BOŽJA BESEDA V CERKVENEM LETU

Cvetna nedelja Gospodovega trpljenja: sv. Ciril Aleksandrijski: Glej pravičnega kralja:

- Božja pota so pravila, nimajo ovinkov in stranskih poti, ravna so in prehodna.

- Pot postave je bila zares težka, ker je vodila čez mnoge simbole in podobe. Evangeljska pot pa je ravna, ni ostra in ne hrapava.

- Jezus je za nas dal svojo lastno kri, zato ne pripadamo več sebi, temveč njemu, ki nas je kupil in odkupil.

Veliki petek: sv. Ciril Aleksandrijski: S Kristusom smo križani:

-Odvedli so v smrt samega začetnika življenja!

- Kazni, ki jih je postava po pravici določala za nas grešnike, je Kristus vzel nase, kakor je bilo rečeno: Kristus pa nas je odkupil od prekletstva s tem, da je za nas postal prekletstvo.

- Dovolj je bilo, da za vse trpi samo eden, ki je kot Bog nad vsemi.

- Kristus je torej nosil križ, ki je pripadal nam, nikakor pa ne njemu, kakor se je glasila zakonska obsodba.

- Iz tega Kristusovega dejanja moremo povzeti veliko spodbudo, da si bolj prizadevamo za svetost.

Velika sobota: Origen, duhovnik: O smrti Kristusa in kristjanov:

- V resnici so bile pri Kristusu tri smrtne dobe: prva, v kateri je rečeno: »Jezus je zaklical z močnim glasom in izdihnil«; druga, ko je ležal v zaprtem grobu; tretja pa, ko so ga iskali, a ga niso našli v grobu, ker je že vstal.

- Prva doba naše smrti je v odpovedi svetu, druga v premagovanju telesnih napak, vrhunec popolnosti pa je v luči modrosti. To je tretja doba, dan vstajenja.

- Ko je zvezal močnega in ga premagal na križu, je šel v njegovo hišo, v kraljestvo smrti, v podzemlje, in tu je izropal njegovo imetje, to se pravi rešil zasužnjene duše.

2. velikonočna – Bela nedelja: sv. Gregor Veliki: Jezus ljubi apostole, a vendar jih pošlje, da trpijo:

- Kakšen čudež, da je po vstajenju Zmagovalec večnega življenja stopil skozi zaprta vrata, ko pa je prav isti iz zaprtega krila Device prišel k nam umret?

- Prikazal se jim je hkrati poveličan in otipljiv, da jim pokaže, kako je njegovo vstalo telo s prejšnjim isto po naravi, drugačno pa po slavi.

- Ko je pošiljal svojega Sina na svet v trpljenje, ga je kljub temu ljubil. Gospod tudi izbranih apostolov ni poslal, da na svetu uživajo, marveč da po njegovem zgledu trpijo.

3. velikonočna nedelja: sv. Ciril Aleksandrijski: Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali:

- Tisti učenec, ki je bil prej počasen za verovanje, je bil pripravljen in hiter za priznanje. V zelo kratkem času je bil ozdravljen.

- Toda vemo, da jim je bil greh nevere nekako skupen, saj tudi njihov duh ni bil brez dvomov, čeprav so rekli Tomažu: Gospoda smo videli.

- Kdor vidi in gleda, nima nobenega opravičila za nevero.

- Da bi vsem ljudem nudil verodostojnost svojega vstajenja, je bilo potrebno, da potrpežljivo prenaša Tomaža, ki je tako govoril, in druge učence, ki so mislili, da vidijo duha in prikazen.

- Njih moramo poslušati tudi mi, če hočemo doseči večno življenje in če visoko cenimo prebivanje v nebeškem domu.

zbral p. Avguštin Novak

 

CERKVENO LETO Praznik svetega Jožefa

Češčenje svetega Jožefa, moža Božje Matere Marije, sega v osmo oziroma deveto stoletje. Iz različnih martirologijev zvemo, da so ta praznik slovesno obhajali 19. marca že v 12. stoletju, v katerem so križarji zgradili v Nazaretu cerkev njemu v čast. Njegovo češčenje in obhajanje njegovega praznika so razširjali predvsem frančiškani, posebno sv. Bernardin Sienski (+1444). Šele na koncu 15. stoletja je papež Sikst IV. (1471–1484) uvedel praznik za celotno Cerkev. Gregor XV. ga je povzdignil v zapovedan praznik. Pij IX. je svetega Jožefa razglasil za zavetnika celotne Cerkve. Pij X. ga je povzdignil v slovesni praznik in mu dodal osmino. 

V povezavi s praznikom svetega Jožefa je pomembno omeniti, da je Pij XII. 1. maja leta 1955 uvedel v rimski koledar praznik svetega Jožefa pod naslovom »praznik svetega Jožefa delavca, ženina blažene Device Marije, spoznavalca in zavetnika delavcev«. Papež je pri tem hotel 1. maj kot dan dela, ki so ga delavci zunaj Cerkve že več desetletij prej obhajali kot simbol njihovih pravic, obogatiti s krščansko vsebino.

Molitev pri sv. maši sv. Jožefa predstavi kot pravičnega, ki mu je zaupana naloga zaščitnika deviške Matere Božje kot njen ženin, ter naloga varuha Božjega Sina v imenu Očeta. Jožef je vršil to najpomembnejšo službo kot zvesti in modri služabnik v pokorščini Bogu, brez mnogih besed, nesebično in s predano zvestobo. Že vstopni spev pri prazniški maši prikaže svetnika pod tem vidikom: »Glejte, to je zvesti in modri služabnik, ki ga je Gospod postavil nad svojo družino«. Takšen dober in zvesti služabnik je deležen gostije svojega Gospoda. Praznični evangelij (Mt 1,16.18–21.24a) govori o odločilni uri v Jožefovem življenju, ko mu angel razodene skrivnost, da je Marija Božja Mati, in mu naroči, naj Marijo vzame za svojo ženo ter dá njenemu Otroku ime Jezus. Jožef uboga, tako postane pred postavo zakoniti oče Jezusu, ki mu da ime, ki pomeni: »Bog rešuje«. Tako služi tudi Jožef zveličanju vseh. Starozavezno berilo (2 Sam 7,4–5a. 2–14a.16) na prazniški dan govori o obljubi Davidu, da bo njegovo kraljestvo večno, kar se je uresničilo šele z Jezusovim mesijanskim kraljestvom. Povezava med Davidom in Jezusom pa je v tem, da Jožef, Marijin mož, izhaja iz Davidovega rodu. Tako se tudi z Jožefom izvršujejo odrešenjske obljube in se nadaljuje odrešenjska zgodovina. Na podlagi novozaveznega prazniškega berila se lahko na slikovit način prikaže povezanost Jožefa in Abrahama: Abraham je oče vere. »Na osnovi upanja je proti upanju veroval, da bo postal oče mnogih narodov« (Rim 4,18). Tudi Jožef je veroval tako »neverjetni« Božji besedi. Tako lahko rečemo o obeh: »Zato se mu je vera štela v pravičnost.« S tem nam sveti Jožef daje zgled, kako moramo Božji besedi verovati in ji biti zvesti, da bo tudi v našem življenju lahko Bog vršil velika dela po naši veri vanj in zvestobi njegovim zapovedim. Priporočajmo se mu in ga predvsem prosimo, da nam Bog pošlje takšne može in očete, ki bodo znali otroke v naših časih vzgajati v veri, da bodo kos vsem življenjskim preizkušnjam ter da bodo tudi njihovi otroci zmogli naprej posredovati veliki zaklad vere naslednjim generacijam. Prosimo ga pa tudi za srečno zadnjo uro, kajti pri njegovi smrti sta bila navzoča Jezus in Marija, da bomo tudi mi ob smrtni uri prejeli Kristusa pod podobo evharističnega kruha in tako srečno prišli k Bogu, kjer bomo uživali večno srečo.

br. Matevž Pucelj

 

LETO V JOŽEFOVI ŠOLI (3)

Poglejmo, kako je prisoten sv. Jožef v ljudskih pobožnostih. V zadnjih stoletjih je versko premišljevanje postavilo v ospredje kreposti sv. Jožefa, med katerimi so: vera, ki se pri njem kaže kot popolno in pogumno sprejemanje Božjega odrešenjskega načrta, prizadevna in tiha pokorščina znamenjem Božje volje, ljubezen in zvesto izpolnjevanje postave, iskrena pobožnost ter trdnost v preizkušnjah, deviška ljubezen do Device Marije, dolžno izpolnjevanje očetovstva ter skrita delavnost. Prav zaradi tega ima češčenje sv. Jožefa velik odmev tudi v ljudskih pobožnostih.

