Jezus in Lazar

Bogu sem hvaležen za vse in šele zdaj počasi spoznavam in dojemam, da me je v življenju vedno vodil in obvaroval marsikdaj, ko si tega nisem zaslužil. Hvaležen sem Bogu in Božji Materi Mariji tudi za Stično. Bogu hvala, da morem še vedno brati Marijo Valtorto. Vedno znova odkrivam modre besede Jezusa in Marije in njune nauke. Včeraj sem prebral Jezusov pogovor z Lazarjem, v katerem nagovarja tudi nas. Jezus:«Stori več, prijatelj moj. Veliko je že, če človek vedno prenaša trpljenje. Ampak ti mu daj višji pomen«. Lazar: »Kateri, moj Gospod?« »Ponudi ga za odrešenje ljudi«. »Tudi jaz sem le ubog človek. Učitelj, ne morem se potegovati za to, da bi bil odrešenik«.

»Tako praviš. Vendar nimaš prav. Bog je postal človek, da bi pomagal ljudem. Ljudje pa lahko pomagamo Bogu. Ob uri odrešitve se bodo dela pravičnih pridružila mojim delom. Tistih, ki so mrtvi že stoletja, tistih, ki živijo, in tistih, ki bodo živeli. Pridruži jim svoja dela. Tako lepo se je stopiti v brezmejno Dobroto, ji pridružiti tisto, kar lahko damo od svoje dobrote in reči: 'Tudi jaz, o Oče, bom prispeval v dobro svojih bratov.'. Ni večje ljubezni do Gospoda ali do brata – kot če človek ve, da umira v slavo Gospodovo in za večno odrešenje svojih bratov. Biti sam odrešen? To je malo. To je minimum svetosti: Lepo je odreševati. Se darovati za odreševanje. Naj bo ljubezen tolikšna, da se spremeni v žrtveno grmado, ki odrešuje. Takrat je ljubezen popolna. In svetost velikodušnega bo brezmejna.

Pepi Dragar

 

Vera in molitev

V knjižici, ki sem od dobila od Vas, sem prebrala, da so pastirji veliko molili. Več kot molimo, lažje molimo. In v življenju rastemo v veri v Boga. Vera je nujno povezana z molitvijo. V Boga, ki daje rast. Dela čudeže in nas kot magnet priteguje k sebi. Ti so opora veri. Odprlo se mi je tudi: Kako se je pri Frančišku kazala molitvena povezanost z Bogom in ljubezen do žrtev. Preprosto, da Mu darujemo žrtvice. Nadalje se mi je odprlo na strani, kjer je Marija obljubila, da bo naredila čudež. Kajti mnogi niso verovali prikazanjem. In bo povedala kdo je in kaj hoče. Poudarek prikazanj je na molitvi za grešnike. Marija je bila zaskrbljena, ko je gledala prihodnost človeštva, ki vedno bolj opušča molitev.

Kati Ribič

 

ODMEVI Advent in Sveti večer

Rada bi opisala doživljanje adventnega časa in svetega večera v letih mojega otroštva (to so bila leta – 50. do 60. prejšnjega stoletja).

V družini nas je bilo osem še živečih otrok. En bratec je umrl v prvem letu svoje starosti. Poleg mame in ata sta z nami živela še stara mama in stric – atov brat, ki je ostal na domu samski. Stari ata pa je umrl že pred mojim rojstvom.

