Mesec junij je mesec Srca Jezusovega, mesec njegove prisrčne bližine, njegove neizmerne ljubezni do vsakega izmed nas. Jezus ima srce za nas. Potrebujemo Jezusa, njegove tolažilne besede: »Jaz sem, ne bojte se!« Velikokrat je z njimi potolažil svoje zaskrbljene in preplašene učence. Naj opogumi tudi nas.
Zamislimo se, da smo v čolnu ob Jezusovi pomiritvi viharja na morju. Matej je dogodek opisal takole: »Ko je stopil v čoln, so šli za njim njegovi učenci. In glej, na morju je nastal velik vihar, tako da so čoln zagrinjali valovi; on pa je spal. Pristopili so k njemu, ga zbudili in rekli: 'Gospod, reši nas! Izgubljeni smo!' In reče jim: 'Kaj ste boječi, maloverni?' Tedaj vstane in zapreti vetrovom in morju, in nastala je velika tišina. Ljudje pa so se začudili in govorili: 'Kdo je ta, da so mu pokorni celo vetrovi in morje?'« (Mt 8,23–27).
Nenaden silovit vihar je popolnoma zmedel učence, da so se začeli bati za svoje življenje. Zato so zbudili spečega Jezusa, ki je bil njihovo zadnje upanje. Verovali so v Jezusa, a njihova vera je bila še šibka, zato so bili polni strahu. Ni jim bilo še jasno, da biti z Jezusom pomeni biti na varnem, čeprav je kdaj videz drugačen, podoben viharju na morju. Jezus ni bil zadovoljen z njihovo premajhno vero in zaupanjem, zato jih je pokaral: »Kaj ste boječi, maloverni?«
Pripoved o viharju na morju ima tudi simboličen pomen. Čoln označuje Cerkev. V njej imamo večkrat občutek, da jo je Kristus zapustil, da je »zaspal«. Vendar smo glede svojega zaupanja vanj zaspali mi. Zato nam veljajo njegove besede: »Kaj ste boječi, maloverni?« Saj nam je vendar zagotovil: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20).
Ko je Kristus nekoč ponoči hodil po Galilejskem jezeru (Mt 14,22–33), so se učenci, ki so bili v čolnu, vznemirili, ker so mislili, da vidijo prikazen. Jezus jih je pomiril: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Ko je Jezus povabil Petra, naj pride po vodi k njemu, se je res odločil in šel po vodi k Jezusu. Toda zbal se je močnega vetra in se začel potapljati. Tedaj je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus ga je prijel in rešil, a ga je tudi pokaral: »Malovernež, zakaj si podvomil?«
Danes je človeštvo polno strahu. Kakor učenci v čolnu na Galilejskem jezeru vzklika: »Izgubljeni smo!« Mnogo je vzrokov za takšen strah. Vedno znova poslušamo in gledamo poročila, kako zdaj tu zdaj tam izbruhne vojaški spopad. Polno je naravnih katastrof in prometnih nesreč. Še več je stisk v posameznih človeških srcih. Mali novi koronavirus ustrahuje ves svet. Kje je rešitev?
Pozabili smo na Jezusa Kristusa. On je s svojo smrtjo in vstajenjem premagal vse strahove. Poglobiti se moramo v veri in zaupanju vanj. On bo z nami do konca sveta, a moramo biti tudi mi z njim vse dni svojega življenja. Tudi za nas velja njegovo povabilo: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!«
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar