ČASNIKAR IN STAREC (1/2)

Avor tega spisa dr. Marko Kremžar je v 94. letu starosti, 11. junija, v Argentini umrl. Bil je ena izmed osrednjih osebnosti slovenske politične emigracije, politik, ekonomist, pisatelj in publicist. 

“Zdaj je moderna odprtost, a boste videli, da bo prej ali slej kaka država spet pričela ostreje nadzorovati meje. Zato imamo pamet, da vemo, kdaj in koliko odpreti vrata hiše pa tudi države in lastnega poželenja. Prav tega nista storila, po pripovedi Svetega pisma, prva človeka, ko sta prvič prelomila Božjo voljo in zavrgla Njegov red, ter sama odločala, kaj je zanju dobro in kaj ne.«

»To so bajke. Le kaj se je mogel odločati tisti primitivni človek.«

»Tega res ne vem, zanimivo pa je, da je tisti človek razmišljal prav tako kot vi. Kar pa se znanosti tiče, nas vedno postavlja pred odločitve dobre ali slabe uporabe. Ob ognju se grejemo, ali zanetimo požar; z atomsko energijo si lajšamo delo, ali rušimo stvarstvo.«

“In Bog, ki je vse to vedel, zakaj ni slabega preprečil? Kje je potem njegova dobrota, če nas je nagnal v to žalostno eksistenco?”

“Ali raje ne bi bili, ali raje ste? Jaz sem, kljub revmi, hvaležen za čas, ki mi je bil podarjen.”

“Ne vem, kaj bi rekli tisti, ki umirajo po svetu od lakote?”

“Morda so hvaležni Bogu za dar življenja in smrti.”

“Hvaležni za smrt? Če je to šala, je ne razumem …”

“Ni šala. Ko nam telo opeša, je smrt rešitev. Ali mislite, da bi morali živeti kar naprej, vedno z istimi dolžnostmi, težavami, z isto zabavo in z istim delom?”

“Če je smrt rešitev, potem je vse brez smisla.”

“Ne bi rekel. Kaj če nas smrt osvobodi oslabelega telesa, s katerim smo se pripravljali na večnost?”

“Mislite, da je tam, na oni strani kaj? Da ni le prazen nič?”

“Nič, kar je, se ne izniči. Materija, ko se izrablja, se spreminja v energijo, zakaj bi se izničil le duh?”

“Res mislite, da s smrtjo ni konec?”

“Prepričan sem, da ni. Prej bi rekel, da je pričetek, da sta čas in večnost, svet in presežnost, transcendenca, del iste, neskončne stvarnosti.”

“Kako morete biti prepričani?”

“Razmišljam in verjamem.”

“Komu verjamete?”

“Bogu, ki se nam je razodel, in svoji pameti.”

“Veliko pametnih ljudi ne veruje. Pa smo spet pri veri.”

“Kaj pa veste o veri takega, da vas ne prepriča?”

“Ni znanstveno utemeljena.”

“Seveda, vera ne govori o otipljivih rečeh, kot fizika, a tudi sila težnosti ni otipljiva in ljubezen ni znanstvena.”

“Znanost, tehnika, to je bodočnost, ostalo so stvari, ki se jih v šoli ne uči. Niso važne.”

“Imate prav, glede tega je naša šola pomanjkljiva.”

”Otroci se morajo učiti, kar jim bo koristilo za življenje.”

“Prav je, da se pripravljajo na kratko življenje v času, skrbi pa me, da jih je veliko, ki se ne pripravljajo na življenje v večnosti.”

“Živimo zdaj in tu. Če je tam kaj, ne more biti zelo komplicirano, ker konec koncev gremo vsi tja. In če se prične tam spet vse na novo, zakaj bi si zdaj belili glavo s temi rečmi?”

“Kaj pa, če ni vse na novo? Kaj, če je tam nadaljevanje?”

“Kako to mislite?”

“Naša duša, zavest, jaz in vi bova živela naprej. Življenje se nadaljuje.”

“Zakaj potem smrt?”

“Telo je materija. Podvrženo je zakonom časa in prostora, duša pa se taka, kot je bila ustvarjena in smo jo v času sami oblikovali, sprosti in preseli v duhovni svet.”

“In tam, mislite, da boste šli kristjani v nebesa, nas bo pa vzel hudič. Dajte no. To so izmišljotine.”

“Nebesa in pekel, ali bivanje v Božji ljubezni ali bivanje brez nje, je resničnost, ki zahteva odločitve, pred katere smo postavljeni vsi ljudje.”

“Vi mislite, da bo tisti vaš Bog, če res je, po smrti sprejel svetnike, druge pa zavrgel? Večina o teh rečeh ne ve ničesar, kako naj se potem odločajo?”

“Vsi ljudje imamo vest. Vemo, kaj je dobro in kaj ne.”

“Vemo že, a kdo dela vedno tisto kar je dobro in prav?”

“Nihče. Vsi smo grešniki, a nam je vendar lahko kdaj kake stvari žal. Priznanje naših slabih dejanj in opustitve dobrih je potreben korak do obžalovanja in Božjega usmiljenja.”

“Ali res mislite, da je vse odvisno od Njega?”

“Vse, kar je, je odvisno od Stvarnika, ker pa smo svobodna bitja, tudi od nas.”