Vse naše življenje se je v glavnem odvijalo v prostoru, v kmečki hiši, ki smo ji na kratko rekli – hiša. V kotu ob vratih je bila lončena kmečka peč, na drugi strani javorjeva miza, ob njej klopi. V hiši je bila postavljena tudi mentrga, v kateri se je mesilo testo za peko kruha, potem je bila tu še kredenca, majhna lesena skrinja in pa v zimskih mesecih postelja stare mame. V hiši smo vedno obedovali, se družili, igrali, se učili, pisali domače naloge, ob večerih, zlasti v adventu pa smo molili rožni venec. Seveda smo otroci še posebno molili v dneh pred svetim Miklavžem. Te molitve pa so bile le bolj prošnje, da bi nas sveti Miklavž obiskal in prinesel darila. Zato smo pisali pisma in jih postavljali na okenske police. Škoda, da se vsaj kakšna pisma niso ohranila, je pač tako, da jih je »Miklavž« odnesel s seboj. V poznih večernih urah so mama in starejši sestri pekli piškote, stara mama pa je že mesec, dva pred tem pletla volnene nogavice in rokavice. Na Miklavžev večer nam je mama odstopila peharje, ki smo jih postavili po mizi. Seveda so bile naše prošnje in molitve uslišane, saj so bili peharji drugo jutro polni domačih dobrot – jabolk, suhih hrušk, orehov, piškotov, tudi bomboni so bili vmes, pa zvezki, svinčniki, volnene nogavice. Najmlajši smo dobili tudi kakšno igračko. Eno leto sem dobila punčko iz cunj, najmlajši brat pa lesenega konjička. Veselje je bilo nepopisno. Seveda pa sveti Miklavž ni pozabil še vseh ostalih. Mami in stari mami je prinesel volnene nogavice in bombone-melisnice, stricu in atu pa tudi volnene nogavice in kakšno suho klobaso. Zvečer smo se svetemu Miklavžu zahvalili za vse prejete darove. Poleg tega je bil ta dan za našo družino še posebno prazničen, saj je sveti Miklavž tudi zavetnik mlinarjev. Doma smo imeli mlin, ki ga je ata podedoval od svojega očeta. Mlin je bil star, velikokrat je bilo v potoku premalo vode, da bi se vrtela mlinska kolesa, ki so bila v zimskih mesecih še zamrznjena. Kljub temu so ostali na ta mlin nepozabni spomini.

V adventu je stara mama vsako jutro hodila k sveti maši –zornicam. Spominjam se, da je vedno ogrnila plet, imela je dolgo krilo, na glavi je nosila ruto, obuta je bila v usnjene visoke čevlje, ki jih je potem, ko se je vrnila iz cerkve, vedno odložila v podpeček – prostor pod pečjo.

Ves advent smo se vsak na svoj način pripravljali na praznovanje božiča. Bratje so že dosti prej nabrali mah za jaslice, ata in stric sta poskrbela za božično drevesce, mama je pripravila vse potrebno za peko potic in kruha, starejše sestre so čistile po hiši, pisali smo sorodnikom kartice z voščili za božič in novo leto, pripravljali in izdelovali smo preproste okraske za smrekico. Ob večerih je stara mama začela moliti rožni venec. Mama mi je kasneje povedala, da smo najmlajši med molitvijo zaspali, tako da nas je morala odpraviti v posteljo.

Prišel je težko pričakovani sveti večer. Med letom so bile jaslice spravljene na podstrešju v kartonskih škatlah. Ko so bratje te škatle prinesli v hišo in odprli, je bilo čutiti vonj po naftalinu. Kulise mesta Betlehem so bile iz trdega kartona in verjetno so se na ta način, s to zaščito, ohranile za več let. Jaslice so dobile svoje mesto v »bohkovem kotu«, ki je bil tudi sicer najlepši okras hiše, z lepima podobama Jezusovega in Marijinega Srca na vsaki strani.

Ko se je v jaslice naselila sveta Družina, sta ata in mama pripravila vse potrebno za obred kropljenja, blagoslavljanja. Najprej smo se ustavili ob jaslicah, potem pa smo odšli še v vse ostale prostore hiše. Zunaj smo »požegnali« tudi živino. V hlevu sta bili dve kravi, nekaj ovac, kokoši, v posebnem prostoru še pujski.

Po blagoslovu smo se usedli k božični večerji – to pa je bila potica, kruh, bela kava in čaj. Vsa hiša je dišala po dračju, smrečju, po mahu, potici, po kadilu. Otroci smo potem zlezli na toplo peč, od koder smo v polmraku zrli k jaslicam, kjer je v hlevcu brlela majhna lučka. Ko so se oglasili zvonovi z zvonika domače cerkve, so odrasli odšli k polnočnici, otroci in stara mama pa smo že pred tem pospali v blaženem miru.

