupal starejši duhovnik, ki je Marijo gostil že prve dni – se na dekanijski konferenci duhovniki kar niso mogli nehati pogovarjati in pripovedovati škofu o čudovitem vzdušju veselja in upanja, ki ga Marija prinaša v župnijo. To je tudi povzročilo, da se je eden izmed navzočih duhovnikov, ki je bil prej skeptičen do Marijinega obiska, odločil, da tudi sam povabi Marijo Romarico v svojo župnijo. G. nadškof Stanislav Zore je ob sklepu leta 2016 označil Marijino romanje po Sloveniji kot dogodek, ki je najbolj zaznamoval leto Božjega usmiljenja in da »si ne bi mislil, da bo Marija tako močno približala Boga našim vernikom«.

Leto 2017 je bilo usmerjeno v poglabljanje družinske molitve z romanjem malih fatimskih kapelic. Vsaka dekanija je dobila v dar kapelico s podobo fatimske Marije, ki je bila dekanu slovesno izročena v Marijinem svetišču s strani škofa, od koder so kapelice krenile na pot po župnijah znotraj dekanije in po družinah ter molitvenih skupinah znotraj župnije. Poročali so o čudovitem vzdušju Božje bližine in tolažbe, ki so jo občutili, ko so se k skupni molitvi in prepevanju Marijinih pesmi zbirali ob kapelici sorodniki, sosedje, bolniki in ostareli.

V letu 2017 smo svojevrsten vrhunec doživeli na vseslovenskem obhajanju fatimske stoletnice v Stični z gosti iz sosednje Hrvaške ob kipu Marije Romarice, ki je za to priložnost priromala s Češke (14. oktobra). Takrat se je zdelo, da je Marijino brezmadežno Srce hotelo izliti svoje obilne milosti tudi preko slovenskih meja. Na tem množičnem srečanju, ko se je na Marijin klic odzvalo nad 6000 romarjev obeh narodnosti, je bila izvršena skupna posvetitev slovenskega in hrvaškega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ko je nekaj dni prej sprejelo posvetitev češkega naroda. Po tem dogodku smo nekateri Marijini častilci iz različnih evropskih narodov spontano začeli skupno tedensko molitev za posvetitev Evrope.

 

Popolno veselje

Sv. Frančišek Asiški je bratu Leonu takole odgovoril na vprašanje, katero je popolno veselje: »Ko bova prišla k Sveti Mariji Angelski od dežja premočena, od mraza otrpla, od blata zamazana in od lakote izmučena in bova potrkala na samostanska vrata, pa bo vratar jezen prišel in vprašal: 'Kdo sta?' in bova odgovorila: 'Dva izmed vaših bratov sva.' A ta bo rekel: 'Vidva ne govorita resnice! Lopova sta, ki se potikata okoli, svet goljufata in kradeta revnim miloščino. Poberita se!' In nama ne bo odprl. Pustil naju bo stati zunaj v snegu in dežju, v mrazu in lakoti do trde noči. Če bova to krivico, tako neusmiljenost in odslovitev prenesla potrpežljivo, brez grenkobe in mrmranja, v mislih na Kristusovo trpljenje in iz ljubezni do Njega pretrpela te bridkosti, tedaj si zapiši, brat Leon, da je to in v tem popolno veselje.«

SKRIVNOST KRIŽA (8) Križ uboštva (1)

V globini človekovega srca je skrita želja, da bi imel veliko imetja, da mu ne bi nič manjkalo. Taka želja sama po sebi ni nič slabega, a hitro se lahko spremeni in postane močna. Postane lahko tako močna, da človeku začne gospodovati in spreminjati njegovo življenje. Človek lahko postane odvisen od materialnih dobrin. Lahko ga tako zelo zasvojijo, da vidi smisel samo še v kopičenju in zbiranju premoženja. Takšno vedenje pa ni več dobro.

Bog je človeka postavil za krono vsega stvarstva in mu vse podvrgel. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« Bog je rekel: »Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano.« Bog je človeka blagoslovil na poseben način in mu s tem zagotovil, da bo ob njem, ko bo upravljal s stvarstvom in z vsemi materialnimi dobrinami. Takrat je imel človek še pravi odnos do vsega ustvarjenega. Zavedal se je, da mu je vse podarjeno in da ni nič njegovega. Veselil se je vsega in se Bogu za vse zahvaljeval. Samo Bogu je izkazoval čast in se zavedal, da je delo njegovih rok, da je prišel iz ljubečega Božjega objema.