“Vsi smo rdeči pod kožo, nihče ne živi, kot pravite, po vesti. Smo grešniki in jaz si ne domišljam, da bi bil lahko kaj drugega. Kot sem rekel. Tista vaša nebesa so za elito, za take brez grehov, za rajo pa naj bo pekel. Tako je že na zemlji, brez kakega boga. Za to ni treba večnosti.«

»Govorite o nebesih in peklu, bi rekel, da ste včasih hodili k verouku. Ali ste bili celo ministrant?«

»Tisto ne, k verouku pa so me res naganjali doma. Pri župniku smo morali znati vse zapovedi in grehe na pamet.«

»Pa se menda niste učili le o grehih?«

»Vedno pravijo, da so važni grehi, teh pa imamo vsi dovolj, tako da je vse skupaj brez pomena.«

»Če ni Boga, je res vse brez smisla, če pa je, se je vredno vprašati o smislu vsega, kar je, tudi greha, ki je odsotnost ljubezni.«

»Ne boste rekli, da grešniki ne znamo ljubiti. Prepričan sem, da bolj kot kak svetnik.«

»Zamenjujete spolnost z ljubeznijo.«

»Ali mislite, da je kaka razlika? Za večino je ni.«

»Spolnost je lahko izraz ljubezni, lahko pa tudi sebičnosti.«

»Vsi smo sebični. Poznate koga, da ne bi bil?«

»Kot vsaka lastnost, mora biti tudi sebičnost uravnovešena. Kar je v nas slabega, prihaja iz neurejene sebičnosti, iz napuha ali iz sovraštva. Vse te lastnosti pa so nasprotje ljubezni. Vendar mislim, da je kljub temu v večini ljudi več ljubezni in dobrote, kot to kažejo na zunaj.”

“Nekaj že, a dobro veste, da se večina peha in trudi le zase. A to ne pomeni, da bi bili slabi ljudje.”

“Rekel bi, da malokdo misli vedno le nase. A dandanes ljudje ne razkazujejo radi dobrote. Pa smo vendar vsi zmožni kdaj kakega dobrega dela.”

“To že.”

“No in kdor ima v trenutku, ko se poslovi s tega sveta, v sebi vsaj iskrico ljubezni, ne more v pekel.”

“Zakaj ne?”

“Ker v peklu ni prostora za ljubezen.”

“Potem je tisti vaš pekel prazen?”

“Pekel je hudičev, a se bojim, da ni prazen.”

“Dajte no, saj ste rekli, da je dovolj narediti kdaj kaj dobrega.”

“Ne obračajte besed. Vprašanje je, ali je ob koncu življenja od tistega dobrega, storjenega iz ljubezni in usmiljenja, kaj ostalo v nas. Vsaj velika slaba dejanja moramo obžalovati, tako smo v prijateljstvu z Bogom. Nekdo, ki je s slabimi dejanji uničil v sebi zmožnost ljubiti in ni te lastnosti gojil z dobrimi deli, se lahko znajde na pragu večnosti brez trohice ljubezni. A tudi jaz upam, da takih nesrečnikov ni veliko.”

“Kaj pa ostali? Za hudiča so predobri, za tista vaša nebesa pa preslabi. Tam grešnikov ne marajo.”

“Vsi smo grešniki. Skesati se je treba.”

“Skesati na zadnjo uro? Se mi ne zdi pošteno.”

“Bolje je kot nič. Kjer je vsaj malo ljubezni, je po Božjem usmiljenju tudi to mogoče.”

“In kaj potem?”

“Za nebesa bo treba dozoreti.”

“Mislite, da potem Bog odmeri kazni?”

“Bog ne meri kazni. Mislim, da bomo kar sami spoznali, da še nismo zreli za to, kar nam je v večnosti pripravil Stvarnik. Potem bomo čakali, da se ob tisti iskrici ljubezni, ki smo jo ohranili v sebi, počasi in z Božjo pomočjo in našimi molitvami stopi ledena gora grehov in sebičnosti, ki jo imamo nakopičeno v duši.”

“Mislite, da je to večnost?”

“Očiščevanje je verjetno v času, ki je del večnosti. Traja, a bo minilo. Kristjani pravimo temu stanju vice. Nekoč se bo končalo, ker je plamenček ljubezni močnejši kot ledenik naših slabosti. Po Božjem usmiljenju se ta čas konča pri Njem, ki je vir ljubezni. To bo večnost, ki ne mine, a pred njo bo sodba.”

“Mislite ´sodni dan´, ko bo zemlja uničena?”

“Nekoč se bo zemlja, ki je materija, tako ali drugače izrabila, se presnovila, ali kot pravi Sveto Pismo: prešla. Takrat bo Bog zaključil zgodovino in naš čas. To bo trenutek sodbe, ko se bo Kristus vrnil med nas. Konec bo tudi vic in prepad med ljubeznijo in sovraštvom, ki je odsotnost ljubezni, bo postal dokončen in večen.”

“To zveni skoraj preroško.”

“Je preroško. Tako uči Cerkev, kot se morda spomnite od verouka. Naše duše bodo takrat ponovno prejele oporo teles in vsi, ki bodo v območju Božje ljubezni, bodo sprejeti v novo, svetlo in sveto razsežnost zunaj časa. To je večnost zveličanih.”

“Mislite raj?”

“Raj, o katerem govori Sveto pismo, je bil na zemlji. Mislim na doživljanje popolne, trajne sreče, na nekaj, česar si v svoji sedanji omejenosti ne moremo predstavljati in imenujemo nebesa. A ta beseda je večkrat slabo uporabljena, tako, da nam danes pove verjetno manj, kot je morda nekoč.”

“In ostali? Ali res mislite, da obstaja večno pogubljenje?”

“Ni važno, kaj o tem mislim jaz ali kak teolog. Isti, ki nam je govoril o koncu sveta in večni sreči, nam je tudi povedal, da obstaja pekel in da bodo takrat, na sodni dan, nekateri izgnani vanj in dokončno ločeni od teh, ki bodo sledili Odrešeniku.”

“Lepa zgodba. Ali ste opazili, da se je med tem, ko midva govoriva o večnosti, vlak ustavil. Pa še postaje ni. Spet bo zamuda.”

“Res je. Zamuda bo.”

“Presneta reč, čakajo me. Na vlak se človek res ne sme zanesti.”

“Tudi na cesti so kdaj zastoji. Potrpeti je treba. Prej ali slej bo vlak spet potegnil in bova prišla.”

“Ali se vam res nikamor ne mudi? Ali vas nihče ne čaka?”

“O, seveda. Vnuček me čaka, pa hčerka tudi. Četrtek je.”

“Vsak četrtek ju obiščete?”

“Če le morem. Z vnučkom se igrava, Vanda pa ima prost večer.”

“Živi sama z otrokom? Ni poročena?”

“Poročena je, a jo je mož zapustil. Ji pride prav, da ji včasih jaz popazim na otroka.”

“Takole čakanje mi gre na živce.”

“No, pomislite, kako nam bo šlo na živce po smrti čakanje v vicah.”

“Pa smo spet tam. Ali mislite, da je čakanje tisto trpljenje, o katerem govorijo župniki?”

“Tega nihče ne ve, a mislim, da je tudi to del boleče tesnobe, ki nas čaka, kolikor jo zaslužimo.”

“Kot vidim, ste kar vdani, da bo tako. Ali smo pri vsem tem čisto brez moči?”

“Dokler živimo, si vsak lahko pomaga z dobrimi deli in z molitvijo.”

dr. Marko Kremžar

Češčenje Srca Jezusovega je treba nad vse ceniti.

Papež Pij XII. vse prej navedene pomisleke zavrača in pravi: »Cerkev je imela in še ima češčenje Presvetega Srca Jezusovega vedno v največji časti. Na vse načine skrbi, da se krepi po vsem svetu in širi med krščanskimi narodi« (št. 5).

»Tu ne gre za neko navadno pobožnost, ki bi jo smel vsakdo po svoji volji zapostavljati drugim pobožnostim ali jo malo ceniti, ampak gre tu za predano službo Bogu, ki je nadvse pomembna za dosego krščanske popolnosti … Treba je torej nad vse ceniti tisto obliko pobožnosti, s katero človek bolj časti in ljubi Boga ter se lažje in z večjo pripravljenostjo izroča Božji ljubezni … Zato bi ravnal predrzno in škodljivo ter bi Boga žalil, kdor bi malo cenil to veliko dobroto, ki jo je Jezus Kristus naklonil Cerkvi« (št. 62).

Papež sv. Pavel VI. je v apostolskem pismu o Presvetem Srcu Jezusovem zapisal: »Vsi naj to češčenje cenijo kot odlično in pohvalno obliko tiste prave pobožnosti, ki jo v tem našem času posebno odloki 2. vatikanskega cerkvenega zbora tako močno zahtevajo – namreč pobožnosti do Jezusa Kristusa, kralja in središča vseh src, ki je 'glava telesa, to je Cerkve' (Kol 1,18)«.

Papež sv. Janez Pavel II. je ob stoti obletnici posvetitve sveta Srcu Jezusovemu v posebni poslanici predsedniku francoske škofovske konference 4. junija 1999 zapisal: »Vabim vse vernike, da s pobožnostjo nadaljujejo svoje češčenje Srca Jezusovega.«

p. Anton

POJDITE K JOŽEFU »POJDITE K JOŽEFU« (4) Adrienne von Speyr o sv. Jožefu

Papež sv. Janez Pavel II. v svoji apostolski spodbudi »Odrešenikov varuh« jasno poudari in lepo razloži, da sta bila preblažena Devica Marija in sv. Jožef poročena. Poroka med Marijo in Jožefom ima velik teološki pomen. Njuna poročenost je ne le nujno potrebna zato, da more Marijin otrok veljati za Davidovega potomca, ampak tudi zato, da bi privedla do izpolnitve smisla starozavezne poročenosti. Jožef dopolni rodovitnost Abrahama, ki je dal Bogu vso čast in je razumel svojo rodovitnost kot »vstajenje od mrtvih«, tako da je dal Bogu celoten prostor. To je za moža, ki je živel v naravnanosti na poročenost, odpoved iz vere in prav s tem deležnost pri deviški rodovitnosti njegove žene. V tem je Jožef povsem v območju nove zaveze. Kar se tiče telesa, se more zdeti, da je Jožef samo »rednik« ali »krušni oče« Detetu. A duhovno je veliko globlje udeležen pri očetovstvu Boga samega, ko tiho in brez glasu pritrdi tisti odpovedi, ki jo zahteva angel. A ne smemo pozabiti na Jožefovo skrito deviško rodovitnost, ko vidimo Marijino milost v polni luči. Zakonska zveza Jožefa z Marijo je zgled tako za poročene kakor za deviške v Kristusovi Cerkvi.

Adrienne von Speyr v svoji knjigi o Mariji »Gospodova dekla« v sedmem poglavju spregovori o Mariji in Jožefu. Iz duhovno globoke in bogate vsebine premišljevanj, ki so sad molitve ter naj bi jih brali in premišljevali v molitveni zbranosti, navedimo nekaj odlomkov. Sproti bodo navedene strani v knjigi.

Marija in Jožef »sta se zaročila kakor ljudje, ki hočejo služiti Bogu in pripadati drug drugemu. Obe nameri ne stojita zanju enakovredno druga ob drugi: določujoča volja za služenje je tisto, kar določa in je temelj njune medsebojne pripadnosti. Svojo poroko in vse svoje življenje posvečata temu služenju. To vesta že pri zaroki tako močno, da ne izključujeta niti ene same možnosti za služenje, ki bi jo mogel Bog odrediti v njunem zakonu. Odprtost, ki jo dobita s svojo obljubo drug drugemu, ne potisne v njunih srcih ljubezni do Boga na drugo mesto: tako prej kakor slej stoji na prvem mestu. Kakor je bila doslej prva misel obeh služba Bogu, tako bo ta služba Bogu tudi prva misel njune skupnosti. Le znotraj te misli se jima more njuna ljubezen kazati kot smiselna.«

