Jezus je zapustil nam spomin.

Ljudje, ki obiskujejo sveto mašo, imajo različen odnos do nje. Neki fant je zapisal: »Šel sem zdoma z namenom, da grem k nedeljski maši. Pridružil sem se stoječim pred cerkvijo. Ko se je maša začela, sem nagovoril prijatelje, za katere sem vedel, da hodijo v cerkev: 'Gremo naprej?' Nekateri so se res napotili, drugi pa so rekli: 'Naj mine pridiga, potem pa pridem, se mi zdi preveč dolgočasno poslušati župnika.' Tretji pa so raje zavili v gostilno in prišli ven tik pred koncem maše, da so lahko opazovali mimoidoča dekleta. Mene pa so ravno pridige zanimale in prevzele. Rad sem jih poslušal, pa tudi marsikdaj mi pridiga seže do dna duše.«

Naš odnos do mašne daritve je odvisen od naše vere in od mesta, ki ga zavzema v našem življenju Kristus. Če ima Kristus v našem življenju le malo prostora, se tudi za njegovo daritev ne bomo zanimali. Če pa se Kristusa z vero, upanjem in ljubeznijo trdno oklepamo, nam bo sveto tudi njegovo naročilo: »To delajte v moj spomin!« To naročilo je njegova oporoka, njegova poslednja volja, zato jo moramo z vso zavzetostjo izpolnjevati. V tem se kaže naša iskrena ljubezen do njega.

Marsikdo obiskuje vsak dan sveto mašo. Zanj je postala velika vrednota, za katero je vredno darovati vsak dan uro časa. Vsakomur to ni mogoče zaradi službe in drugih obveznosti, čeprav morda zelo ceni duhovno vrednost mašne daritve. Tak bo poleg nedeljske maše vsaj kdaj med tednom našel čas zanjo.

Da bi mašno daritev bolj vzljubili in pri njej dejavno sodelovali, nam bo zelo pomagalo redno premišljevalno branje Svetega pisma, dovolj pogostna in dobra molitev, prizadevanje za izpolnjevanje Božje volje, dobra neposredna priprava na sveto mašo in sveto obhajilo ter prizadevanje za življenje, ki izvira iz mašne daritve.

Pri sveti maši in zlasti pri svetem obhajilu gre za najprisrčnejše osebnostno srečanje s Kristusom in z njegovim odrešenjskim delovanjem. Tisto, kar je Jezus na veliki četrtek izvršil pri zadnji večerji in nato na veliki petek na krvav način na križu, se pri vsaki mašni daritvi na nekrvav način obnavlja v njegov spomin. Kogar ljubimo, se ga namreč radi spominjamo, prav tako vsega, kar je v zvezi z njim.

Mašna daritev je spominska slovesnost, in sicer takšna slovesnost, pri kateri tisto, česar se spominjamo, postane na skrivnosten način navzoče. Pri maši se spominjamo vsega Kristusovega zemeljskega življenja, posebej njegovega trpljenja, smrti in vstajenja. V prvi evharistični molitvi mašnik takoj po spremenjenju moli: »Dobri Oče, zato mi, tvoji služabniki in tvoje sveto ljudstvo, obhajamo spomin odrešilnega trpljenja, vstajenja od mrtvih in slavnega vnebohoda Kristusa, tvojega Sina, našega Gospoda.« V drugi evharistični molitvi, ki je najkrajša, se duhovnik obrne na nebeškega Očeta z besedami: »Sveti Oče, spominjamo se Kristusove smrti in vstajenja.« V tretji evharistični molitvi je omenjen tudi Kristusov drugi prihod ob vesoljni sodbi: »Usmiljeni Bog, obhajamo spomin zveličavnega trpljenja tvojega Sina, njegovega čudovitega vstajenja in vnebohoda, pa tudi pričakujemo njegov drugi prihod.« Najbolj zgovorna je četrta evharistična molitev: »Nebeški Oče, zato sedaj obhajamo spomin našega odrešenja, spominjamo se Kristusove smrti in njegove poti v kraljestvo mrtvih, izpovedujemo vero v njegovo vstajenje in njegov vnebohod, ko je sedel na tvojo desnico, in pričakujemo njegov prihod v slavi.« V drugi evharistični molitvi za spravo je lepo povedano, da je Jezus »zapustil Cerkvi ta spomin svoje ljubezni«.

p. Anton

K tebi želim, moj Bog.

Poznana je zgodba o graščaku, ki je kmetu obljubil, da mu bo dal za nagrado toliko zemlje, kolikor jo bo lahko v času od sončnega vzhoda do zahoda obhodil. Kmet se je najprej namenil, da si bo odmeril le toliko zemlje, kolikor je potrebuje. Že je z zmernimi koraki odmeril površino zemlje, potem pa mu je prišla nesrečna misel, da mora izkoristiti enkratno priložnost in si pridobiti kar največ zemlje. Gnal se je na vso moč in popolnoma izčrpan pritekel na cilj. Toda srce je odpovedalo. Zgrudil se je mrtev.

