Začetek božičnega praznika

Ni natančno znano, kdaj so kristjani začeli praznovati Gospodovo rojstvo 25. decembra in kaj je bil povod za to. Kdaj se je Jezus natančno rodil, ni znano. Koledarski seznam smrtnih dni rimskih škofov in rimskih mučencev, ki ga je napisal Filokal Furi leta 354, govori o tem, da so praznik Kristusovega rojstva obhajali v rimski mestni liturgiji 25. decembra leta 336. Na Vzhodu je skoraj istočasno nastal praznik Gospodovega razglašenja (6. januar), na Zahodu pa šele po prazniku 25. decembra, medtem ko v Milanu, Galiji in Španiji še nekoliko prej.

Povod za praznovanje Gospodovega rojstva ravno na 25. december naj bi bil poganski praznik »zmagoslavnega boga sonca«, ki ga je rimski cesar Avrelij leta 274 vpeljal v čast sirskemu bogu sonca iz Emese za celotno cesarstvo. Določil je, da se ga obhaja na zimski dan sončnega obrata, to je 25. decembra. Cerkev je nato 25. december določila, da se obhaja slovesni praznik Kristusovega rojstva (božič), saj je Kristus pravi zmagoslavni Bog Sonca (Luči), ki ga nobena tema ne more premagati. Sveto pismo Stare zaveze označuje pričakovanega Odrešenika kot »Sonce pravičnosti« (Mal 3,20). Nova zaveza pa Kristusa imenuje »luč sveta« (Jn 8, 12), po Janezovem prologu pa je on kot »resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka« (1,9), prišel na svet. Tako so se kristjani lahko zmagoslavno postavili nasproti poganskim državljanom, da obhajajo praznik pravega Sonca, ki edini lahko podari svetu luč in odrešenje.

Teologi so si prizadevali, da bi izračunali datum Kristusovega rojstva. Pri tem so se naslonili na močno zasidran simbol Kristusa kot Sonca in s tem na enakonočje in oba sončna obrata. Na podlagi tega so prišli do mnenja, da je bil Janez Krstnik spočet ob jesenskem enakonočju in ob poletnem sončnem obratu rojen. Ker je bil po Lk 1,26 Kristus spočet šest mesecev po spočetju Janeza Krstnika, naj bi bil torej spočet ob spomladanskem enakonočju (25. marca) in rojen 25. decembra (devet mesecev po spočetju). Ker po rojstvu Kristusa dan postaja vedno daljši, so v tem videli osrečujoče delo Božje previdnosti. »Kdor se je vživel v miselnost kristjanov tretjega in četrtega stoletja, razume brez nadaljnjega, kako je morala simbolna moč izračunanega Kristusovega rojstnega dneva na dan zimskega sončnega obrata v navalu osvojiti srca. To ni bilo pač nič drugega kakor 'Božja roka sama! Njegov lastnoročni pečat v človeških izračunih! Kaj bi bilo lahko dano Božji previdnosti primernejšega, kakor da je bil izbran ravno ta dan, ki je tako poln simbolov! Nimam pravice trditi, da je bila ravno z zmagoslavno svetlostjo simbolike tega datuma sklenjena prava skrivnost zmagoslavne poteze božičnega praznika.« Čeprav se nam danes takšen izračun Kristusovega rojstnega dneva zdi vprašljiv, je vendar ravno ta izračun pravi povod za obhajanje praznika Kristusovega rojstva 25. decembra.

Da se je novi praznik tako hitro razširil po vsej Cerkvi in v mnogih delnih Vzhodnih Cerkvah že v četrtem stoletju, je bil vzrok tudi v tem, da se je v boju proti arijanski krivi veri postavljalo v ospredje Boga človeka, ki je prišel torej na svet ne samo kot človek, kakor je trdila arijanska kriva vera, temveč tudi kot pravi Bog.

Prvotna vsebina božičnega praznika je učlovečenje (inkarnacija) Boga človeka, njegova »pojavitev v mesu«, torej tako spočetje kakor tudi rojstvo. Zato je tudi razumljivo, da se ni mogel uveljaviti v sedmem stoletju pridruženi praznik Gospodovega oznanjenja (25. marec) kot zapovedani praznik, ki stoji istočasno v senci bližnjega velikonočnega praznika oziroma velikega tedna.

Na sam božični praznik lahko opravijo duhovniki tri svete maše, o katerih govori že sveti Gregor Veliki. Kakor nam poroča romarica Silvija, so se v Palestini proti koncu četrtega stoletja na praznik Gospodovega razglašenja zbirali k vigiliji v Betlehemu, v cerkvi Jezusovega rojstva. Vigilija se je končala z mašo. Na praznik dopoldne pa so obhajali mašo v Konstantinovi baziliki v Jeruzalemu. Ta običaj je rimska Cerkev sprejela za božični praznik. Tako so v rimski baziliki pri Mariji Veliki, ki jo je dal zgraditi papež Liberij (352–366), proti koncu četrtega stoletja zgradili kapelo Gospodovega rojstva, podobno betlehemski votlini. Tu hranijo še danes kose lesa, ki je verjetno od Gospodovih jaslic. Gre za baziliko, ki jo je papež Sikst III. (432–440) po efeškem koncilu ponovno pozidal v čast Bogorodici, ki pa se od šestega stoletja navadno imenuje Santa Maria ad praesepe. V tej kapeli, podobni betlehemski votlini, so na božično noč obhajali vigilijo z mašo. Dopoldne, na praznik, je bila maša pri svetem Petru. V šestem stoletju, verjetno v času papeža Janeza III. (561–574), ko je bila cerkev svete Anastazije pod Palatinom dvorna cerkev bizantinskih cesarskih namestnikov (med letoma 555 in 568), se je sprevod na poti k svetemu Petru ustavil pri cerkvi svete Anastazije in je bila tu ob zori druga sveta maša.

Verjetno so v dvanajstem stoletju izbrali baziliko Marije Velike za slovesno mašo na božični praznik dopoldne namesto bazilike svetega Petra. To so storili verjetno zaradi prevelike oddaljenosti od cerkve svete Anastazije do bazilike svetega Petra. Od takrat je prva in tretja slovesna božična sveta maša pri Mariji Veliki.

Po sedanji navadi je prva sveta maša o polnoči, ker se je Kristus rodil ponoči, kakor verujemo (po Lk 2,1–14: o povelju cesarja Avgusta), druga ob zori, ker so ob tem času prišli počastit Božje Dete pastirji (Lk 2,15–20: o pastirjih), tretja sveta maša podnevi (Jn 1,1,14: »v začetku je bila Beseda«).

Za božič se postavlja v cerkvah in krščanskih hišah jaslice. Pobožni preprosti ljudje so začeli skrivnosti božične noči obhajati tudi z uprizoritvijo iger. Te igre so združili v cerkvah z bogoslužjem. To je začetek postavljanja jaslic. Sveti Bonaventura pripoveduje o svetem Frančišku Asiškem, kako je tri leta pred svojo smrtjo (leta 1223) v gozdu pri Greccio na božično noč napravil jaslice. Velika množica se je zbrala z baklami v gozdu in vso noč pela svete pesmi. Sveti Frančišek je kot diakon stregel pri maši in ves ganjen in poln svetega veselja pridigal o skrivnosti učlovečenja.

V trinajstem stoletju je nastala navada, da so ljudje v božičnem času hodili okrog v velikih sijajnih sprevodih in v živih podobah predstavljali sveto Družino in svete Tri kralje. Na ta običaj nas spominjajo še vedno koledniki, ki pa so ga v sedemnajstem stoletju popolnoma opustili. Namesto živih oseb, ki so nastopale v teh duhovnih igrah, so pozneje razpostavljali okrog jaslic iz lesa izrezljane podobe. Najlepše jaslice so iz osemnajstega stoletja. Posebno velike jaslice postavljajo danes v Italiji, na primer v Rimu v cerkvi Ara Coeli na Kapitolu. V božični osmini prihajajo otroci in v čast svetemu Bambinu, Božjemu Detetu, deklamirajo božične pesmice.

Proti koncu osemnajstega stoletja so začeli postavljati božično drevesce. Sedaj drevesce ne postavljajo samo po krščanskih hišah, ampak tudi pri Judih in pri nevernih. Božično drevesce simbolizira nadnaravno življenje, ki ga je Adam zapravil, Kristus pa nam ga je zopet pridobil s svojo lastno krvjo, ko je umrl na križu in s svojim vstajenjem ter odhodom k Očetu v nebeško slavo.

br. Matevž Pucelj

 

POMEN MOLITVE ZA NAŠE ŽIVLJENJE (16) Psalm kot Božji odgovor na Božji nagovor

Sv. Ambrož je takole slavil lepoto in pomen svetopisemskih psalmov:

»Kaj je lepšega kot psalm!... Psalm je blagoslov za ljudi: z njim častijo Boga in se mu zahvaljujejo, z njim vzklikajo, z njim izpovedujejo svoje misli; je glas Cerkve, izpoved in pesem vere, spoštljiva predanost Bogu, sproščeno veselje, veselo vzklikanje, ubrano razpoloženje. Psalm blaži jezo, preganja skrb, lajša žalost. Varuje nas ponoči, uči nas podnevi. V strahu ščiti, slavi svetost, predočuje Božji mir, vedno ubira skladne glasove...