Takratni sveti večeri so bili v naših dojemanjih, rojstva Božjega Deteta, resnično sveti. Vedno se zahvaljujem našim pokojnim staršem in starim staršem, ki so nam z neomajno vero in ljubeznijo dali doživeti lepoto adventa, svetega večera, vseh praznikov božiča. Obenem pa so nam položili v srce realnost tuzemeljskega bivanja – rojstva in smrti. V nekem letu mojega odraščanja smo prav na sveti večer pospremili k večnemu počitku našo staro mamo.

Ana Jerman

 

DOMAČA ZDRAVILA Lučnikov sirup

Lučnik je zdravilna rastlina, ki jo včasih najdemo rasti kje v kotu naših slovenskih vrtov, če smo jo tjakaj zanesli iz narave.

Opis rastline in nabiranje

Lučniki (Verbascum) so rod rastlin iz družine črnobinovk (Schrophulariaceae). V rod lučnikov spada okoli 360 vrst. Izhajajo iz Evrope in Azije, največjo raznolikost vrst pa najdemo v Sredozemlju.

V zdravilne namene uporabljamo velecvetni lučnik ali papeževo svečo (Verbascum thapsiforme L.), dlakavi ali navadni lučnik (Verbascum phlomoides L.) in drobnocvetni lučnik (Verbascum thapsus L.).

Lučnik je dvoletnica. Prvo leto zraste le pritalni belkasto dlakav listni venec. Drugo leto rastlina požene še do 2 m visoko, ravno in dlakavo steblo. V zgornjem delu stebla so svetlo rumeni cvetovi, ki dišijo po medu, cvetijo postopoma. V opoldanskih urah jih vsak dan poleti, ob lepem vremenu, sproti obiramo. Že odpadlih cvetov ne pobiramo. Npr. cvetovi velecvetnega lučnika se odpirajo od junija do septembra, cvetovi navadnega pa od junija do avgusta. Cvetove moramo posušiti čim hitreje, v čim krajšem času, v čim tanjši plasti, na prepihu v senci. Mokro cvetje se namreč suši počasi in rado potemni, ki pa potem ni več tako kakovostno. Pri sušenju pa moramo tudi paziti, da nam cvetove veter ne odnese. Dokončno jih posušimo v malo topli pečici. Shranimo jih v steklene kozarce, ki se dobro zapirajo, sicer počrnijo in nekoliko izgubijo zdravilno vrednost. Iz 7 kg svežega cvetja dobimo 1 kg suhega. Za prodajo lučnik gojijo v Egiptu in na Češkem. Včasih, ko so v Sloveniji lučnik obirali za prodajo, so ga suhega hranili nad žganim apnom.

Lučnik raste ob poteh, na slabi nerodovitni zemlji, po suhih gričih, v zapuščenih kamnolomih, na produ rek, po sončnih gričih.

Učinkovine in uporaba

Vsi lučniki vsebujejo sluzi, saponine, npr. verbaskosaponin, različne iridoide, npr. avkubin, in čreslovine. Barvo cvetovom dajejo rumeni karotenoidi.

Lučnikov sirup

Lučnikov sirup vsebuje izvlečke cvetov velecvetnega lučnika in korenin jegliča (Primulae radix) v razmerju 1:1. Lučnik je izjemna zdravilna rastlina za uporabo pri kašlju, ker ima dvojno delovanje. Zaradi visoke vsebnosti sluzi (do 3%) lučnik blaži suh kašelj. Prekrije sluznico zgornjih dihal in jo tako zaščiti pred draženjem. S sluzjo zaščitene poškodovane celice se tako lahko obnovijo in usposobijo za izkašljevalno nalogo. Saponini v lučniku olajšajo izkašljevanje, ker čisto malo vzdražijo center za bruhanje, le toliko, da čutimo blago slabost in nas zato sili h kašljanju. Pri tem žleze v dihalih postanejo bolj aktivne, izločajo redko sluz, ki lepljivo in gosto bronhialno sluz razredči in jo zato lahko lažje izkašljamo oziroma lažje drsi po dihalnih poteh. Saponine vsebujeta jeglič in lučnik. Čreslovine v lučniku pa delujejo protivirusno.

