Papež Pij XII., ki z optimizmom gleda na širjenje češčenja, pa v okrožnici o češčenju Srca Jezusovega leta 1956 omenja pri nekaterih omalovaževanje tega češčenja in tudi zmote glede njega. Cerkev to češčenje »z vso močjo brani proti zmotam tako imenovanega naturalizma in sentimentalizma. Kljub temu pa se je žal godilo in se še dogaja, da nekateri kristjani, včasih celo taki, ki kažejo navdušenje za katoliško vero in za dosego svetosti, tega vzvišenega češčenja ne cenijo in ne spoštujejo« (št. 5).
Pij XII. ugotavlja, kako nekateri mislijo, da je to češčenje malo pomembno ali celo škodljivo. Imajo ga za nekaj postranskega, česar se more kdo okleniti ali pa ne. Pravijo, da ni učinkovito sredstvo za vzgojo in poživitev krščanskega življenja. Dalje trdijo, da je to čustvena pobožnost, bolj za ženske, in da je brez osnove v razumu in volji. Nekateri mislijo, da je zastarela in zato ni primerna za naš čas, ker zahteva pokoro in zadoščevanje ter tako imenovane 'pasivne' kreposti, ki ne prinašajo zunanjih sadov.
Papež sv. Pavel VI. v apostolskem pismu o Presvetem Srcu Jezusovem leta 1965 ugotavlja, da je češčenje Srca Jezusovega »z žalostjo rečemo – pri nekaterih nekoliko popustilo«.
Kar je veljalo za leti 1956 in 1965, velja tem bolj danes, ko lahko rečemo, da je češčenje Presvetega Srca pri večini kristjanov popolnoma popustilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar