ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (6) Zanemarjanje in zapostavljanje češčenja Srca Jezusovega

Papež Pij XII., ki z optimizmom gleda na širjenje češčenja, pa v okrožnici o češčenju Srca Jezusovega leta 1956 omenja pri nekaterih omalovaževanje tega češčenja in tudi zmote glede njega. Cerkev to češčenje »z vso močjo brani proti zmotam tako imenovanega naturalizma in sentimentalizma. Kljub temu pa se je žal godilo in se še dogaja, da nekateri kristjani, včasih celo taki, ki kažejo navdušenje za katoliško vero in za dosego svetosti, tega vzvišenega češčenja ne cenijo in ne spoštujejo« (št. 5).

Pij XII. ugotavlja, kako nekateri mislijo, da je to češčenje malo pomembno ali celo škodljivo. Imajo ga za nekaj postranskega, česar se more kdo okleniti ali pa ne. Pravijo, da ni učinkovito sredstvo za vzgojo in poživitev krščanskega življenja. Dalje trdijo, da je to čustvena pobožnost, bolj za ženske, in da je brez osnove v razumu in volji. Nekateri mislijo, da je zastarela in zato ni primerna za naš čas, ker zahteva pokoro in zadoščevanje ter tako imenovane 'pasivne' kreposti, ki ne prinašajo zunanjih sadov.

Papež sv. Pavel VI. v apostolskem pismu o Presvetem Srcu Jezusovem leta 1965 ugotavlja, da je češčenje Srca Jezusovega »z žalostjo rečemo – pri nekaterih nekoliko popustilo«.

Kar je veljalo za leti 1956 in 1965, velja tem bolj danes, ko lahko rečemo, da je češčenje Presvetega Srca pri večini kristjanov popolnoma popustilo.

 

DOMAČA ZDRAVILA Zdravilne rastline pri težavah s sečili

Z zdravilnimi rastlinami si lahko učinkovito pomagamo, kadar nas doletijo okužbe sečil ali ledvični kamni v ledvicah ali mehurju. Tudi če želimo preprečiti ponavljajoče okužbe sečil ali pospešiti izločanje zdrobljenih kamnov in peska po zdravniškem posegu ali samo pospešiti izločanje peska, ko je možna njihova spontana izločitev, je pametno si pomagati, poleg navodil uradne medicine, s pripravki iz zdravilnih rastlin v ta namen.

Predstavili bomo čajno mešanico UroSIT patra Simona Ašiča, ki pomaga v prej naštetih primerih.

Čaj vsebuje izvlečke naslednjih zdravilnih rastlin:

 

30% list velike koprive (Urticae folium)

20% rastlina bazilike (Basilicae herba)

20% list breze (Betulae folium)

10% rastlina njivske preslice (Equiseti herba)

10% rastlina zlate rozge (Solidaginis herba)

10% koruzni laski (Maydis stigmata)

 

Priprava čaja: 2 čajni žlički čajne mešanice prelijemo s 3 dl vrele vode, pokrijemo in pustimo stati 5-10 minut. Precedimo in pijemo topel čaj najmanj trikrat na dan čez dan in ne zvečer.

Čaj lahko pijemo npr. tudi ob sočasnem jemanju antibiotikov, če nam jih je zdravnik predpisal pri okužbi sečil. Vedno se torej sočasno držimo vseh zdravnikov nasvetov pri določeni bolezni in hkrati pijemo čaj UroSIT.

 

Velika kopriva je 150 cm visoka trajna rastlina. Liste nabiramo med cvetenjem. Listi vsebujejo flavonoide, ki delujejo diuretično. Diuretično delovanje pomeni, da z razredčenjem urina zmanjšamo obremenitev urina z bolezenskimi klici, le-ti se zaradi povečane količine urina hitreje izperejo. Listi vsebujejo tudi 20% mineralnih snovi (kalcij, magnezij …).

Bazilika, ki jo imamo posajeno v vrtovih in jo nabiramo med cvetenjem, tudi uporabimo za povečanje količine izločenega urina. Dolga uporaba bazilike v ljudski medicini potrjuje tudi njen diuretičen učinek.

Breza. V Sloveniji rasteta dve vrsti breze, navadna in puhasta breza, ki sta po učinku enakovredni - v maju, pred cvetenjem, nabiramo mlade liste obeh brez. Breza vsebuje flavonolne glikozide (npr. hiperozid), malo eteričnega olja in 4% mineralnih snovi, predvsem kalija. Za pospešeno nastajanje urina so odgovorni flavonoidi. Kvercetin, ki je flavonoid, deluje tako, da zavira encime nevropeptid-hidrolaze, ki uravnavajo nastajanje urina z izločanjem natrija. Tudi velika količina kalija v listih deluje diuretično.