Lučnikov sirup uporabljamo pri zasluzenosti pljuč, virozi, ki jo spremlja suh ali produktiven (z izmečki) kašelj, astmi, nahodu, oslovskem kašlju, bronhitisu. Ne smejo pa ga uporabljati bolniki z gastritisom ali želodčno razjedo.

 

Nasveti patra Simona Ašiča o uporabi lučnika

 

Revma in putika: uporabimo v žganje namočene cvetove za vtiranje na obolelo, boleče mesto.

Hemoroidi: vneto mesto namažemo z olivnim oljem, v katerem smo namakali cvetove.

V ljudski medicini lučnik ureja tudi mesečni cikel, pomaga pri boleznih vranice in jeter.

V zimskih mesecih v času prehladov in viroz si bomo z lučnikovim sirupom olajšali izkašljevanje in pomirili suh dražeč kašelj.

Barbara Kozan, mag.farm.

 

VALERIJINE VRSTICE Betlehemska luč miru

Čez poletje je ob cesti zrasla krasna nova hiša z oranžno fasado, srebrnimi balkoni in slapovi cvetja na oknih. Jesen je odnesla rože, sneg pa je zakril bohotne balkone. Toda že mesec dni pred novoletnimi prazniki je hiša doživela pravi festival svetlobe.Vsi zidovi so bili oviti v raznobarvne zavese luči, ki so migetale, se prižigale in ugašale, skratka hotele pritegniti pozornost na vsak način. Potem pa je prišel Sveti večer. V križišču na drugi strani ceste stoji že stoletje lesen križ v spomin na kdo ve kateri žalostni dogodek. Otroci iz soseščine so prinesli k njemu betlehemsko lučko. Vsakdo, ki je šel mimo, ji je za nekaj trenutkov naklonil svoje misli in se spomnil, da se je to noč rodil Jezus. Bilo je, kakor da ni kričeče fasade na drugi strani. Drobna lučka iz Betlehema ji je ukradla vso pozornost in zatemnila ves njen blišč.

 

Marija – zavetnica smučarjev

 

Smučišče Folgaria nad Trentom je dobro znano ljubiteljem belih strmin. Toda ali vemo, da je v tem kraju tudi svetišče Milostne matere - Madonna delle Gracie? Laiški brat Pietro iz samostana v Trevisu, ki je bil doma v teh krajih, je imel namreč videnje. V njem mu je Marija naročila, naj ji na posesti svojih staršev postavi cerkev. Cerkev je bila zgrajene leta 1588, v naslednjih stoletjih so jo povečali in polepšali ter ji prizidali zvonik. V tem predelu Italije je praznik Milostne Marije povezan s praznikom Marijinega rojstva, zato ga slavijo 8. septembra. Tedaj nosijo v procesiji starodavni Marijin kip iz terakote, ki mu pripisujejo več čudežnih uslišanj. Kip nosijo učitelji smučanja. Dne 7. januarja 1955 je namreč papež Pij XII. razglasil Marijo iz Folgarie za zavetnico italijanskih smučarjev. Cerkev stoji na višini1230 metrov, odprta je vse dni in jo smučarji radi obiskujejo. Slovenski smučarji se tako, kakor naši planinci, priporočajo Mariji Snežni, ki so ji postavili kapelico na Kredarici.

 

Ženske z Vrhovega I. Babica

 

»Čas od božiča do sv. Treh kraljev je bil en sam praznik: maše, obiski in praznični kruh. Mati so za božič vedno spekli poprtnik – velikanski z mlekom umešan kolač – in po njem v krogu razvrstili tičice iz testa. V kljun so jim dali trakove iz raznobarvnega papirja. Za vsakega vnuka je bila ena. Poprtnik je bil najlepši hleb božične peke. Tri svete večere so ga prinašali v hišo na mizo, kjer so ga pokropili z blagoslovljeno vodo in hkrati odmolili rožni venec. Na dan sv. Treh kraljev ga je oče slovesno razdelil. Vsak od otrok je dobil svoj kos, tičice pa smo postavili na mizo lepo v vrsto in mati so jim rekli: No, zdaj pa zapojte! Imeli smo občutek, da pojejo: 'Pridi, pridi, Bogec, k nam.' In bili smo srečni.«

Tako je mama včasih pripovedovala o svojem otroštvu. Mi smo za praznike naredili jaslice in božično drevesce, a tiste sreče, ki je mami sijala iz oči ob spominih, si nismo znali pričarati. Sprašujem se ali je bilo pred sto leti življenje res toliko lepše ali ga je delala tako lepega časovna oddaljenost in način, kako je mama to pripovedovala.