Marija, brez madeža izvirnega greha spočeta, ne občuti nikakršnega nasprotja ali napetosti med svojo predanostjo Bogu in predanostjo možu. »Marija nima v sebi ničesar, kar bi moralo biti šele z izkušnjo in očiščenjem popolno privedeno v urejenost z Bogom … Oblikovanje svojega zakona pušča prav tako odprto, kakor prepušča Bogu oblikovanje svojega življenja. Ve le to, da je po Bogu samem tako vezana na svojega moža, da ta vezanost izključuje vsako razmerje kakega drugega moškega. Ko reče angelu 'ne poznam moža', tedaj glede na angelovo obljubo, ki očitno ne kaže na zvezo z Jožefom, izključuje s tem vsako drugo človeško razmerje. A tudi ni mogoče reči, da je zagotovo pričakovala otroke od Jožefa. Tudi s tem bi – kakor z zaobljubo devištva – nekaj vnaprej določala … Marija živi onstran te odločitve; odločitev za zakon zanjo ni odločitev zoper devištvo, odločitev za svetni stan ni odločitev zoper stan popolnosti. O združljivosti obeh ne razmišlja. Pozna le določitev, ki jo izpolni brez slehernega ovinka, zaustavljanja, pomikanja nazaj: izpolnjevati v vsem popolnoma Božjo voljo. Njeno življenje poteka v takšni premici brez ovinka, ki pelje od brezmadežnega spočetja do poroke, do pritrditve angelu, do roditve in do križa. S tem Marija pokaže, da ni podvržena postavi izvirnega greha. Kajti v raju ne bi bilo dveh med seboj se izključujočih stanov. Telesna rodovitnost ne bi bila v nikakršnem nasprotju z Bogu posvečenim devištvom.«

»Pri Jožefu je vse drugače. Podvržen je bil postavi izvirnega greha in ne more drugače, kakor da opaža in upošteva nasprotje med zakonskim stanom in devištvom. Zaroka mu pomeni začetni korak k normalnemu zemeljskemu zakonu. Jožef je čist in pravičen ter živi v smislu pravičnosti svojih očetov. Njegova čistost nima nič opraviti s plehko impotenco, ki se zdi, da mu jo prideva večina podob. Če se bo moral odpovedati, tedaj bo to odpoved napravila njegova celotna moškost in bo s tem okrepljen ravno v svoji moškosti. Trdna odločnost njegove odpovedi mu bo dala moč, da ostane znotraj svoje naloge in da v njej raste. Jožef ne bo stal medleč poleg Marije, temveč kot mož, ki ve za svojo moč, a jo je v preprostosti in velikodušnosti žrtvoval. Njegova odpoved je sprejeta trdno in krepko, nato pa za vedno potopljena v molčanje. Vse je tako zelo v redu in zaključeno, da ne bo treba o tem nikdar več govoriti.

Pri zaroki pa Jožef izkusi resnično žensko ljubezen in ta ljubezen njegove neveste ga obogati, kakor more izpolniti moža le ženska ljubezen. V luči te ljubezni vidi Jožef pred seboj svoje življenje, katero naj kot soprog oblikuje za družino. V svobodi in odgovornosti je izbral zakonski stan in od Boga bo prejel zakon in ne redovniškega stanu. In v tem zakonskem stanu mu bo Bog naložil zdržnost. V ta namen ni prestavljen v samostan. Jožef živi v svoji hiši z ženo in otrokom, tako da ga na zunaj ni mogoče razlikovati od drugih zakonskih mož. Sredi v svetu se mora vaditi v zdržnosti.

Čist je in bo to vedno ostal. Toda pred tem se je pripravljal na navaden človeški zakon. Tako bo moral v svojih načrtih in pričakovanju iti nazaj ... Vendar ni brez celotne človeške ljubezni. Jožef ni pohabljenec; z vsem svojim telesom je v službi Bogu. Njegova ljubezen do Marije je polna človeška ljubezen v Bogu. In ko mora stopiti nazaj, pred čudežem Svetega Duha, bo to zanj odpoved. Odpoved, ne razočaranost, kajti razočaranost bi predpostavljala poželjivost. Toda njegova odpoved mu bo zopet podarila vse povečano. To bo težko, toda nikdar bridko, temveč bo odpiralo dostop do Božjih skrivnosti.«

»Ko še ničesar ne sluti, zagleda nosečnost svoje neveste. In ne more drugače kakor dvomiti. Njegovi dvomi so popolnoma stvarni. Marije ne sumniči. Preprosto je odkril, da njegova nevesta pričakuje otroka … Jožef ne misli na to, da bi se razsrdil zoper njo. Tudi v dvomu obdrži distanco do nje, razdaljo spoštljivosti, kakršno je vedno imel in ki ga ne bo nikdar zapustila. Svojim premislekom ne dovoli, da bi šli do konca, do na videz neizogibnega sklepanja.

Tako pretehtava v svojem srcu. Mati pa molči, ker ima v posesti neposredno skrivnost z Bogom. Marija razume, da je ta skrivnost skrivnost celotne nastajajoče Cerkve, da torej ne more z njo razpolagati. V tej skrivnosti ni ničesar, kar bi bilo primerno za sporočilo Jožefu … Marijina skrivnost ni sporočljiva; Marija molči in njeno molčanje raste skupaj z rastočim otrokom. Čim bolj dobiva otrok obliko, toliko globlje Marija molči. In njeno molčanje zopet dovoljuje skrivnosti, da raste. V molku se okrepi njena pritrditev.«

Prav je, da posebej počastimo Marijino in Jožefovo molčečnost. »Živeti v veri pomeni živeti v molku. Tako poteka bivanje Matere v skritosti velikega molka. To je molk okoli nje; ljudje ničesar ne vedo o njenem resničnem življenju v skrivnosti njenega devištva. Niti Jožef o njej ničesar ne zve; priti mora angel in ga uvesti v skrivnost. Toda molk okoli nje je posledica njenega molka. Marija ne postane ljudem snov za pogovore, ker sama o sebi molči; in to dela zaradi tega, da bi ščitila Sinovo skrivnost. Tako posredno ščiti tudi lastno skrivnost. Pozneje, ko Sin nastopa javno, molči še naprej, ker ni njena naloga, da bi govorila. V tem molku se udeležuje pogovora med Sinom in njegovim nebeškim Očetom, kar je sploh bistvo (substanca) molitve, in molči tudi iz svete spoštljivosti, da s svojim govorjenjem ne bi preglasila Božje Besede.«