Kaj je torej psalm? Harfa Svetega Duha. Sveti Duh ubira v duši preroka strune in na zemlji donijo nebeški napevi. Kakor hitro se Sveti Duh dotakne strun svoje harfe, mrtva glasbila zaživijo. Na njih zadoni nebeški napev in zazveni pesem Božje hvale« (sv. Ambrož, Iz razlage psalmov).

 

Bogu najbolje odgovarjamo na njegov nagovor s psalmi, ki so od Svetega Duha navdihnjene molitve. Lahko bi rekli, da s pomočjo človeške govorice Bog Sveti Duh odgovarja Bogu Očetu. James Irwin, astronavt na vesoljski ameriški ladji Apollo 15, je v vesolju molil 121. psalm, ki med drugim pravi:

            Oči dvigam h goram:

            od kod bo prišla moja pomoč?

            Moja pomoč pride od Gospoda,

            ki je ustvaril nebo in zemljo.

Psalmi so svetopisemske, od Svetega Duha navdihnjene pesmi, ki »so teološki povzetek in vrh vse Stare zaveze. V njih so utelešena najbolj prečiščena spoznanja o Bogu, človeku in svetu, in sicer v njihovem neprestanem dialogu« (Jože Krašovec v Spremni besedi h knjigi Psalmi). S psalmi z božjo govorico nagovarjamo Boga. Pascal lepo pravi: "Samo Bog lahko dobro govori Bogu."

Vseh 150 psalmov tvori psalter, ki je najbolj razširjena svetopisemska knjiga. Psalter je bil pesmarica in molitvenik starozaveznega Božjega ljudstva. To vlogo je ohranil za novozavezno Božje ljudstvo do današnjega dne, saj psalme uporabljamo pri molitvenem bogoslužju, prav tako pa tudi pri mašni daritvi in drugih bogoslužnih opravilih.

Svetlana Alilujeva, Stalinova hči, se je pri 35 letih spraševala, ali ni zanjo rešitev v samomoru. Prijatelj jo je opozoril na psalme. Sama pripoveduje:

"Od tega trenutka se je življenje vsak dan napolnilo z neizčrpnim virom, močnim kot sonce... Še nikoli nisem slišala besed, ki bi delovale s tako gotovostjo kakor ti psalmi. Njihova žgoča poezija očiščuje, vrača pogum, pomaga, da jasno pogledamo vase, da vidimo, v čem smo pogrešili, in da začnemo znova. Psalmi so véliki plamen ljubezni in resnice."

 

V starozaveznem Božjem ljudstvu je Bog pogosto in na zelo učinkovit način posegal v svet in v človeško zgodovino. Človek je na ta poseg odgovarjal s slavilno in zahvalno molitvijo. Takšna molitev je bila vesel odziv človeka na Božjo ljubezen in usmiljenje do njega. Zelo lepi primeri takšnih molitev so psalmi:

            Slavite Gospoda, ker je dober,

            ker vekomaj traja njegova ljubezen!

 Ps 107,1

 

            Slavite Gospoda, kličite njegovo ime,

            oznanjujte med narodi njegova čudežna dela!

            Pojte mu, igrajte mu,

            pripovedujte o vseh njegovih čudežih!

            Ponašajte se z njegovim svetim imenom,

            naj se veseli srce njih, ki iščejo Gospoda!

 Ps 105,1–3

 

Izraelski človek ni hvalil Boga le v templju in v sinagogi, ampak je bilo to njegovo razpoloženje več ali manj stalno. Povsod je videl močno in dobrotno Božjo roko. Svoje življenje je spreminjal v slavo Bogu. Slavilna in zahvalna molitev je odgovor vernega človeka na čudovita Božja dela v stvarstvu, v zgodovini in v človeku samem.