Ko ju je hudobni duh nagovoril in zapeljal v greh, se je vse spremenilo. Kača pa je bila bolj prekanjena kakor vse živali na polju, ki jih je naredil Gospod Bog. Rekla je ženi: »Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?« In žena je rekla kači: »Od sadu drevja v vrtu jeva, ›le z drevesa sredi vrta,‹ je rekel Bog, ›ne jejta sadu, tudi dotikajta se ga ne, sicer bosta umrla!‹« Kača pa je rekla ženi: »Nikakor ne bosta umrla! V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo.« Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje. Vzela je torej od njegovega sadu in jedla, dala pa je tudi možu, ki je bil z njo, in je jedel. Že iz odgovora hudobnemu duhu je razvidno, kako nedolžna sta bila prva človeka. Bogu sta popolnoma zaupala in bila z njim v prijateljstvu. Hudobni duh pa je v njima zbudil sum, da je Bog mogoče kaj pridržal zase, da jima ni vsega razodel in izročil, zato sta mu hotela postati enaka in sta se obrnila od njega. Po grehu se je spremenil tudi njun odnos do stvarstva – kakor da bi postala ljubosumna na Boga. V njima je bil strah, da bi si Bog ne vzel nazaj česa, kar jima je izročil. Namesto v Boga je bil njun pogled usmerjen v lastni jaz in v stvari okoli sebe. Vse, kar je bilo okoli njiju, sta začela imenovati moje ali tvoje. Stvarstva nista več imela za Božje stvarstvo. Nagnjenje do lastnine in sla po posedovanju je ostala v človeku. Samo z Božjo pomočjo jo je bilo mogoče krotiti in usmerjati.

Ker je prijateljstvo z Bogom oslabelo in Bog v človekovih mislih ni bil več tako prisoten, so v mnogih ljudeh Božje mesto začele prevzemati ustvarjene stvari in razna poželenja. Odnos z Bogom je človeka osvobajal, ker je Bog človeku vedno dajal popolno svobodo, stvari pa so človeka zasužnjevale in ga priklepale nase. Tako je tudi lastnina postala eden od človekovih gospodarjev. Imetje lahko človeka tako zelo zasužnji, da ga popolnoma spremeni. V kosti mu nažene strah, da bi to, kar je pridobil, spet lahko zgubil, zato svoje imetje ljubosumno čuva in skriva. Veliko premoženje človeku vliva neke vrste občutek trdnosti in varnosti, zato lahko postane gospodovalen. Občutek moči mu daje željo, da bi gospodoval tistim, ki imajo manj od njega. Veliko premoženje v človeku prebudi željo po uživanju na vseh področjih. Ker ima veliko, si lahko tudi veliko privošči. Toda tako uživanje kljub temu daje občutek minljivosti. Po enem užitku se v človeku prebudi želja po drugem, novem in drugačnem. Tako začne tekati od užitka do užitka in prav kratkotrajnost le-teh mu razodeva minljivost vsega materialnega, zato hoče še v tem življenju užiti čim več. »Tedaj bo bogataš rekel svoji duši: ›Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.‹ Bog pa mu je rekel: ›Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?‹ Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.«

Že samo kopičenje premoženja in strah, da bi ga izgubil, človeku jasno pove, da je bogastvo minljivo. Toda človeka sla po imetju tako zelo zaslepi, da tega ne vidi. Bogastvo človeka oddaljuje od Boga in ga celo izganja iz človekovega življenja. Bog si je v človeku pripravil prostor, kjer bo prebival in ga blagoslavljal. Bogastvo pa Boga izžene in človek na Božje mesto postavi imetje, ki mu mora tudi služiti. Zato na imetje navezan človek ni bogat v Bogu.