Češčenju sv. Jožefa je posebej namenjenih sedem sred, pobožni vzkliki, molitveni obrazci, pobožno vajo sedem žalosti (skrbi) in sedem radosti sv. Jožefa ter litanije sv. Jožefa. Poznane so tudi tridnevnice in devetdnevnice k sv. Jožefu, rožni venec sedmih žalosti in radosti sv. Jožefa, škapulir sv. Jožefa, češčenje podobe sv. Jožefa. Prve srede v mesecu so dnevi posebnih milostih vsem, ki se zatečejo k njegovi priprošnji. Med verniki je znan tudi tridesetdnevni zaščitni plašč sv. Jožefa. Verniki so češčenje sv. Jožefa izražali tudi v procesijah, v Bratovščinah sv. Jožefa, nošenju škapulirja. Ohranilo se je tudi več pesmi, ki se nanašajo na sv. Jožefa. Po svojem dostojanstvu, zaslugah in po svoji svetosti je bil sveti Jožef v svojem življenju na zemlji prvi za Devico Marijo. Kakor na zemlji, tako v nebesih. Se pravi, da mu Bog za njegovo zemeljsko svetost in pravičnost tega dostojanstva v nebesih ni odvzel, ampak dopolnil in dovršil. Zato vam priporočam, da se odzovete na povabilo: »Pojdite k sv. Jožefu!« in se sami prepričate o mogočnem priprošnjiku, ki nam zmore pri Bogu izprositi vse milosti.

Tako je bilo tudi pred leti, v času, ko smo se v naši župniji odločili za obnovo notranjosti cerkve. Še pred samim začetkom del smo več molili v ta namen, da bi se vse dobro izteklo. Opravili smo tudi devetdnevnico v čast sv. Jožefu. Obnovitvena dela so se začela in šele takrat smo ugotovili, da je tudi veliko drugih del, ki jih prej nismo načrtovali. Kot večina cerkva spada tudi naša pod spomeniško varstvo, zato smo bili prepričani, da bomo deležni posebnega nadzora. Po nekaj dneh nam je župnik povedal, da je vsa dela v cerkvi zaupal sv. Jožefu. Po tem spoznanju smo ožji sodelavci in člani gradbenega odbora, poleg vseh opravil, ki jih je zahteval zasebni izvajalec, vsak dan še bolj goreče molili in prosili za njegovo pomoč. Gotovo je poskrbel sv. Jožef tudi za to, da nas komisija spomeniškega varstva med obnovo ni obiskala. Prišli so šele takrat, ko je bilo že vse končano in ogled zabeležili brez pripomb. V zahvalo smo v cerkvi namestili kip sv. Jožefa. Častno mesto je dobil na stebru ladje cerkve, ki je bil prej prazen. Za kaj vse je poskrbel sv. Jožef, se na koncu niti sami nismo zavedali, čutili pa smo njegovo prisotnost v naših potrebah in za to, da se je vso delo srečno končalo. Bog je bil češčen, ljubljen še bolj, na priprošnjo sv. Jožefa. Naše družine in župnijo pa smo posvetili sveti Družini.

