Molitev za duhovnika

Poznala sem duhovnika, o katerem so govorili, da rad pogleda v kozarec. Bila sem pri sveti maši, ki jo je daroval ta duhovnik. Spoznala sem, da je pod vplivom alkohola. Zato nisem sprejela obhajila. Moj spovednik mi je povedal, da nisem prav storila. Ko sem bila spet v Medžugorju, sem goreče molila za tega duhovnika. Na hribu prikazovanj sem ga izročala sveti Mariji. Na kamenje sem pisala njegovo ime. Na videnjih sem ga ponovno izročala … Bilo mi ga je žal, kako more Jezusa zastopati … Smatrala sem in še danes vem, da je biti duhovnik najlepši poklic na svetu, a najodgovornejši. Ko sem drugič prišla v to župnijo, sem videla, da ima ta duhovnik cevko iz grla. Povedali so mi, da ima raka. V srcu sem rekla: Hvala Bogu, on usliši mojo prošnjo – rešuje mu dušo. Z boleznijo v grlu ga je ozdravil alkohola, ker ni smel piti. Pozneje mu je ozdravil tudi grlo. Danes je goreč duhovnik in spovednik. Hvala Bogu.

Anica

Misli sv. Bernarda

Svobodna volja nam daje možnost zasluženja: kar koli namreč storimo dobrega ali hudega in za kar smo se svobodno odločili, se po pravici šteje v zasluženje. In kakor po pravici hvalimo ne le tistega, ki je mogel storiti zlo in ga ni storil, ampak tudi tistega, ki je storil dobro, čeprav bi ga bil lahko opustil, tako po pravici grajamo tistega, ki je storil zlo, četudi bi se mu mogel ogniti, pa tudi tistega, ki bi bil lahko storil dobro, pa ni storil. Kjer ni svobode, tam tudi zasluženja ni. Zato brezumne živali nimajo nobenega zasluženja, ker nimajo možnosti preudarjanja niti svobodne volje; vodijo jih čuti, uravnava jih nagon in odzivajo se na čutne dražljaje. Tudi presoje ne poznajo, da bi se po njej odločale in ravnale; nimajo niti organa za presojanje, to je razuma. Ker ne sodijo, tudi sojene ne bodo. Od njih pač ne moremo zahtevati razumnosti, ki je niso prejele.

Če grešnik stopi pred svoj obraz in premišljuje bolestno in medlo obličje svoje notranjosti, ne more prezreti ali se izogniti svoji nečisti vesti. Če tudi nerad, bo videl umazanijo svojih grehov in grdobijo svojih napak ter nikakor ne bo mogel več misliti, da mu je Bog podoben. Ko bo videl takšno razliko v podobnosti, ne bo zaupal sam vase, temveč bo vzkliknil, rekoč: »Gospod, kdo je tebi enak!« (Ps 34,10).

Ko rastemo v ljubezni, rastemo tudi v drugih krepostih.

Sv. Janez Krizostom pomenljivo pravi: »Nobena stvar tako ne pospešuje naše rasti v kreposti kakor pogosto pogovarjanje z Bogom v molitvi.«

Sv. Janez od Križa pa ugotavlja: »Kakor hitro prenehamo moliti, se bodo razbohotila naša slaba nagnjenja in terjala svoje. Hudobni duh se boji tistega, ki je v molitvi povezan z Bogom, prav tako kakor Boga samega.«

Eckehart je zapisal: "Štiri stvari so, ki jih prav gotovo dosežemo po molitvi, in sicer samo po molitvi: odpuščanje grehov, moč v skušnjavah, veselje do Božjih reči in večno zveličanje.«

Schubert sprašuje, kaj je molitev, in odgovarja: »Krila vere, ogledalo ljubezni, pečat kreposti, zavora grehu, upa polna setev, ki ima v Bogu svojo žetev.«

