Preden
sem začel moliti rožni venec vsak dan, sem šel skozi različne faze. Na začetku
me je zelo nagovorilo apostolsko pismo Janeza Pavla II. Rosarium Virginis
Mariae iz leta 2002, v katerem sv. oče razlaga, da je pri molitvi rožnega
venca treba Sinovo obličje zreti v luči različnih skrivnosti z Marijinim
pogledom. Kasneje sem ugotovil, da je v trenutkih velikega trpljenja, ko ne
uspemo izgovoriti nobenih drugih prošenj Bogu, rožni venec edina molitev, ki se
je lahko oprimemo. Potem sem odkril, da lahko molitev rožnega venca porazdelim
prek dneva in vožnjo na sredstvih javnega prometa izkoristim za recitiranje
kakšne desetke …
Postopoma
sem spoznal, da je ta molitev primerna za vsako starostno dobo. Molitev rožnega
venca z otroki in odraščajočo mladino navdaja z velikim veseljem. Voljo do
življenja mi daje tudi gotovost, da je družina ali zakonski par, ki vsak dan
zmoli vsaj desetko rožnega venca, v dobrih rokah. Isto velja tudi za mene kot
duhovnika, škofa …
Kar
nekaj časa sem potreboval, da sem rožni venec pričel moliti vsak dan. Srečen
sem, če ga pred spanjem, ko se sprehajam okrog škofijske palače, molim vsak
večer. Še bolj športnega se bom počutil, ko bo padel sneg! Kakšno veselje je,
da tako zaključujem vsakodnevne delovne obveznosti in Marijinemu posredovanju
zaupam težke situacije in osebe, ki sem jih srečal prek dneva. Veliko bolje
spim, kadar stiskam Marijino roko!
Vsak
trenutek torej imejmo v žepu rožni venec in za njegovo molitev izkoristimo vse
priložnosti, ki nam jih ponuja dan, zvečer pa poiščimo čas, da jo zaključimo!
Msgr. Xavier Malle, škof v Gapu
Vir: Eglise catholique