Bolj pretresljiv pa je dogodek iz preteklosti. Velik častilec svetega Jožefa, P. Patrignani nam v knjigi: »Pojdite k Jožefu« pripoveduje sledeči dogodek: »Leta 1631 je začela gora Vezuv v bližini Neaplja bruhati ognjeno lavo. Ta se je kakor široka reka razlila nad vso okolico, zlasti pa na mesto Torragreka. V tem kraju je bivala mati Kamila, goreča častilka svetega Jožefa. Pri njej je bil njen petletni nečak, kateremu je bilo ime Jožek. Da bi se rešila pred gorečo reko, je zbežala z otrokom. Goreča reka ji je bila takoj za petami. Na poti pa ji velika skala, ki je visela v morje, zapre pot. Bila je v dvojni nevarnosti. Če obstane, jo bodo plameni požgali, če pa gre naprej, pa je v nevarnosti, da pride v morje in utone. V tej veliki stiski se je spomnila na svojega zaščitnika sv. Jožefa. »Veliki svetnik«, zakliče, »tebi priporočim malega Jožeka, ti ga moreš rešiti.« Potem položi otroka na skalo, sama pa skoči proti morju. Toda ni padla v morje, ampak na pesek in to tako srečno, da se niti najmanj ni poškodovala. Bila je rešena, toda silno je bila v skrbeh, da je morala otroka pustiti v taki nevarnosti. Vsa iz sebe je letala sem in tja in tožila o svoji nesreči. Nenadoma začuje, da jo nekdo kliče po imenu. Bil je glas njenega nečaka Jožeka, ki ji je pritekel ves vesel naproti. »Moj ljubi otrok,« zakliče, »kdo te je rešil ognja, da nisi zgorel?« »To je storil sveti Jožef, kateremu si me izročila v varstvo,« odvrne otrok. »Prijel me je za roko in me pripeljal k tebi.« Mati Kamila je padla na kolena in se zahvalila Bogu in varuhu sv. Jožefu, ki ju je obvaroval gotove smrti«(po knjigi Pojdite k sv. Jožefu, leta 1938).

Jože Andrejek

 

LITANIJE SVETEGA JOŽEFA (1)

Cerkev časti svetega Jožefa kot deviškega moža blažene Device in Božje matere Marije ter Jezusovega »krušnega očeta«. Bl. papež Pij IX. je sv. Jožefa z odlokom »Quemadmodum Deus« 8. decembra 1870 razglasil za zavetnika vesoljne Cerkve. Ob 150-letnici je papež Frančišek razglasil »leto sv. Jožefa« (od 8. dec. 2020 do 8. dec. 2021). Kakor je nazareški Jožef na zemlji skrbel za sveto Družino in jo branil, tako jo zdaj varuje in podpira iz nebes s svojo mogočno priprošnjo pri Bogu.

Litanije v čast sv. Jožefu je 1. oktobra 1910 odobril papež sv. Pij X. Zlasti v tem letu naj bi jih čim pogosteje molili. Ob premišljevanju posameznih 25 vzklikov, ki opisujejo poslanstvo in naloge, kreposti in vrline »pravičnega moža«, se nam odstira njegova poklicanost in veličina v sodelovanju pri Božjem odrešenjskem načrtu.

Župnik Jožef M. Seigerschmied leta 1938 napisal lepo knjižico »Pojdite k Jožefu«, v kateri razlaga vzklike v litanijah svetega Jožefa. V uvodu pojasni naslov »Pojdite k Jožefu«, kakor je rekel egiptovski kralj ob času hude lakote. Isto kliče tudi nam najvišji Kralj nebes in zemlje po svoji Cerkvi v teh hudih časih. Ta premišljevanja naj bodo kakor »šopek vijolic«, ki jih hočemo v marcu pokloniti sv. Jožefu. »Vijolica cvete ob prvih žarkih pomladanskega sonca … Tudi sv. Jožef je živel ob času, ko so na zemljo posijali prvi žarki sonca pravice, Jezusa Kristusa … Vijolica ne vzbuja pozornosti s sijajno obleko. Skrita je v grmovju. Tudi življenje sv. Jožefa je bilo skrito, svetu nepoznano … Eno pa ima vijolica, v čemer presega drugo cvetje, in to je njena čudovito prijetna vonjava. V vonjavi lepih čednosti se je odlikoval sv. Jožef.« In pisec doda misel sv. Tomaža Akvinskega: »Nekaterim svetnikom je Bog dal, da pomagajo le v nekaterih potrebah. Sv. Jožefu pa je dal, da pomaga v vseh potrebah, da ščiti in varuje tiste, ki se k njemu zatekajo.«[1]

 

