Grmada v škrjanskem gozdu

Nekdaj je bila navada, da so na kraj, kjer je kdo nesrečno umrl, mimoidoči vrgli vejo in rekli: »Bog se usmili tvoje duše.« Verjeli so, da se taka grmada ne sme raznesti ali zažgati, ker bi mrtvec potem ne imel pokoja na drugem svetu in bi hodil strašit. Na Škrjančem je bila svoj čas premožna domačija, kjer se je reklo pri Zamanu. Menda je bil gospodar precej škrt, saj sicer ne bi še na pomlad visel v šijah velik kos slanine. Pa jo je zavohal nek potepuh, jo spravil v svojo malho in izginil v gozdu. Toda gospodar je opazil, kaj se je zgodilo, pa jo je ucvrl za njim. Na gozdni poti, ki vodi proti Kitnemu vrhu, sta se spoprijela in gospodar je podlegel. Zato so na tem kraju mimoidoči malce postali, zmolili kratko molitev in vrgli vejo na kup še dolgo potem, ko niso več vedeli, zakaj.

Povedal pokojni Kopičev oče (r. 1912) na Škrjančem