Uporabo breze so potrdili tudi z naslednjo raziskavo. 15 bolnikov je imelo vnetje spodnjega dela sečil. Pili so 4 skodelice čaja iz listov breze ali placebo čaj v obdobju 20 dni. Pri preizkusni skupini, kjer so pili brezov čaj, je količina mikroorganizmov v urinu padla za 39%, pri placebo skupini pa za 18%. Po koncu raziskave so bili 3 od 7 bolnikov iz skupine, ki so pili brezov čaj, brez znakov okužbe.

Njivska preslica se na vrtu lahko kaj hitro razraste. Uporabljamo le njivsko preslico, močvirska je strupena. Nabiramo jo v juniju in juliju. Vsebuje približno 10% mineralnih snovi, 50-60% je kremenčeve kisline.

V ljudski medicini čaj iz njivske preslice uporabljamo za pospeševanje izločanja urina pri boleznih ledvic in mehurja. Tak učinek naj bi imeli, flavonski glikozidi in steroli. Kliničnih raziskav, ki bi potrdile to domnevo, še niso izvedli, kar pa ne pomeni, da preslica ne deluje. Do sedaj njeno delovanje potrjuje le ljudska medicina.

Zlata rozga raste pri nas v svetlih gozdovih. Njene rumene koške opazimo od julija do oktobra in takrat jo tudi nabiramo.

Vsebuje saponine, flavonoide (najmanj 1,5%), in sicer hiperozid, rutin in druge. Spojina, ki je najdena le v zlati rozgi, se imenuje virgavreozid A. Spojini z imenom leiokarpozid so na podganah dokazali, da deluje diuretično, protivnetno in zmanjša nastanek krčev.

Klinična raziskava z zlato rozgo: 427 bolnikov z ledvičnimi kamni ali peskom (tretjina jih je imela še dodatne okužbe sečil) je prejemalo pripravek iz zlate rozge. Po končanem zdravljenju so bolniki poročali, da so se izboljšale ali celo odpravile težave, kot so krčevite bolečine (pri 91% bolnikov), pogosto uriniranje (pri 84,1% bolnikov), tiščanje na vodo (pri 87% bolnikov) in občutek pritiska v okolici mehurja (pri 80% bolnikov).

Zlata rozga tudi malo pomirja – to je dobro, da je pitje čaja UroSIT tudi rahlo pomirjujoče. Saj npr. imeti pesek, ki naj ga bolnik s pitjem čaja spontano izloči, je stresno. Bog je ustvaril nekatere zdravilne rastline tako, da imajo več delovanj hkrati, kar je čudovito, saj pri določeni bolezni potrebujemo več različnih učinkov za ozdravljenje. Zlata rozga je ena takšnih rastlin. Poveča izločanje urina, zmanjšuje vnetje in nastajanje krčev ter rahlo pomirja.

Koruzni laski delujejo diuretično.

Pater Simon Ašič je pri težavah s sečili zelo priporočal pitje čaja iz opisanih rastlin.

Barbara Kozan, mag. farm.

 

Grmada v škrjanskem gozdu

Nekdaj je bila navada, da so na kraj, kjer je kdo nesrečno umrl, mimoidoči vrgli vejo in rekli: »Bog se usmili tvoje duše.« Verjeli so, da se taka grmada ne sme raznesti ali zažgati, ker bi mrtvec potem ne imel pokoja na drugem svetu in bi hodil strašit. Na Škrjančem je bila svoj čas premožna domačija, kjer se je reklo pri Zamanu. Menda je bil gospodar precej škrt, saj sicer ne bi še na pomlad visel v šijah velik kos slanine. Pa jo je zavohal nek potepuh, jo spravil v svojo malho in izginil v gozdu. Toda gospodar je opazil, kaj se je zgodilo, pa jo je ucvrl za njim. Na gozdni poti, ki vodi proti Kitnemu vrhu, sta se spoprijela in gospodar je podlegel. Zato so na tem kraju mimoidoči malce postali, zmolili kratko molitev in vrgli vejo na kup še dolgo potem, ko niso več vedeli, zakaj.

Povedal pokojni Kopičev oče (r. 1912) na Škrjančem

 

Muljavski zaklad

Muljavska cerkev je bila svoj čas božjepotna. O tem še danes priča lopa z zunanjo prižnico in oltarjem. Stari Muljavci so vedeli povedati, da so nekoč davno ( menda še v turških časih) ob poti, ki je vodila čez Velike travnike, stale kapelice križevega pota.Kdaj so se kapelice porušile, se ni spominjal nihče več. So pa pripovedovali, da pri oranju na tamkajšnjih njivah še naletijo na velike kamne, ki naj bi bili temelji nekdanjih kapelic.(Zadnja dva taka kamna so odstranili letošnjo jesen). Krožila pa je tudi zgodba, da je bil pod eno izmed kapelic zakopan zaklad. Toda pokojna Klemenova mama je vedno rekla: »Zaklad je njiva sama, če jo pridno obdeluješ.«

 