Iz življenja puščavskih očetov vemo, kako je očak Lot prišel k očaku Jožefu in rekel: »Oče, kolikor morem, se držim predpisov in posta, molitve, meditacije, kontemplativne tišine; in kolikor morem, očistim svoje srce vseh zlih misli. Kaj naj torej še storim?«

Starejši se je dvignil, da bi odgovoril. Iztegnil je roke proti nebu in njegovi prsti so postali kot deset ognjenih svetilk. Rekel je: »To: popolnoma se spremeni v ogenj.«

p. Anton

Molitev in čistost srca

V prijateljstvu z Bogom gotovo nismo takrat, kadar smo v smrtnih grehih. Vendar tudi mali grehi ovirajo naše prijateljstvo in našo molitev, zlasti če smo nanje navezani. Če smo v grehih, je prva stopnja molitve v tem, da obudimo popolno kesanje nad storjenimi grehi. Sicer pa se bomo resno trudili za življenje po evangeliju, zlasti za življenje v ljubezni do Boga in do bližnjega. Brez tega prizadevanja tudi naša molitev ne bo dobra. Tu gre za tesno medsebojno povezanost: dobra molitev vodi v krščansko življenje, ki je zaznamovano z ljubeznijo, krščansko življenje pa dosega svoj vrhunec v molitvi, posebej v mašni daritvi, ki je vir in vrhunec vsega bogočastja in celotnega krščanskega življenja.

Menih iz prvih časov krščanstva je učil: »Če človek v molitvi ne spreminja odnosov in dejanj, se v prazno trudi za molitev.«

Bog nas v ljubezni vedno prehiteva.

Danski mislec Sören Kierkegaard značilno pravi: »Ti, o Bog, si nas ljubil prvi. Žal, govorimo o tem, da si nas ti prvi ljubil, kakor da je to bilo samo enkrat, samo v zgodovini. V resnici nas pa ti prvi ljubiš neprestano, tolikokrat v teku našega dneva in vsega življenja!

Ko se zjutraj zbudimo, in se naša duša obrne k tebi, si ti prvi: ti nas ljubiš prvi. Ko ob jutranji zori vstanem in se z dušo in molitvijo tisti hip obrnem k tebi, si me že prehitel: ti si me ljubil prvi. Ko se zbudim iz svoje raztresenosti ter zberem svojo dušo, da bi mislil nate, si spet ti prvi. In tako je vedno. Mi nehvaležni pa govorimo, kakor da si nas ti tako prehitel v ljubezni samo enkrat.«

V nekaterih poganskih templjih pred molitvijo najprej zaploskajo, da bi bogove zbudili, če morda spijo. S tem naj bi jim pomagali, da bi se zbrali in prisluhnili, če so morda raztreseni ali kakor koli zaposleni. Začeli naj bi se zanimati za ljudi, če jim doslej za ljudi ni bilo mar.

Naš Bog ni takšen. On je neskončno boljši od nas. Z ljubeznijo nas išče. Hoče nam dati ne le svoje darove, temveč samega sebe. Hoče nam dati mnogo več, kakor smo pripravljeni sprejeti.

Če je naša ljubezen do Boga prava, če je več kakor samo trenutno čustvo in navdušenost, se pokaže v dejanju, v spolnjevanju njegove volje. Le tedaj smo v prijateljstvu z Bogom.

Neka redovnica piše: »Pogovor z Bogom mi pomeni neizmerno dragocenost. Kako naj živim po Njegovi volji, če se o tem ne pogovarjam z Njim? In sploh – kako naj ne govorim z Njim, ki me edini ljubi brez meja, brez sebičnosti, ki me je ustvaril zase in mi daje milost na milost? Iz brezna moje ničevosti, grešnosti in slabosti me more le stalni stik z Njim, ki je sama Svetost, dvigniti k pravemu življenju Božjega otroka – in nekoč k večnemu pogovoru, večnemu gledanju Njega, ki je in bo vsa naša sreča.«