Družina je bila številna: deset otrok, starša, pa ded, hlapec, dekla in ljudje, ki so občasno pomagali pri delu. Jedli so v sobi za veliko mizo zbito iz širokih desk, med katerimi so bile za prst široke špranje. Toda za vse ni bilo prostora pri mizi. Za najmanjše otroke je mama postavila kozico, v kateri je bila navadno kaša, kar na tla. Nakupčkali so se okoli posode in hiteli zajemati. Nazadnje so še postrgali dno, če se je kaj kaše prijelo in morda celo malce prismodilo. To je bilo najboljše. Tudi kakšen psiček je prišel in polizal, če so otroci kaj raztresli. Pa so zrasli in odšli v svet.

Rada bi se z mamo vrnila v tiste čase in spremljala usode žensk, ki so nekoč hodile po poteh in stezah naše vasi, v potu svojega obraza globoko sklonjene pulile osat po naših njivah, se kregale zaradi otrok in kokoši ter nazadnje svoje težave izročale Devici Mariji, ki je bdela nad njimi v cerkvici na hribu. Vse so verjele, da bodo nekoč prišle v nebesa. Marsikateri greh je težil njihove duše, a iskreno so se kesale in zvesto molile v prepričanju, da jih bo Marija vzela k sebi. Tam v večnosti pa bo nekako tako, kakor je v domači vasi ob žegnanju. Šle bodo k maši pražnje oblečene in se potem sprehajale okoli cerkve ter ponujale polne jerbase štrukljev. In tako dan za dnem.

 

Moja babica je bila gospodinja na premožni kmetiji z veliko odgovornosti, a imela je deklo, ki je pomagala v hiši, in dninarice, ki so delale na polju. Moja mati je bila žena obrtnika. Imela je le malo njiv in malo živine v hlevu, a za vse je bila sama in življenje ji nikakor ni bilo lažje kot njeni materi. Pa jaz? Služba, otroci, bolna starša, vrt in tisoč obveznosti, ki jih prinaša vsak dan zaposlene sodobne ženske, ki ji je odprt ves svet. Vedno obložena z dvema polnima nakupovalnima vrečkama sem lovila vsako minuto, da bi jo čim bolj izkoristila. Kadar sem v najbolj dejavnem obdobju svojega življenja razmišljala o smrti, sem se srečala z njo na cesti, ki teče mimo železniške postaje. Desetletja sem se, hiteč v službo, dobesedno poganjala med avtomobile, kajti tiste minute, ko je neusmiljeno vladala na semaforju rdeča luč, so se mi zdele zelo dragocene. Devica Marija z Vrhovega je očitno želela, da se vrnem in je bdela nad menoj. Vzdržala sem, kakor so vzdržale druge Vrhovčanke, o katerih usodah bi rada govorila.

Včasih je bilo jedro vasi vrhu hriba nanizano okoli cerkve in se potem pomikalo v dolino. Takoj po vojni se je začelo novo štetje hiš na spodnjem koncu in se vzpelo v hrib. Zdaj je začetek vasi prestavljen na sever, kjer rastejo vedno nove in nove hiše. Vendar se mi zdi prav, da začnem pripoved z ženskami, ki so živele na starih domačijah pod cerkvijo. Pravzaprav sem že začela na babičinem domu.

Že dolgo se več ne dviga dim iz njenega zapuščenega doma, ostal pa mi je spomin na njen veliki kolač, ki je simboliziral rodbino in je združeval družino. Njeni otroci so se raztepli na vse strani in njeni pravnuki se ne poznamo med seboj. Kaj se je zgodilo z našimi družinami?

Valerija Ravbar