Anton Štrukelj

 

LETO V JOŽEFOVI ŠOLI (6)

Sem oče treh sinov in se dobro zavedam odgovornosti, da se je potrebno vsak dan in vedno znova dokazovati z dejavno krščansko ljubeznijo. Pri katehetskem delu z mladimi v župniji pa poleg družine tudi pri spremljanju mladih (birmanci) še pridobim dodatna spoznanja, ki jih lahko posredujem mlajšim rodovom v njihovem procesu zorenja in rasti v veri. Za vse se je vredno dobro pripraviti. Prepričan sem, da je temelj vsake dobre priprave redna in zvesta molitev ter velika ljubezen do tega poslanstva. Tukaj pa mi je sv. Jožef velik zgled. Ker je zavetnik očetov, delavcev, vzgojiteljev in krščanskih družin,... je prav, da se mu izročamo in priporočamo. Mnogi zapisi posameznikov iz preteklosti, pedagogov, nam potrjujejo, da je sv. Jožef izprosil blagoslov za vso družino, skupnost, ali za vse občestvo. Cerkev je modro ravnala ves čas, saj so vsi papeži zadnjih dve stoletij, izbrali sv. Jožefa za zavetnika in priprošnjika. Sveti papež Janez Pavel II. je v apostolski spodbudi: » Odrešenikov varuh« izrazil preroško željo za tretje tisočletje, »naj bi naša poživitev Jožefove osebnosti v nas obnovila poudarke molitve, ki naj se po priporočilu njegovega predhodnika pred sto leti dviga k njemu (papež Leon XIII. je spodbujal katoliški svet, naj moli za varstvo sv. Jožefa in zaščitnika vse Cerkve). Molitev in sama Jožefova osebnost dobivata novo aktualnost za Cerkev v našem času, v povezavi z novim krščanskim tisočletjem« (VI, 32).V veliki ponudbi molitvenikov, knjižic z molitvami, zbirk različnih pobožnih vaj, čutim potrebo, da bi Cerkev na slovenskem lahko v kakšnem pastoralnem letu obravnavala vlogo in mesto ljudskih pobožnosti. Predvsem z vidika češčenja svetnikov naj se pri ljudskih pobožnostih izrazi občestvenost. Sveta Terezija iz Kalkute nas spodbuja z besedami: »Skupaj moramo postati sveti, ne zato, ker se hočemo počutiti sveti, ampak zato, ker moramo omogočiti Kristusu, da bo v polnosti živel svoje življenje v nas«( devetdnevnica k sv. Tereziji iz Kalkute). Hvaležni pa moramo biti, da poznamo prelepo molitev k Mariji: »Pod tvoje varstvo pribežimo« in prav tako tudi k Jožefu: »K tebi, o sveti Jožef. pribežimo«. Kot poznamo molitev: Zdrava Marija, Sveta Marija, se je med verniki dobro uveljavila tudi molitev: Pozdravljen sv. Jožef, Davidov sin; Sveti Jožef, vreden oče (sv. Ludvik M. Grignion de Montfort). Tako po Božjih posrednikih, po Mariji in sv. Jožefu, k Jezusu.

Sedanji sveti oče Frančišek je 1. maja 2021, na praznik sv. Jožefa delavca, obvestil vesoljno Cerkev, da dodaja dodatne vzklike v litanije sv. Jožefa. Z vključitvijo sedmih novih vzklikov, ki izhajajo iz posegov papežev, ki so razmišljali o vidikih lika zavetnika vesoljne Cerkve. Z namenom »povečati ljubezen do tega velikega svetnika, da bi nas spodbudilo, da se mu priporočamo in posnemamo njegove kreposti«(Kongregacija za bogoslužje).

Novi vzkliki so: Odrešenikov varuh, Služabnik Kristusov, Služabnik odrešenja, Opora v težavah, Zavetnik izgnancev, Zavetnik potrtih, Zavetnik revežev.

Kako lahko posnemamo Jožefove kreposti, ko mu vzklikamo: »Kras domačega življenja, prosi za nas«! Tako, kot se je sv. Jožef dobro zavedal svoje odgovornosti, tako se moramo zavedati tudi mi očetje, da tudi naša poklicanost in poslanstvo zahteva visoko stopnjo odgovornosti. Kot oče in rednik najmlajšega sina, srednješolca, mladostnika, ki odrašča v drugi polovici adolescence, si vsakodnevno prikličem v zavest: Kaj bi na mojem mestu storil sv. Jožef?

Odgovore najdem v molitvi, branju Svetega Pisma in ob premišljevanju druge vzgojne literature. Pomembno je, da kot oče nobene besede ne izgovorim prehitro, nepremišljeno ali grobo. Zavedati se moram, da je tudi moj sin Božji dar. Družinski očetje bomo kras domačega življenja, če se bomo ravnali, kakor sv. Jožef v svojem skritem življenju v Nazaretu. Z lastnim delom in molitvijo skušam vzgajati. Otroci morajo ljubezen staršev skusiti v dobrem in slabem. Trudim se uresničevati družinsko molitev, ne samo zjutraj, opoldne in zvečer, ampak vedno. Prepričan sem, da je tudi sv. Jožef, globoko verni Jud, črpal moč in pogum poleg vztrajne molitve tudi v izpolnjevanju Božjih zapovedi ter v premišljevanju Mojzesove postave. Družinski očetje našega časa imamo ob Mojzesu, še mnogo drugih svetopisemskih zgodb družinskega življenja, kjer se lahko marsikaj poučimo, na primer: Abraham in Izak, Modrosti iz Sirahove knjige, Tobitova knjiga, in drugi preizkušeni očaki (prim. Gerjolj Stanko; živeti, delati, ljubiti; Celje, Mohorjeva družba, 2009). Ta knjiga nas uči celostne vzgoje otrok za odgovorno življenje. Vsak oče družine mora biti odsev *nebeškega Očeta*, kot je bil tudi sv. Jožef za Jezusa.

Jožef Andrejek

LITANIJE SVETEGA JOŽEFA (4)

»Jožef najčistejši« (Ioseph castissime).

To nam zagotavlja Bog sam. Nebeški Oče je svoji ljubljeni hčeri Devici Mariji določil za ženina in varuha takega moža, ki naj bi ščitil njeno čast pred ljudmi in bil priča njene najčistejše svetosti in devištva. Tak mož je bil Jožef. Mož, ki se je odlikoval v neokrnjeni čistosti. In tudi za svojega Sina je Bog moral izbrati moža, čigar čistost je presegala čistost angelov. Jožefova čistost se je v polnosti razvila v skupnosti z Marijo in Jezusom. Iz zakona z Marijo so za Jožefa izhajali njegovo edinstveno dostojanstvo in njegove pravice nad Jezusom. »Dostojanstvo Božje matere je gotovo tako veliko, da ne more biti nič bolj vzvišenega. Ker pa je bila med blaženo Devico in Jožefom sklenjena zakonska zveza, ni nobenega dvoma, da se Jožef bolj kakor kdor koli približa tistemu visokemu dostojanstvu, po katerem Božja mati daleč presega vsa bitja. Zakon je najvišje občestvo in prijateljstvo, s katerim se po njegovi naravi povezuje tudi skupnost dobrin. Iz tega izhaja: ko je Bog dal Jožefa za moža Devici, ji ga ni dal samo kot življenjskega sopotnika, priče njenega devištva in varuha njene časti, ampak tudi zato, da bi bil Jožef z zakonsko pogodbo deležen njene odlične veličine« (Leon XIII., okr. Quamquam pluries).

Da je sveti Jožef najčistejši, nam priča tudi od Svetega Duha razsvetljena Cerkev, ki mu je dala naslov najčistejši in ga postavila za varuha čistih duš. Jezus oznanja: »Blagor čistim v srcu, ker bodo Boga gledali« (Mt 5,8). »Čistost srca ni nič drugega kot notranja svoboda in popolna zmožnost za ljubezen,« je rekel duhovnik Janez Zupet. »'Čista srca' pomenijo tiste, ki so svoj razum in svojo voljo spravili v sklad z zahtevami božje svetosti, predvsem na treh področjih, ki so: ljubezen do bližnjega, čistost ali spolna urejenost, ljubezen do resnice in prava vera. Med čistostjo srca, telesa in vere obstaja vez« (KKC 2518).

Duh čistosti. Kako čudovita, krasna beseda! Čistost navadno enačijo samo s pojmovanjem človekove spolne čistosti. Izvirni, resnični pomen te besede je neizmerno globlji. Gre namreč za celoto, celovitost, neokrnjenost. Vsak greh, vsako zlo je vedno zoževanje, obubožanje, znižanje. Človek, ki je suženj strasti, katere koli strasti, je človek, ki je izgubil sebe kot celovitost. Kristusov klic je povabilo človeku, naj spet vzpostavi svojo celovitost, naj se vrne k polni človeškosti. Čistost že vodi k modrosti. Sv. Efrem Sirski moli: »Podari mi, svojemu hlapcu, duha čistosti, ponižne modrosti, potrpežljivosti in ljubezni«. To je srčika krščanskega pogleda na človeka, na njegovo kraljevsko dostojanstvo in poklicanost. Kot »skriti človek srca z neminljivim okraskom krotkega in mirnega duha« (1 Pt 3,4) je sveti Jožef najčistejši. Naj bo priprošnjik tako poročenim kakor samskim!

 

»Jožef najmodrejši« (Ioseph prudentissime).

Cerkev je svetemu Jožefu dala ta častni naslov. Nazareški Jožef je bil »moder« in »razumen«. Štiri človeške kreposti imajo vlogo tečaja pri vratih, zato se imenujejo glavne ali kardinalne (lat. »cardo« = tečaj); vse druge se zvrščajo okrog njih. Glavne kreposti so: razumnost, pravičnost, srčnost, zmernost. Katekizem pravi: »Razumnost je krepost, ki nagiblje praktični razum, da v vsaki okoliščini razbere, kaj je za nas resnično dobro, in izbere pravilna sredstva za njihovo izvršitev … Ne smemo je zamenjati z boječnostjo ali strahom, tudi ne z dvoličnostjo ali hlinjenjem. Pravijo ji auriga virtutum (krmarka kreposti): razumnost vodi druge kreposti tako, da jim naznačuje pravilo in mero. Razumnost je tista, ki usmerja sodbo vesti. Razumen človek odloča in ureja svoje ravnanje v skladu s to sodbo. Na podlagi te kreposti brez zmote uporabljamo nravna načela v posebnih primerih in premagujemo dvome glede dobrega, ki ga je treba storiti, in zla, ki se ga je treba izogibati« (KKC 1806). Jožef najmodrejši si je prizadeval »za edino potrebno«. Svojo bogovdanost je združeval z vsakdanjo dejavnostjo. Bil je odprt za Boga in pozoren do bližnjega. Vedel je, da je »Strah Gospodov začetek modrosti«. Joseph Ratzinger pojasnjuje: »Ponovno se nam pokaže bistvena poteza lika sv. Jožefa: njegova zmožnost dojemanja Božjega in njegova zmožnost razlikovanja. Božje sporočilo se more tako dotakniti samo človeka z notranjo budnostjo za Božje, z občutljivostjo in dovzetnostjo za Boga in njegove poti. Zmožnost razlikovanja pa je nujna, da bi spoznali, ali so bile samo sanje ali je resnično prišel k njemu Božji odposlanec in mu govoril. Jožef nam je tukaj spet čisto praktično prikazan kot 'pravični': njegova notranja budnost za Boga, s katero sprejme in razume oznanilo, kar sama od sebe postane pokorščina.«

 

»Jožef najsrčnejši« (Ioseph fortissime).