Velik del človeštva je zakopan v praktični materializem, samo v ta svet, kakor da Boga ni. Skrbi samo za boljši kos kruha in iz življenja hoče iztisnili čim več užitkov. Usmerjen je v storilnost, v kvantitativno ali količinsko smer. Hoče čim več proizvajati, da bi kar se da imel ter čim bolj užival.

Naš znani psiholog, akademik dr. Anton Trstenjak, je zapisal: »Ljudje v gonji za zaslužkom, za užitkom in priznanjem, zabavo in slavo, bogastvom in oblastjo, zdravjem in srečo, ne živijo več svojega pravega življenja, živijo samo še življenje živčne napetosti, pritiska in ‘kroničnega strahu’.«

Trezni misleci naglašajo, da je rešitev za današnjo porabniško in uživaško družbo samo v temeljni preusmeritvi od kvantitete ali količine h kvaliteti ali kakovosti življenja. Ne gre za to, da bi čim več imeli, ampak da bi bili čim boljši ljudje in kristjani. Že Jezus je zavrnil skušnjavca - hudobnega duha - z besedami: »Pisano je: 'Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust'« (Mt 4,4). V človeku je treba prebujati smisel za duhovni svet in duhovno življenje, za Boga in njegovo besedo. Tu ima nenadomestljivo mesto redna mašna daritev in dejavno sodelovanje pri njej.

Danes se poudarja, kako je povsod v središču človek. Toda prav ta človek izgublja oblast nad seboj in nad izdelki svojih rok in svojega razuma. Za kristjane je v središču Človek, ki je hkrati tudi Bog, Jezus Kristus. Le ob njem in v njem dobi vsak človek pravo mesto. Za človeka ni dovolj vodoravna smer, smer k sočloveku. Zanj je življenjsko pomembna navpična smer, smer ki vodi k Bogu. Šele tedaj prejme tudi vodoravna smer svoje pravo mesto. Ne zadostuje le ljubezen do bližnjega. Potrebna je tudi ljubezen do Boga. Le On lahko zagotovi pravo ljubezen do bližnjega.

Jezus nas uči, naj ne bomo pretirano zaskrbljeni, kaj bomo jedli ali kaj pili ali kaj bomo oblekli. Če bomo iskali najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, nam bo vse drugo navrženo (prim. Mt 6,31.33).

V mašni daritvi se srečujemo z osvobajajočim Jezusovim oznanilom. Kristus skozi vse cerkveno leto vsako nedeljo in praznik s svojo živo besedo dviga naša srca k duhovnim in nebeškim resničnostim. Kot glavni duhovnik in dar nas vključuje v svojo daritev Očetu in nas s tem osvobaja naše sebičnosti ter zakopanosti samo v tostransko življenje. Oznanja nam, da je naš cilj nebeški Oče. Živeti moramo v njem in zanj ter izpolnjevati njegovo voljo, da bomo po smrti prišli k njemu. Za rast v nesebični ljubezni nam Kristus daje za hrano in pijačo svoje Telo in Kri.

Tako Kristus v svoji daritvi tiste, ki se mu pridružujejo, vedno znova rešuje porabniške in uživaške miselnosti. Naša naloga je, da v moči Božje besede, evharistične daritve in prejetega svetega obhajila postajamo luč, sol in kvas za današnji svet.

Našel sem biser.

Jezus je v Cerkvi na najodličnejši način navzoč in dejaven v sveti Evharistiji. Srce Jezusovo bije za nas v tem zakramentu Božje ljubezni. Ko uporabljamo besedo 'Evharistija', mislimo na mašno daritev, sveto obhajilo in na Jezusovo navzočnost v tabernaklju.

Spomnimo se na Jezusovo priliko o skritem zakladu in dragocenem biseru. Neki človek je našel na njivi zaklad. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo. Trgovec je iskal lepe bisere. Ko je naletel na dragoceni biser, je prodal vse, kar je imel, in ga je kupil (prim. Mt 13,44–46).

Zaklad in biser sta bila za ta dva človeka tako dragocena, da sta prodala vse svoje imetje in ju kupila. Tako ravnamo pri materialnih dobrinah. Jezus hoče, da bi tako ukrepali predvsem tedaj, ko gre za duhovne vrednote. Pripravljeni bi morali biti 'prodati vse' in se vsemu odpovedati, da si jih pridobimo. Takšna vrednota je mašna daritev, Jezus v sveti Evharistiji. On je najodličnejši duhovni zaklad Cerkve in njen najdragocenejši duhovni biser. Drugi vatikanski koncil uči: »Presveta Evharistija vsebuje ves duhovni zaklad Cerkve, Kristusa samega, naše velikonočno jagnje in živi kruh« (D 5). Kdor na sveto Evharistijo tako gleda, se bo potrudil ne samo, da se je bo redno udeleževal, ampak bo pri njej z veseljem dejavno sodeloval.