V prvi litanijski prošnji najprej vzkliknemo: »Sveta Marija, prosi za nas!« Cerkev postavlja Marijo na prvo mesto, saj je kot Brezmadežna najbolj podpirala svojega moža, svetega Jožefa, v stremljenju po popolnosti. Ni pravega češčenja svetega Jožefa brez češčenja Marije. Tudi molitev v čast sv. Jožefu, ki jo je odobril papež Leon XII. 15. avgusta 1889, se začenja tako: »K tebi, o sveti Jožef, pribežimo v svojih stiskah. In ko smo na pomoč poklicali tvojo presveto nevesto, prosimo zaupljivo tudi tvojega varstva.«

 

»Sveti Jožef!« Prvi vzklik je pozdrav, je počastitev in zaupna izročitev. Z njim ponovimo in izgovorimo angelov pozdrav: »Jožef!« To ime pomeni: »Bog naj doda!« Pomeni torej rast in napredovanje. Očak Jakob je pred smrtjo blagoslovil svoje sinove in rekel o Jožefu: »Rodovitna mladika je Jožef, rodovitna mladika ob studencu« (1 Mz 49,22).

 

»Slavni sin Davidov« (proles David). Tako Cerkev pozdravlja svetega Jožefa. In tako ga je Gospodov angel poklical v sanjah: »Jožef, Davidov sin!« (Mt 1,20). V Matejevem in Lukovem evangeliju je Jezusov rodovnik, v katerem je rečeno, da je bil Jožef kraljevega rodu. Jezusov rodovnik ostaja pomemben: Jožef je Jezusov oče po postavi. Po njem Jezus spada po pravu, »zakonito« k Davidovi rodovini. In vendar izhaja od drugod, »od zgoraj« – od Boga samega. Skrivnost izvora, dvojnega izvira, nas nagovarja povsem konkretno: Jezusovo poreklo je treba navesti, in vendar je skrivnost. Samo Bog je njegov »Oče« v dejanskem pomenu. Rodovnik mož ima svetno-zgodovinsko težo. In vendar je na koncu Marija, ponižna devica iz Nazareta, v kateri se zgodi nov začetek; človeškost se začenja na novo. Jezus se je rodil iz Jožefove žene v mesijanski Davidovi rodovini (Mt 1,16; prim. Rim 1,3; 2 Tim 2,8; Raz 22,16). Luka nam pove, da je Jezus po postavi veljal za Jožefovega sina, čeprav je Jezusovo resnično poreklo že prej opisal v prvih dveh poglavjih svojega evangelija.[2] Zato vzklik: »Slavni sin Davidov!« To nam pove, da sta Jožef in Marija izbrani cvet in najžlahtnejši sad izvoljenega ljudstva Izraela. Apostol Pavel poudarja: »Oni so Izraelci. Njim pripadajo posinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, bogoslužje in obljube; njihovi so očaki in iz njih po mesu izhaja Kristus, Bog, ki je nad vsem, slavljen na veke. Amen« (Rim 9,4–5).

 

»Luč očakov« (lumen patriarcharum). V Stari zavezi je Bog izbral očake, da je po njih v izvoljenem narodu ohranil vero v enega Boga, ga vodil, mu napovedoval prihodnjega Odrešenika in v njem ohranil svoje obljube. Najodličnejši in zadnji med njimi je bil sveti Jožef. Mnoge dobre lastnosti je sveti Jožef podedoval od svojih prednikov. Sveti Tomaž Akvinski pravi, da je »sveti Jožef imel Abelovo preprostost, Noetovo svetost, Abrahamovo pokorščino, Jakobovo potrpežljivost, Jožefovo čistost, Davidovo krotkost, Elijevo gorečnost in srčnost Makabejcev. Sveti Jožef je bil prvi med očaki, prava luč očakov« (Pojdite k Jožefu, 42). Je vez med staro in novo zavezo. Je dopolnitev Abrahamove vere in blagoslova: »Blagoslovil te bom in naredil tvoje ime veliko, da bo v blagoslov« (1 Mz 12,2).

Anton Štrukelj

---

[1] Jožef M. Seigerschmied, »Pojdite k Jožefu!«, Glasnik presv. Srca Jezusovega, Ljubljana 1938 in 1939, 5–8.

[2] Prim. Joseph Ratzinger, Jezus iz Nazareta. Jezusovo otroštvo, Družina, Ljubljana 2012, 19 in 20.