Jožef je bil tisti srčni svetnik, ki ga nobena težava, nobeno trpljenje, nobena stvar ni odvrnila, da bi ne izpolnjeval Božje volje in Božjih zapovedi. Sveti Jožef je to svojo srčnost pokazal, ko je moral iz Nazareta odriniti v Betlehem, da se je po ukazu cesarja Avgusta popisal ves rimski svet (Lk 2,1). Pot v mesto očetov je bila dolga in polna nevarnosti. A nobena ovira ga ni ustavila, da ne bi izpolnil Božje volje, ki je bila v cesarjevem ukazu. – Sredi temne noči se mu je prikazal gospodov angel in mu naročil, naj z družino zbeži v Egipt, saj jim je za petami Herod, ki hoče umoriti Jezusa. Jožef ni pomišljal in ugovarjal. Brez vprašanj in nepripravljen na odhod je vzel Jezusa in Marijo ter se umaknil v Egipt. – S srčnostjo je prenašal vse težave svojega življenja, veliko revščino in bedo, ki ga je spremljala skozi življenje. Svoj kruh si je moral služiti s težkim delom. Vendar se ni pritoževal nad Božjo previdnostjo, ki mu je naložila težko breme življenja. Vdano je sprejemal vse kot Božji dar in Božjo voljo. Jožef, najsrčnejši!

Katekizem lepo opiše to krepost: »Srčnost je nravna krepost, ki v težavah zagotavlja trdnost in stanovitnost v prizadevanju za dobro. Srčnost nam krepi odločnost v upiranju skušnjavam in premagovanju ovir v nravnem življenju. Krepost srčnosti napravlja človeka sposobnega za premagovanje strahu, celo strahu pred smrtjo, za prestajanje preizkušenj in preganjanj. Srčnost pripravi človeka, da gre prav do odpovedi in celo do žrtvovanja svojega življenja, ko je treba obraniti pravično stvar« (KKC 1808).

Anton Štrukelj

PO MARIJI K JEZUSU Milostni kip fatimske Gospe sredi cvetoče Vipavske doline

Na romanju v Fatimi sem doživel rahel vetrič, ki pihlja po Irijski globeli z Atlantika, kakor bi hotel naznanjati poseben piš milosti Svetega Duha. Njegov pihljaj zaznavajo mimoidoči romarji, ki prehajajo iz svetišča v svetišče, iz kraja spokornosti v vstajenje k novemu življenju, prerojeni po molitvi in zakramentu svete spovedi. Pihljaj vetriča, spokornost in molitev v Irijski globeli ne pojenja niti za trenutek. Kraj je resnično zgled vere in predanosti Bogu po Mariji. Tu doživimo ponižnost, ljubezen in predanost preprostih ljudi Fatimski Gospe, kot jo verujoči spoštljivo naslavljajo. Beli robčki, s katerimi se od Fatimske Gospe poslavljajo ob končanem slavju, nakazujejo, da želijo biti tudi sami sijoči in čisti, podobni Gospe, katere notranja in zunanja lepota prepoji sleherno srce. Da zaobjamemo globino in veselje tamkajšnjih ljudi za dar iz nebes, se moramo približati malim in nedolžnim otrokom, srcem, ki jih pokvarjenost ni zasužnjila. Njih je nebeško kraljestvo (prim. Mt 19,14). Vidci Božje Matere Marije: neuki, preprosti, a verni in ponižni, so del tega preprostega ljudstva. Prisluhnili in uresničevali so prošnje iz nebes. Sedaj ti zvesti pričevalci, vzeti iz ljudstva, počivajo v baziliki, v neposredni bližini svoje Matere Marije. Vidkinja, s. Lucija, karmeličanka, ki je umrla v visoki starosti leta 2005, še pričakuje razglasitev za blaženo in sveto. Menim pa, da že lahko delimo prepričanje, da je tudi ona pri Bogu in pri Mariji, katere glasnica je bila. Frančišek in Jacinta sta nad grobovoma upodobljena v preprosti vsakdanjosti: sv. Jacinta z ovčko v naročju, sv. Frančišek igra na pastirsko piščal v krošnji drevesa. Lucija še ni posebej upodobljena. Nanjo spominja ime na grobu. Človek, ki je poln samega sebe in svojih skrbi, se uklanja sebi in svetu. Težko razume in sprejema jasnino in svetlost nebeškega raja. Fatima je kraj tihote, molitve, spreobrnjenj, veselja in hvaležnosti Bogu nad prejetimi milostnimi darovi.

Rojstni kraj fatimskih pastirčkov - vidcev je Aljustrel, v neposredni bližini Fatime. S svojo preprostostjo kraškega sveta in očarljivostjo zglednega življenja ljudi spominja na milostni trenutek, ki jih je zaobjel. Rojstni domovi vidcev so ohranjeni v prvotni podobi in spremenjeni v muzej. Na Lucijinem domu sem se srečal z ovcami v staji. Najmlajša med njimi se mi je trepetajoče in nezaupljivo približala, da sem jo lahko pobožal. Željan, da bi okusil njeno nežno ljubkost, sem jo nagovarjal kar v slovenskem jeziku. Razumela je, da se ji želim približati v ljubezni, zato je napravila korak ali dva in dopustila, da sem se jo rahlo dotaknil. Prvič v življenju sem občutil milino in mehkobo ovčke.

Te kraje so zavzeli arabski muslimani. Verjetno so prišli čez morje iz Severne Afrike. Vemo, da je kraj prikazovanja dobil ime po arabskem dekletu Fatími, ki se je spoznala s plemičem bližnjega gradu - Ourem, cca 30 km od Fatime. Prestopila je iz muslimanske vere v katoliško vero, se krstila in se z njim poročila. Bila je preprosta, dobrohotna in prijazna do ljudi. Ljudem se je prikupila, oni pa so jo vzljubili. Umrla je še mlada. Pokopali so jo na področju Irijske globeli. Ljudje so iz hvaležnosti do nje radi obiskovali njen grob. Dejali so, da gredo v Fatimo. Tako je milosti kraj dobil ime po njej. Tudi ta dogodek nas spominja, da smo vsi Božji otroci, Božji ljubljenci in dediči nebes.