Ker so psalmi starozavezne pesmi, v njih še ni polnosti razodetja, ki ga je prinesel Kristus. Nekateri psalmi kličejo prekletstvo in Božjo jezo ter kazni nad sovražnike, kar ni skladno z Jezusovim naukom. Kako naj molimo te psalme? Cerkveni očetje priporočajo, da pri "sovražnikih" mislimo na hudobne duhove in slabe misli, ki nas nadlegujejo.

Tudi v novi zavezi na čudovite Božje posege ljudje odgovarjajo s slavilno in zahvalno molitvijo. Zahariju so se ob rojstvu sina Janeza Krstnika razvezala usta in jezik in je poln Svetega Duha molil Hvaljen Gospod, Izraelov Bog. Ob Jezusovem rojstvu so Boga slavili in hvalili angeli in pastirji, kmalu za njimi pa v templju starček Simeon. Najlepša je Marijina hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda.

p. Anton

 

Obnavljanje posvetitve JMS

Začela sem zelo ceniti zakrament svete spovedi in resnične milosti, ki jih prinaša. K temu me je privedla priprava in želja za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu s pobožnostjo prvih petkov in prvih sobot, ki »v paketu« za resnično zadoščevanje in slavljenje Jezusovega in Marijinega Srca, zajema tudi dobro opravljeno spoved vsak začetek meseca. Kljub velikim oviram, ki so se postavljale na pot, mi je bil po Božji milosti in Marijini priprošnji dano, da sem uspela še pred novim koronavirusom opraviti pobožnost prvih devetih petkov ter prvih petih sobot. Srčno upam in želim, da mi bo tudi vnaprej to možno v kar največji meri. Mislim, da je sveta Marija Marjeta Alakok nekje zapisala, kako lepi so prvi vikendi v mesecu in kako jih komaj čaka. Tudi jaz sem se vsak prvi vikend tako počutila.

Vsak dan znova želim vstopati po poti spreobrnjenja. Vsak dan znova se posvečam Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Olga

 

Križ – znamenje krščanstva

Danes smo velikokrat lahko priče, kako nekateri sramotijo križ, ki je za nas kristjane znamenje odrešenja. Taki primeri so v zgodovini najbrž vedno bili, a bili so bolj redki in malokrat se je zanje zvedelo. Pri takem početju se nekateri celo izgovarjajo ali zagovarjajo, da gre pri tem za umetniško ustvarjanje. Tako sta trdila tudi moža, ki sta pred leti zažgala križ pri Strunjanu.

Toda poglejmo, zakaj je križ postal znamenje, v katerem toliko kristjanov vidi znamenje odrešenja in znamenje ljubezni Boga do ljudi. Križ do Jezusovega trpljenja in smrti ni imel posebnega simbolnega pomena. Šele Jezus je križ povzdignil v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo, v znamenje, s katerim je zaznamovano naše življenje od rojstva do smrti.

Križ je bil v Jezusovem času samo mučilno orodje. Bil je znamenje sramote in kazni. Uporabljati so ga začeli Perzijci, da so na križu izvrševali najbolj grozne smrtne obsodbe. S križanjem so bili kaznovani tisti, ki so bili najhujši prestopniki, na primer večkratni morilci. Križanje je za obsojenca pomenilo popolno ponižanje in na nek način izločitev iz normalne človeške družbe. Smrtne obsodbe s križanjem so običajno izvrševali zunaj naselij na zapuščenih krajih. Križani obsojenec pravzaprav niti ni imel pravice do pogreba. S tem, ko so ga pribili ali privezali na križ, so rablji svoje delo dokončali. Še živega so pustili viseti na križu, da je počasi v strašnih mukah umiral. Če je imel obsojeni močan organizem, je na križu lahko umiral tudi več dni. Ko je umrl, ga nihče ni snel s križa, marveč so ga pustili, da je visel še naprej, divje živali in roparske ptice pa so počasi raznosile in požrle njegovo truplo.

Kot vidimo, je bila že sama smrt na križu zelo kruta in poniževalna. Da bi obsojenca še bolj ponižali in mu prizadeli čim več bridkosti, so ga mučili tudi pred križanjem. Za vse zagrešeno zlo so mu hoteli vsaj malo povrniti tako, da so mu povzročali trpljenje in ga sramotili ter poniževali. Velikokrat so svojci njegovih žrtev znesli nad njim svoj bes in maščevanje. Pred križanjem so lahko obsojenca tudi bičali ali ga vodili po cestah ali trgih in ga izročali v javno sramotenje. Mnoge ljudi je taka krutost spremenila v podivjana bitja, ki so se znašala nad obsojencem.