VALERIJINE VRSTICE Ženske z Vrhovega III, Darinka

Darinka je zapustila Vrhovo tako kakor veliko drugih v današnjih časih – zaradi študija. Po študiju je ostala v Ljubljani. Tudi mož je bil Vrhovčan. Čeprav sta imela oba službo in stanovanje v Ljubljani, sta redno prihajala domov. Navsezadnje sta se celo odločila, da bosta doma na podedovani parceli pod vasjo zgradila hišo. Ne kaj posebnega – toliko, da bosta imela prijeten dom za starost. Tistemu kosu zemlje so rekli na Pušči, toda ona dva sta jo spremenila v cvetoč vrt. Priselila sta se, ko je šel mož v penzijo. Darinka se je vsak dan z avtobusom vozila v službo. To ji ni povzročalo težav, saj je bila zdrava in polna energije, doma pa je večino tako postoril mož. Na avtobusu je vedno odkrila kako znanko iz mladosti in obujanje spominov ji je bilo v veliko veselje. Največkrat pa je pogovor tekel o otrocih. Darinka je imela eno samo hčer, ki ji je prinašala veliko veselja. Saj ni pričakovala od nje kaj posebnega. Pravzaprav si je iskreno želela le to, da bila deklica srečna. Zelo je bila neizmerno hvaležna, da je v teh čudnih časih našla vernega fanta. Bila je zelo ponosna nanj in ga je kovala v nebo. Poslušala je znanke, ki so tarnale o otrocih, ki so imeli težave v zakonu ali o hčerah, ki se niso mogle cerkveno poročiti zaradi neprimernih partnerjev. Darinka si ni hotela niti predstavljati, da bi se kaj takega lahko primerilo tudi njeni hčeri.

Poroka je bila kot v sanjah: v baročno okrašeni domači cerkvici, z deklicami v belem, ki so posipale cvetje, prijatelji obeh pa so se izkazali s petjem in govori. Božji blagoslov, ki jima ga je podelil ganjeni župnik, je bil garancija, da bo zakon srečen.

Prišel je prvi vnuk, potem drugi, pri tretji nosečnosti so se ljudje že spraševali, če nima morda samo zato toliko otrok, da bi moža bolj navezala nase. Toda mož je bil tisti, ki si je želel veliko družino. Odraščal je kot edinec in je pogosto pogrešal živžav bratov in sester.

Ampak tretji otrok se je rodil prizadet. Darinki je bilo zelo hudo, a hkrati je bila vsa zagnana, kako bodo otroku pomagali. »Gledam jih, ko se igrajo, pa ne vem, katerega imam rajši,« je rekla. Pa sem vedela, da ima najraje najmlajšega, najbolj nebogljenega in najbolj odvisnega od skrbi staršev. Neprestano so ga morali voziti k zdravnikom in biti cele dneve ob njem. Sklenili so, da bo lažje, če se mlada družina preseli domov. Zdelo se je, da je zetu odleglo. Ko je prišel iz službe, je vzel starejša otroka in se z njima kam odpeljal. Kadar je bilo treba z najmlajšim k zdravniku, se je vedno spretno izognil. Nekako ni vzdržal v njegovi družbi. Iz službe je prihajal čedalje kasneje, navadno ko so otroci že spali. Rekel je, da ima ogromno dela, da mora veliko zaslužiti, ko ima tako veliko družino. Sprva je Darinka vedno našla zanj opravičujoče besede. Potem je prišlo obdobje, ko ga ni več omenjala. Povedala je, pri katerem specialistu so bili z otrokom, se veselila, kako uspešno napredujeta starejša dva, včasih potožila, da hči težko zmore v službi. Skratka postajala je vse bolj podobna drugim materam, ki so imele s svojimi otroki tudi težave, ne le srečnih dni. Potem je začela tožiti, da se ne počuti dobro, a ni imela časa za svoje težave. Nekega dne je povedala, da se je zet odselil in da se bo ločil. Našel si je drugo žensko, kajti življenja brez družine si on sploh ni mogel predstavljati. Toda družina mora prinašati veselje, tega pa mu zaskrbljena in utrujena žena z bolnim otrokom pač ni mogla. Ta ločitev je Darinko bolj prizadela kot njeno hčer. Čutila se je odgovorna za njene otroke. Mislila je, da mora zanje storiti vse tisto, česar ne bo storil njihov oče. Toda njeno slabo počutje se je nenadoma izkazalo kot resna bolezen. Ko je ležala na operacijski mizi, je rotila zdravnika: »Jaz moram živeti. Tri majhne otroke imam.«

Vsa njena neizmerna želja po življenju ni pomagala. Še ko je umirala, je mislila, da se to ne bo zgodilo, ker se ne sme.

Najstarejši vnuk je že na fakulteti, drugi sredi srednje šole, najmlajši ne bo nikoli ozdravel, a kljub temu končuje osnovno šolo in je vesel, zadovoljen otrok. Mama in dedek skrbita zanj, da ne pogreša očeta.

Kadar obiščem pokopališče, se , če le utegnem, ustavim tudi ob Darinkinem grobu. Vedno gori sveča na njem.

Valerija Ravbar