Ta romarski kraj je res nekaj posebnega. Poseben že po dvojnem krožišču ob vstopu k svetišču. Na prvem so upodobljeni romarji, na drugem, bližje svetišču, pa vidci z ovcami.

S Fatimo, bolje rečeno s češčenjem Fatimske Gospe, sem se srečal že v otroštvu, čeprav še nisem vedel ničesar v zvezi s krajem in dogodki. V moji domači župnijski cerkvi v Kamnjah na Vipavskem, je stranski oltar posvečen Fatimski Gospe. Pokojni župnik, g. Viktor Stanič, je v času druge svetovne vojne dal izdelati njen kip na Tirolskem. Nam ministrantom je pripovedoval, da tirolski rezbarji do takrat še niso poznali njene upodobitve. Prosili so ga, naj jim pošlje kakšno sliko. Po upodobitvi sodeč, jim je poslal dobro sliko, saj je kip pravi umetniški izdelek. Omenjeni župnik je večkrat organiziral slavje v čast Fatimski Gospe s sveto mašo in procesijo po vasi. Na dveh sem bil navzoč. Na enem slavju še v njegovem času, na drugem pozneje v okviru misijona v župniji, v času župnika g. Janka Tušarja.

Starejšim ljudem je najbolj ostalo v spominu slavje, ko so na dan propada Italije, leta 1943, nesli v procesiji Njen kip v farno cerkev. Po izročilu so bili na eni strani ceste italijanski vojaki, na drugi strani pa partizani. Nihče v času procesije ni streljal. Župnik je v tem zatišju zaslutil, da je Marija že napravila prvi čudež in to prepričanje ob prihodu v cerkev tudi delil z verniki.

Naj omenim v vednost bralcem, da so bili ti kraji z Rapalsko pogodbo do Postojne pod Italijo. Znano je, da so ob prazniku lurške Matere Božje v času omenjenega župnika v župniji obhajali tridnevnico v čast lurški Materi Božji. Mama mi je pripovedovala, da so nekoč na Njen praznik pred Marijinim oltarjem opazili močno zmrzal (snežno bel tlak pred oltarjem). Župnik je sklepal, da Marija pričakuje žrtev od ljudi. Mama me je zadnja leta, vsako leto posebej, spomnila na ta dogodek, prepričana, da sem bil jaz tista žrtev. Kmalu za tem me je odpeljala najprej v bolnišnico Šempeter in potem v Valdoltro, na zdravljenje kolkov (šest let). Pozneje mi je pripovedovala, da so jo ob spoznanju, da bom ostal v bolnišnici, oblile solze. Jaz pa, da sem jo tolažil, da se bomo kmalu zopet videli doma.

Omenjeni župnik Viktor Stanič je imel veliko zaupanje v Marijo Božjo Mater. Velikokrat sem ga videl v zakristiji pred sveto mašo moliti rožni venec. Ljubezen do Marije je prenesel na svoje župljane in seveda tudi name.

Naša domačija je bila v času vojne močno prizadeta. Pri nas je imel svoje skrivališče (bunker) partizanski kurir, zaradi katerega so bili izdani. Italijani so požgali dom, starega očeta, staro mamo, mojo mamo Zofko in teto Milko so odpeljali v italijanske zapore. Starega očeta so po propadu Italije zajeli Nemci in ga odpeljali v nemške zapore, Dachau in Mathausen. Mamino teto Francko, sestro starega očeta, ki je bila gluha, so oprostili zaporne kazni. Po požigu hiše sta živele z mlajšo hčerko Marijo na sosednji domačiji. Zaupanje v Božjo Mater Marijo v njih kljub izgubi doma in zapornim kaznim ni zamrlo. Pripovedovali so o teh dogodkih, a žal besede do izdajalcev niso izražali, niti ohranjali sovraštva.

Stari oče, 'Zanut' – Ivan Podgornik, je bil kmalu po vojni poklican na krajevni sestanek. Ko je zvonilo 'Avemarijo', se je odkril in molil. Naslednji dan so prišli po prašiča, edino bogastvo, ki so ga imeli. Nekdo od njih mu je potrdil, da zato, ker je na sestanku molil 'Angel Gospodov'.

Časi se spreminjajo. Vojne pri nas ne občutimo. Bojim pa se, da ti časi kažejo bolj na zatišje, na mraz in zimo, kot na pomlad, na razcvet družin in vere v njih. Z vnašanjem druge kulture in življenjskih navad je v nevarnosti tudi vera. »Upanje pa ne osramoti, ker je ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5).

Želim, da bi zmagovala ponižnost, ponos do vere, do kulture in ljubezen do otrok. Da bi ljudje z rojstvom otrok 'zimo in zmrzal' pregnali in zamenjali s 'cvetočo pomladjo'. Da bi z apostolom Pavlom prepričljivo priznavali: »Vse premoremo v Njem, ki nam daje moč (prim. Flp 4, 13). Bog daj, da bi pobožnost in zaupanje v Fatimsko Gospo poživljali in si ob njej nabirali novih moči za rastočo prihodnost, ki jo je s tako ljubeznijo in predanostjo do Božje Matere, do miru in svobode vpeljeval pokojni župnik Viktor Stanič in si jo s trudom prizadeva oživeti in poživiti v novih razmerah tudi sedanji župnik g. Rafko Klemenčič. Vesel sem njegovega spodbujanja in vabila k posvetitvi družin Marijinemu Brezmadežnemu Srcu, ki jo je sprejelo kar nekaj družin.

Vinko Cingerle sdb