Pravo nasprotje pa je ubog človek. Ta nima veliko imetja in ni navezan nanj, zato je lahko bogat v Bogu. Že sama slovenska beseda nam razodeva, kdo je ubog. To je tisti človek, ki je »v Bogu«. Vse njegovo upanje je usmerjeno v Boga in Bog je vse njegovo bogastvo. Tako lepe besede za uboštvo najbrž nima noben drug narod na zemlji. Uboštvo ima prav obraten učinek kot bogastvo. Človeka nikoli ne zasužnjuje, ampak ga navezuje na Boga, ki je njegovo edino upanje. Dela ga svobodnega. Ne boji se, da bi mu kdo kaj ukradel, saj Boga nosi v srcu in mu ga nihče ne more ukrasti. Ubog človek ima oči odprte za bližnjega in mu je v potrebi pripravljen pomagati ter z njim deliti svoje uboštvo. Podoben je ubogi vdovi iz evangelija. Jezus je sedel »nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: 'Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.'« Ubogega ne skrbi, kaj bo potreboval jutri, zato ni v skrbeh, kaj bo jedel in pil. Kar ima, je z ljubeznijo pripravljen deliti s tistim, ki je še bolj ubog.

p. Branko Petauer

 

SKRIVNOST KRIŽA BOG IN TRPLJENJE (5) 1. Božje delovanje

Trpljenje Jezusa Kristusa ostaja skrivnost, ki jo moremo obkrožati samo spoštljivo. On sam je to ne le vnaprej vedel, ampak je njegov sad tudi vnaprej razdelil. »Nihče mi ne vzame življenja, jaz ga dajem prostovoljno« (Jn 10,8). »Vzemite in jejte, to je moje telo … Pijte vsi, to je moja kri zaveze, ki se za mnoge preliva v odpuščanje grehov« (Mt 26,27s). Jezus razpolaga s svojim trpljenjem. V čem pa obstaja? Ne predvsem v telesnem mučenju, ki so ga morali takrat prestati tisočeri. Ampak, če verjamemo besedilom, v nečem mnogo globljem: v zapuščenosti od Boga, ki ga on na poseben način imenuje Oče. Z njim je bil povezan kakor nihče drug, v njegovem »naročju« je že vedno počival. »Nihče ne pozna Očeta kakor Sin« (Mt 11,27). Nihče zato ne more doživeti takšne zapuščenosti od Boga kakor Sin. To je najgloblje trpljenje, ki je mogoče: iz izkušnje vedeti, kdo je Bog, in tega Boga (dozdevno za vedno) izgubiti.

Toda zdaj pride najodločilnejše. To trpljenje se po novozaveznih spisih dogaja, kakor danes govorijo mnogi teologi, kot znamenje, da se Bog čuti solidarnega s trpečimi. Pojem solidarnosti sicer izraža nekaj pravilnega – to vidimo iz tega, da je bil Jezus križan med dvema razbojnikoma. A to še zdaleč ne zadostuje, da bi izčrpali vsebino tega trpljenja. Privzeti moramo marveč pojem namestništva, ki ga spoznamo pri »Božjem služabniku« – očitno more eden zadostiti za prestopke mnogih. Izrael je to vedel. S tem smo na pravi poti, a še ne na cilju. Onkraj tega moramo vedeti, kdo je ta Eden. V spevih o Božjem služabniku se zdi, da je človek. Toda Jezus je sicer človek, in vendar več kakor to: on je Sin Očeta. Zato njegovo trpljenje ni samo najgloblje možno trpljenje, kakor je bilo rečeno, ampak more biti tudi za mnoge namestniško, ker ima moč, zaobseči vse grehe, a tudi vse trpljenje sveta in ga spremeniti v dejanje najvišje ljubezni. Najvišje ljubezni ne samo tistega, ki se daruje, ampak tudi tistega, ki ga daruje: »Bog je tako ljubil svet, da je daroval svojega edinega Sina« (Jn 3,16), da bi po njem, ki postane nosilec vse krivde, spravil svet (2 Kor 5,19–21). To je krščansko oznanilo, kakor ga sporoča Nova zaveza. In samo to oznanilo v svoji celoti more osvetliti naš problem: Bog in trpljenje.

Pasijon ni edino v Jezusovem bivanju; pasijon je med njegovim zemeljskim življenjem delavca in potujočega pridigarja ter njegovim vstajenjem k Očetu, ko svoje rane vzame poveličane s seboj v večno življenje. Krščanstvo ni enostranska religija trpljenja; pred trpljenjem je delo, ki je obrnjeno k svetu in ga spreminja. Sledi mu življenje pri Bogu, ki izroča Bogu vse, kar je človek doživel in prestal.