Ko so Rimljani osvajali svet, so se seznanili tudi s to kaznijo, vendar je niso sprejeli za svojo. Tako vsaj v prvih stoletjih rimske države ni bil usmrčen noben rimski državljan. Vsak rimski državljan je imel pravico, da se je branil pred sodiščem. Če pa je bil obsojen na smrt, je bil obglavljen ali kaj podobnega, nikoli pa ni bil križan.

Judovski kazenski zakonik ni poznal te strašne kazni in tudi bičanja do onemoglosti Judje niso poznali. Bičanje je bilo rimska zadeva, Judje pa so poznali samo šibanje s palico. A pri tem so bili zelo natančni. Določenih je bilo štirideset udarcev in nič več. Običajno so raje dali samo devetintrideset udarcev. Mojzes ima o tem naslednje določilo: Če je krivični zaslužil udarce, naj sodnik ukaže, da ga položijo na tla in mu vpričo njega dajo toliko udarcev, kolikor je primerno njegovi krivdi. Štirideset udarcev naj mu dajo, več ne, da ne bo tvoj brat, če bi mu dali še veliko več udarcev, onečaščen v tvojih očeh. Da so se tega zares strogo držali, nam pove sveti Pavel, ko pravi: Od Judov sem jih petkrat dobil po eno manj kot štirideset. Če pa je bil prestopek tako hud, da je storilec zaslužil smrtno kazen, so Judje to izvršili s kamenjanjem. Obsojenega so peljali ven iz mesta ali naselja ter ga posuli s kamenjem. Evangelist Luka nam je natančno zapisal, kako so kamnali Štefana. Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!« Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Ko je to rekel, je zaspal.

V Jezusovem času so tudi rimski vojaki koga križali, a nikoli svojih ljudi, torej rimskih državljanov. Iz vsega tega lahko vidimo, kaj je za Jezusa pomenilo križanje. Zanj je bilo križanje in smrt na križu skrajno ponižanje. Danes si to težje predstavljamo, saj smo od tega dogodka časovno oddaljeni. To je bilo v resnici tako ponižanje, da je bil obsojeni ponižan do konca, kolikor se ga je sploh dalo ponižati. Bil je v resnici izvržek ljudstva, pahnjen iz človeške družbe in kaznovan z najstrašnejšo kaznijo. Križanje Jezusa nam pokaže njegovo skrajno izničenje, kot nam lepo pravi apostol Pavel. »Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu.« Res se je v celoti izpraznil vsega Božjega dostojanstva. Izničil se je in postal pokoren ljudem, ki so ga poniževali, sramotili in križali. S tem smo ljudje vzeli Bogu njegovo dostojanstvo, ga oropali še človeške časti, obsodili kot hudodelca in križali kot najhujšega prestopnika.

Med prebiranjem evangeljskih poročil o Jezusovem trpljenju nam postane jasno, kako daleč je šel Jezus v svojem ponižanju. Pustil se je ponižati do konca: popolnoma se je izročil človeku v roke, da se je razdivjal nad njim in sam sodil Bogu.

Toda zakaj se je to zgodilo? Ali res ni bilo nobene druge poti, da bi Bog človeka odrešil? Ali je res moral tako kruto trpeti? Takšno ponižanje je bilo zagotovo primerno, ker je bil greh tako velik padec, da je človeka zelo oddaljil od Boga. Prvi greh, ki je bil upor proti Bogu, je človeka pahnil na pot greha. To je bil samo začetek greha, saj je človek vedno bolj hodil po poti greha in se vedno bolj oddaljeval od Boga. Da, bili so tudi nekateri, ki so znali prisluhniti Bogu, ki je govoril po prerokih in po govorici stvarstva. Ti so bili pravični in so spoznali, da je potrebno hoditi po poti pravičnosti in se izogibati slabega. Taki so bili odprti za Božje delovanje in so lahko sodelovali z milostmi, ki jim jih je Bog pošiljal.