Kristjan mora pravo vrednost mašne daritve najprej dobro spoznati, da bo pripravljen zanjo veliko žrtvovati. Staro pravilo pravi, da si ničesar ne želimo, česar prej ne poznamo. Če stvari ne poznamo, smo v nevarnosti, da bi malovredne stvari, kot je kič, precenjevali, zametovali pa pristne zaklade in bisere.

Veličine mašne daritve nikoli ne moremo do konca dojeti, kakor ne moremo doumeti Jezusa, ki je pri njej glavni duhovnik in dar. Predvsem je ne moremo doumeti le s svojim razumom. Upoštevati je treba tudi srce, ki vidi globlje. Do njene prave globine pa je mogoče priti le z vero. Sveta Evharistija spada med največje skrivnosti naše vere. Če v kristjanu ni žive vere, ki deluje po ljubezni, mu tudi mašna daritev dosti ne pomeni. Zanj je zakopan zaklad in niti malo ne zmore razumeti njene neizmerne vrednosti, še manj pa more pri njej dejavno sodelovati. Tretja Božja zapoved: Posvečuj Gospodov dan! pri njem ne more najti nobenega odziva.

Pri vsaki mašni daritvi nas po povzdigovanju duhovnik povabi z vzklikom: »Skrivnost vere!« To, kar se na oltarju dogaja, je nekaj velikega, nekaj izrednega, je prava skrivnost. To pomeni, da je tu Bog na poseben način navzoč in dejaven. Da bi razumeli, kaj je mašna daritev, kaj je sveto obhajilo, kdo je navzoč v tabernaklju, moramo biti verni. Čim bolj bomo verovali, tem več bomo razumeli in tem več duhovnih sadov bomo prejemali.

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS 10 LET PO EVHARISTIČNEM KONGRESU (1)

Dne 13. junija 2020 je minilo 10 let od prvega slovenskega evharističnega kongresa, ki je bil v Celju. Takrat je bil tudi dijak Alojzij Grozde uradno prištet med mučence in ga častimo kot blaženega. V več nadaljevanjih se bomo poglabljali v skrivnost svete Evharistije z besedili, ki so bila objavljena v našem glasilu pred 12 leti kot priprava na kongres. Da poudarim, da je Jezus v sveti Evharistiji navzoč živ in dejaven, besedo 'Evharistija' pišem z veliko začetnico.

Sveta Devica je udeležena pri težavah svojega ljudstva

Leta 1696 so v vasi Pocs (današnji Máriapócs, Madžarska) Turki ugrabili osemletnega kmečkega sina Ladislasa Csigrija. Bil je rešen in njegovi starši so v zahvalo za domačo cerkev dali naslikati podobo Device Marije.

Dne 4. novembra 1696 je Devica Marija na tej sliki izločala krvave solze in tako pokazala skrb za to deželo pod turško okupacijo. Ta čudež je pred domačimi in okoliškimi verniki trajal 18 dni, in sicer od začetka druge polovice novembra do prvih dni decembra 1696.

Glas o tem se je kmalu razširil do Dunaja, ki je bil tudi madžarska prestolnica. Cesar Leopold je prosil in tudi izposloval, da so čudodelno sliko pripeljali v njegovo prestolnico. Cesarsko mesto jo je na začetku leta 1697 zmagoslavno sprejelo. Brezštevilna množica ljudi

Veliki poveljnik princ Evgen Savojski (+ 1736), ki je bil na čelu avstrijskih množica vernikov je prihajala molit pred podobo, ki je jokala in pričevala, da je bila sveta Devica Marija udeležena pri težavah svojega ljudstva. armad, je tudi prišel prosit Devico Marijo za pomoč pred pretečimi muslimanskimi vojskami. Uspeh pri svojih prizadevanjih je pripisal Mariji. Cerkvena preiskava, pri kateri je sodelovalo prek petdeset prič, je potrdila resničnost njegove izjave.

Medtem ko je bila prvotna ikona nameščena na Dunaju, so njeno kopijo postavili v Máriapócsu, kjer je leta 1715 vnovič pretakala solze. Od tedaj to marijansko središče privablja množice. Leta 1991 je papež Janez Pavel II. v Máriapócsu ob prisotnosti 200.000 ljudi daroval sv. mašo.

Povzeto po: Notre-Dame des Temps Nouveaux, 1967