Jezusovo trpljenje je po krščanskem razumevanju »inkluzivno«, vključujoče, se pravi, da omogoča dostop k drugemu trpljenju, ki more z vključitvijo v njegovo trpljenje prav tako namestniško delovati spravno. Pavel to izrecno pove na več mestih (Kol 1,24; Gal 4,19 itn.). Takšno trpljenje kristjan, ki ve za njegovo vključenost, pojmuje kot najbolj smiselno, pravzaprav kot želeno, celo če postane »preobilno breme, ki presega vzdržljivost« (2 Kor 1,8). Štefan in drugi učenci v Apostolskih delih se blagrujejo, da smejo takšno trpljenje prestajati zaradi Kristusa in skupaj z njim. Kaj pa trpljenje neštetih drugih, ki ne vedo za to paradoksno blaženost? Tu zadenemo ob mejo svojih izraznih zmožnosti; spomnimo se samo, da je Kristus v svojem trpljenju presegel vse človeško trpljenje, in sicer namestniško. Tako ne more nobeno še tako gnusno in odvratno človeško trpljenje presegati njegovega, ampak mora biti vsebinsko vključeno v njegovo.

Hans Urs von Balthasar

 

MOLITEV POSVETITVE JMS (8 Jezus, »upodobi moje srce po svojem Srcu«.

Da bomo spoznali globino Jezusovega Srca, se moramo vanj poglabljati s premišljevalno molitvijo. Papež Janez Pavel II. nas vabi: »Skupaj z Marijo glejmo to Srce! Prepoznajmo ga v vsem evangeliju. Predvsem pa prepoznajmo to Srce v uri križanja, ko je bilo prebodeno s sulico in se je njegova skrivnost popolnoma razodela.«

Kako naj prepoznamo presveto Srce Jezusovo v vsem evangeliju? Od rojstva v jaslih do smrti na križu se nam razodeva njegova ljubezen. Iz ljubezni do nas je postal majhen otrok. Iz ljubezni si je izbral najbolj ubožne razmere. Za čas njegovega javnega delovanja je očividec apostol Peter dejal: »Hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo« (Apd 10,38). Njegovo dobro, ljubezni polno srce se razodeva v odnosu do bolnikov, ubogih, grešnikov, otrok, pomoči potrebnih. Kako čudovite so njegove prilike o izgubljenem sinu, izgubljeni ovci, usmiljenem Samarijanu. Čudovito je Jezusovo vabilo: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28). Sočustvoval je z ljudstvom, ki je bilo »kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari« (Mr 6,34). Ko je bilo ljudstvo, ki ga je poslušalo, lačno, je dejal: »Smili se mi množica, ker že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti; lačnih pa nočem odpustiti, da na poti ne omagajo« (Mt 15,32).

Najbolj se je Jezusova ljubezen do nas razodela z njegovo smrtjo na križu. Sv. Janez Vianney je oznanjal: »Neko stvar ljubimo tem bolj, čim več nas je stala. Pomislite ob tem na ljubezen našega Gospoda do naše duše, ki ga je stala vso njegovo kri.« Jezus je šel prostovoljno na križ, da nas odreši naših grehov in nas napravi za nove ljudi, ki bodo njemu podobni. Jezusova prebodena srčna rana vsakemu rodu vedno znova oznanja, kako neizmerno nas on ljubi. Ta rana je najbolj pretresljivo in prepričljivo razodetje ljubezni njegovega Srca. Apostol Janez je zapisal: »Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli« (Jn 19,37). Prav je, da polni hvaležnosti gledamo v to Srce, da se vedno bolj napolnimo z njegovo ljubeznijo in mu tako postajamo vedno bolj podobni.

Če bomo gledali Jezusovo prebodeno srce in druge njegove rane, nas bo to moralo prepričati o neizmerni Odrešenikovi ljubezni do nas. Globlje bomo spoznali resničnost Jezusovega stavka: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). Odprli se bomo Jezusovemu Srcu in se dali oblikovati po njem. Le on sam nas more s svojo ljubeznijo tako spremeniti, da bo naše srce postalo podobno njegovemu presvetemu Srcu, da bo začelo nesebično ljubiti. Arški župnik sv. Janez Vianney je oznanjal: »Razpoznavno znamenje izvoljenih je ljubezen, kakor je znamenje pogubljenih sovraštvo.« V litanijah Srca Jezusovega se obračamo na Srce Jezusovo z vzklikom: »Srce Jezusovo, bogato za vse, ki te kličejo.« Obrnimo se nanj z zaupanjem: Jezus krotki in iz srca ponižni, upodobi naše srce po svojem Srcu.

p. Anton