Vsak greh človeka oddalji od Boga in ga hkrati onesposobi, da bi živel krepostno življenje. Greh je neke vrste bolezen, ki človeka postopoma slabi in mu jemlje moči. Če živim v grehu, se grehi potem kar množijo in mi vedno bolj jemljejo moči, da postajam vedno bolj slaboten. V resnici me grehi tudi vedno bolj oddaljujejo od Boga. Dlje časa človek živi v grehu, več milosti je potrebnih, da pride do spreobrnjenja. Zato se mora Bog globoko, globoko skloniti h grešnemu človeku, da ga spet povede na pot odrešenja. Človek je bil zares daleč od Boga, da se je Bog moral skloniti tako globoko. Vsak greh nas oropa človeškega dostojanstva, oropa pa nas tudi Božjega življenja. Zato ni nič čudnega, da se je Jezus tako zelo ponižal. Dobesedno bi lahko rekli, da nas je moral iskati zunaj človeških bivališč, ker smo tam blodili v temi greha. Bog je moral prehoditi vso razdaljo, ki jo je človek v grehu naredil proč od Boga. Bog človeka ni mogel vabiti iz greha kar na daleč, ampak se mu je moral osebno in tesno približati. Ni šlo drugače, kot da je šel tako nizko.

Boga je tako daleč k človeku vodila njegova silna ljubezen. Človeka je tako zelo ljubil, da mu nič ni bilo predaleč, ko ga je moral iskati. Nič mu ni bilo pretežko, ko je bilo treba človeka dvigniti iz greha. V tem primeru nam prilika o izgubljeni ovci zelo nazorno pove, kaj je bil Bog pripravljen narediti za človeka. Za izgubljenim je bil pripravljen tavati po puščavi in ga iskati. Našel ga je daleč, daleč, čisto onemoglega in komaj še živega. »Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.«

Križ je postal za Boga sam po sebi razumljiv. Človeka je bilo potrebno iskati tako dolgo, pa čeprav je bilo treba zanj na križu umreti. Potrebno je bilo prepotovati vse globine greha in hudobije, ki je človeka do konca izmaličila. Iz Božjega prijatelja, ustvarjenega po njegovi podobi in sličnosti, ga je greh spremenil v Bogu sovražnega. Bežal je od Boga in se skrival pred njim, v sebi pa nosil pekel trpljenja. Taval je v strašni temi greha, zato ni bilo druge izbire, kot da je Bog sam vstopil v to temo in jo prav do dna razsvetlil z lučjo vstajenja.

To čudovito Božje ponižanje pa je spremenilo vsebino križa. Križ ni več znamenje sramote in ponižanja, ampak je postal znamenje neskončne ljubezni, ki jo ima Bog do človeka. Križ človeka ne izloči več iz družbe in ga poniža. Danes človeka dviga v Božje naročje in mu odpira pot v raj. Križ je iz znamenja sramote in smrti postal znamenje vstajenja, postal je ključ do nebes. Iz vsega ponižanja, ki ga je Jezus na križu pretrpel, je nebeški Oče naredil povišanje. Zato ni čudno, če Jezus imenuje križanje kar povišanje. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta.

Še več: križ je postal znamenje, pred katerim se bo upogibalo vsako koleno. Tudi mi bomo pred križem ponižno pripognili svoje koleno in ga počastili. Skušali ga bomo čim bolj razumeti. Vsak dan znova bomo potovali na goro Golgoto k Jezusovemu križu. Toda ne vsak dan po isti poti, vsaka pot na Kalvarijo bo drugačna, da bi se nam vsaj malo odkrila lepota in bogastvo križa, po katerem smo bili odrešeni. Ob poti na Kalvarijo se bomo lahko seznanili z vso bridkostjo, ki jo je greh naredil v našem življenju. A ko bomo stopili na Kalvarijo in vsak dan znova zagledali Jezusov križ, se nam bo pogled odprl. Spoznali bomo Njega, ki je za nas umiral na križu, spoznali bomo njegovo ljubezen. Njegov zgled nas bo navdušil, da bi mu sledili na poti križa. Skratka, skušali bomo vzljubiti križ, ker na njem vedno najdemo Jezusa. Spoznali bomo, da tudi nas samo preko križa vodi pot v odrešenje. Kot emavška učenca bomo tudi mi spoznali, da je bilo vse to potrebno. Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?

V postnem času pri molitvah in bogoslužju pojemo veliko pesmi, ki opevajo veličino križa. Mogoče danes težko razumemo, kako so mogli ljudje kaj takega napisati. Kaj so imeli v srcu, da so lahko tako zapeli? Vzemimo samo našega blaženega Antona Martina Slomška. Tudi on je znal zapeti o križu tako lepo, tako iz vsega srca in s tako ljubeznijo, da še danes pojemo njegove besede: Kraljevo znam'nje križ stoji, bandero glej vihrati. Na križu Jezus nas uči srčno se vojskovati. O sveti križ, življenja luč! O sveti križ, nebeški ključ! Ponižno te častimo, zvestobo obljubimo.

p. Branko Petauer